Freeproved - Luka Kramarič: ... 25. obletnice samostojnosti v slogu
Ko sem kot "mulo" v osnovni šoli gledal film o osamosvojitvi, se prav dobro spomnim, kako so mi ob epskih posnetkih vihranja zastave na Triglavu, v uvodni minuti (YT), skočile vse kocine pokonci.
Zato se nisem zmogel upreti povabilu prijatelja Janeza, da bi odšla dan prej (24. 6.) na Triglav, prespala na vrhu, in ob sončnem vzhodu, na obletnico teh dogodkov, razobesila zastavo tudi midva.
Edini zadržek, ki sem ga imel, je bil Andrejčkov Tek na Vršič, ki se vsakič odvija 25. junija, in nakaterem sem si zaradi lepe trase vselej želel nastopiti, pa nikoli ni bilo priložnosti. Na koncu sem si rekel, da če se mi bo izšlo po Triglavu, grem, drugače pa počakam na naslednje leto.
Zaradi službenih in študentskih obveznosti sva v petek iz Ljubljane šele malo pred drugo uro popoldan, vseskozi pa so naju spremljala dobra znamenja, recimo prenovljen odsek ceste Jesenice-Kranjska Gora, pa sporočilo iz ŠIS-a da sem opravil Statistiko ...
Malo po 15-ti začneva iz Vrat po Tominškovi, kjer me strm klanec takoj opomni na to, da že dolgo nisem bil v hribih. Stvari niso olajšali niti "težki" nahrbtniki z opremo za bivakiranje, fotoaparatom in stativom. Na srečo so naju ves čas spremljali oblaki, ki so zakrivali sonce, in vsaj malo ublažili vročino. Kljub vsemu sva v štirih urah v zmernem tempu, s postanki za fotografiranje prispela na Kredarico. Po malici sva dobila od meteorologov napoved za ponoči, ki je vključevala močan veter, kar naju je malce odvrnilo od spanja na vrhu. Zato sem se odločil, da grem za tolažbo vsaj slikat sončni zahod na Triglav. Res mi ni bilo žal, saj sem bil sam, le pod vrhom sem srečal še enega tekača, ki pa je že sestopal. Po prihodu na vrh je sledila uživancija in veliko fotografiranja, le sem in tja mi je ponagajala megla. Ko je sonce zašlo sem kar z rahlim obžalovanjem (o vetru namreč ni bilo sledu) stekel na Kredarico, vendar mi za spanje na Triglavu ni bilo žal že čez nekaj minut, saj se je nad Vrati razbesnela kar huda nevihta, ki jo je Janez tudi fotografiral.
Zjutraj se je po vstajanju ob 4. uri zgodba ponovila, vendar se je na Triglav odpravila večja družba, kakih deset ljudi. Janez je imel lavinsko sondo, na katero je obesil zastavo, je bilo kar epsko. Po sončnem vzhodu je sledil sestop do Kredarice, hiter zajtrk in sestop v Vrata, kjer se mi je že rahlo mudilo.
V Vratih sva bila namreč 9:15, štart teka v Kranjski Gori pa je bil ob 10:00. Zato sem se kar po telefonu prijavil, na štart sem prišel dobrih pet minut pred začetkom, in imel sem še ravno toliko časa, da sem si zavezal vezalke. Res hvala organizatorjem, ker niso komplicirali. Štartu je bil leteči, saj se je čas začel meriti šele pri hotelu Kompas. Začeli smo zelo počasi, in ker sem dober na ravnini, sem tempo takoj malce navil nekje na 3.25/km. Odzval se ni nihče in tako sem imel do 3. serpentine že veliko prednost, počutil pa sem se odlično. Žal se pri gorskih tekih tekma začne šele v klanec, zato sem kmalu začel popuščati, prihajale pa so tudi posledice pomanjkanja spanca in hrane. Nekje pri Mihovemu domu me je dohitel do tedaj drugouvrščeni Vid Senica in moral sem res "riti" globoko po sebi da sem ga dohajal. Kmalu se je odlepil, in za cilj sem imel samo še, da pridem do cilja. Mislim, da sem prvič v življenju pomislil tudi na odstop. Nekje pri 20. serpentini se je stvar malce izboljšala, ampak še vedno sem zelo trpel in moral sem se prisiliti da nisem zahodil. Nekako mi je uspelo zadržati prednost pred tretjim, vendar sem se v cilju od napora tresel še dve minuti. Dol so nas organizatorji peljali z busom, kjer sem že zakinkal. Pred podelitvijo sem se še ohladil v jezeru Jasna.
Teku je sledila še posebna zgodba s povratkom domov. Že od srednje šole včasih prav uživam v povratkih domov, iz hribov, velikokrat z avtobusi, vlaki, ali na štop. Tokrat v vsem ni bilo prav nobene romantike, saj sem najprej rabil eno uro, da sem dobil štop do Bleda, potem pa je sledila dvourna kalvarija, ko mi nihče ni hotel ustaviti, sonce mi je nabijalo v glavo, nakar sem šel na bus. Domov sem tako prišel šele ob 19ih zvečer, res spran. Mislim da sem bil tako zmatran le še dve leti nazaj, ko sem v razmaku od četrtka do nedelje obdelal Triglav iz Krme, Kranjskogorsko tekmo na 10 km, Viš iz Nevejskega sedla mimo koče Corsi, in Montaž iz Pecola, z vmesnim spanjem v Fiat Pandi. Skratka spet vikend o katerem bom pripovedoval vnukom.
Sledi še zadnje dejanje sicer dokaj uspešnega spomladanskega dela sezone, sobotni Soča Outdoor Festival, na katerem se, upam, vidimo v čim večjem številu, potem pa hribi, in tekaške priprave na jesen..