NeDelo: Alpski bojevniki: Naši alpinisti o knjigi, ki popisuje desetletja njihovih dogodij
Tudi če se je ob izidu kaj poplazilo, se je gotovo že umirilo. A ker naj nepoklicani o tistem, česar ne skušamo, raje molčimo, smo mnenjske vrstice o vrednosti knjige Kanadčanke Bernadette McDonald Alpski bojevniki namenili nekaj junakom in junakinji – zaledja. Domnevni, teoretsko kajpak nedosegljivi zunanji pogled na vrhunce našega alpinizma teži k preseganju samopoveličevalnega, partikularnega podalpskega zaplotništva. Se je pa še enkrat več, gotovo ne zadnjič, pokazalo, da vse slovenske alpinistične miselne poti vodijo k Poti Nejca Zaplotnika.
Tone Škarja
»Živahno pisana knjiga, po novinarsko predstavljena zgodovina, torej za povprečne bralce. Lepo in tekoče se bere; če se bo komu zataknilo, se mu bo zaradi nestrinjanja z opisom njegove vloge ali zaradi drugačnega pogleda na slovensko zgodovino, pa ne alpinistično. Vendar si tu še Slovenci nismo kaj dosti enotni. Če se ozrem na njeno knjigo Iskalci svobode o poljskih alpinistih, v kateri me nič ne moti, najbrž tudi Poljaki na našo knjigo ne bi imeli pripomb. Mimogrede: jo že imajo, kot mi njihovo. Pisateljica je bistro opazila, da smo kot narod in tudi alpinisti ljubitelji legend, torej olepšane preteklosti. Že vodilna nit skozi knjigo je legendarna, dobra tri desetletja stara Nejčeva Pot, več citiranih tekstov je romansiranih izsekov iz dnevnikov in spominsko obujenih pogovorov. Tako se v starih časih začete in tudi že prekinjene niti še kar nepoškodovane vlečejo v danes. Enako zazrtost in olepšavanje nekdanjosti je zaznala nasploh v družbi. Tekoče spremlja razvoj alpinizma od prvih korakov v Himalajo do zadnjih ekstremnih vzponov. So pa v knjigi tudi škrbine. Marsikaterega imena ni, tudi kak dober vzpon manjka. A tega je manj kriva ona, bolj mi pripovedovalci, ko je vsak govoril predvsem o sebi, pa je bilo njeni pronicljivosti prepuščeno, da je iz posameznikov skrpala moštvo tudi za knjigo. O meni? Kar v redu in na srečo brez legendarnosti. Le predajanje vodstva za Everest '79 je bilo bolj živahno. Z Alešem (Kunaverjem, op.) sva ga odrivala drug drugemu kljub zavedanju, da ga bo nekdo moral prevzeti. Aleš je bil bolj vztrajen in žoga je nazadnje pristala pri meni. Problem je bil v tem, da smo do takrat vsak prvenstveni vzpon uspešno končali šele z drugim poskusom, pri Everestu, ki je bil najtežji, pa je veljalo zdaj ali nikoli. Na srečo nam je uspelo že prvič. Dobra knjiga!«
Silvo Karo
»Avtorica v knjigi ne ocenjuje alpinističnih dosežkov. Zgodovino, zgodbe, čas in akterje vešče vplete v odličen scenarij, da si bralec oddahne šele, ko knjigo prebere do konca. To ji omogoča njena razkošna polica spisane gorniške biografije.«
Marko Prezelj
»Bernadette se je z mano osebno pogovarjala dvakrat, pozneje sva nekaj drobnarij razjasnila še po e-pošti. Z avtorico imava poseben odnos, ker me je zlorabila, ko je pisala knjigo o Tomažu Humarju. Njen vzvišeni pristop mi ni preveč všeč, ugotavljam pa, da je okvir za Alpske bojevnike dobro nastavila. Slovenskemu založniku je uspelo popraviti nekaj najbolj očitnih napak, vendar bi bila knjiga še veliko boljša, če bi jo pred izidom prebral in dopolnil tudi kakšen poznavalec slovenskega alpinizma in življenja v naših krajih. Zdi se, da je avtorica pisala z izdelanim mnenjem in le iskala potrditev svojega prepričanja, ki je mestoma izrazito enostransko – kot vsako osebno mnenje, tudi tole seveda. Sicer pa mislim, da je knjiga, tudi po zaslugi založnika, v slovenščini boljša od izvirne izdaje – vsaj po slikovni plati. Drznem si pomisliti, da Slovenci o samih sebi še nismo zmogli napisati ničesar primerljivega. Vsekakor je knjiga vredna pozornega branja in razmisleka, ker poskuša pokukati v slovensko alpinistično dušo.«
Viki Grošelj
»Knjiga nedvomno veliko prispeva k prepoznavnosti slovenskega vrhunskega alpinizma v svetovnem merilu. Avtorico, ki je dobra opazovalka dogajanja in razmer v svetovnem alpinizmu, so ob pisanju o slovenskih dosežkih zanimali tudi ozadje in vzroki ter s tem njihovo umeščanje v zgodovinski, politični in ne nazadnje filozofski kontekst. Njen namen je daleč od tega, da bi samo hvalila. Dotika se tudi nekaterih zablod in stranpoti, brez katerih v takem mogočnem dogajanju najbrž ne gre. Ne daje dokončnih sodb, ampak poskuša razumeti in raziskati vzroke, ki so pripeljali do teh dejanj. Tako v knjigi kot pričevalci nastopajo številni življenjski partnerji in drugi najožji sorodniki vrhunskih plezalcev, kar daje vsebini dodatno vrednost in širino pogleda. Širino, ki jo domači poznavalci največkrat prezremo, saj nam je videti povsem samoumevna in je pač del teh naših zgodb. Pogled McDonaldove je pogled od zunaj in zato še toliko bolj zanimiv. Kljub avtoričini težnji po čim večji objektivnosti pa bralca prav osupneta obseg in število izjemnih dosežkov v areni svetovnega alpinizma, ki Slovence postavljata v najožji krog svetovne plezalne elite. Ne glede na to, da se v nekaterih delih ne strinjam z njenim videnjem politične situacije in alpinističnega dogajanja, menim, da je to zelo pomembna knjiga, ne le za slovenski alpinizem, ampak za Slovenijo nasploh.«
Andrej Štremfelj
»Avtorico Bernadette McDonald kar dobro poznam, saj sva se v zadnjih petnajstih letih večkrat srečala in se v času, ko je pisala knjigo, tudi nekajkrat pogovarjala na to temo. Pri prebiranju knjige Alpski bojevniki, mimogrede, naslov mi je zelo všeč, sem bil na začetku kar malo razočaran. Motile so me številne drobne napake in predvsem grob, neposreden slog pisanja. Pogosto navaja izjave posameznikov v narekovajih, čeprav niso bile tako izrečene in so vzete iz konteksta. A bolj ko sem se bližal koncu, bolj mi je bila knjiga všeč. Zdaj lahko rečem, da je dobra in za povprečnega Slovenca, ki ga ta tematika privlači, zelo zanimiva. Njena prednost je predvsem v tem, da jo je napisala kot tujka, ki ni obremenjena s slovensko majhnostjo, kjer se vsi poznamo in je včasih objektivno mnenje nesprejeto in celo ostro kritizirano. Ona lahko brez dlake na jeziku piše o alpinizmu in politiki, ne da bi ji kdo to zameril oziroma ji podtikal pristranskost oziroma pripadnost nekemu polu pri nas tako zelo razdeljene družbe. V primeru, ko bi domač avtor takoj dobil etiketo pripadnosti neki politični opciji ali alpinistični struji, ona lahko mirno komentira dogajanje širše v družbi ali povsem ozko v alpinističnih krogih. Včasih se mi zdi, da ji manjka še širši vpogled v dogajanje tistega časa, vendar če gledamo celoto, ni veliko zgrešila bistva. Med posamezniki se ukvarja le s tistimi akterji alpinizma, ki se ji zdijo najpomembnejši po njenem izboru, in ji neomenjanje nekaterih, za katere vsak bralec posebej meni, da bi morali biti navedeni, ne gre zameriti. Presenetila me je z navdušenjem nad Zaplotnikovo Potjo, kar kaže, da je to delo zares vrhunsko in bi si zaslužilo prevod v angleščino. Nejčeva razmišljanja so zanjo rdeča nit za celotno knjigo in eden treh najpomembnejših dejavnikov, ki so najbolj vplivali na slovenski alpinizem v opisanem obdobju. Da je začutila druga dva, pa je morala začutiti tudi slovenski alpinizem in mentaliteto naroda, kar je tako zanjo kot za knjigo lahko samo pohvala. Knjiga, vredna branja!«
Dušica Kunaver
»Veliko sem pri tej knjigi sodelovala – s pogovori, besedili, fotografijami – in moram priznati, da sem se zelo veselila izida, saj je ponesla uspehe slovenskega alpinizma po svetu. Ob vsej skromnosti naših vrhunskih alpinistov je bilo to nujno potrebno, saj sami svojih uspehov ne znajo oglašati niti doma, kaj šele po svetu. Pri tem pa v svetovni zgodovini alpinizma zagotovo ni naroda, ki bi v petnajstih letih (od Trisula 1960 do Makaluja 1975) prehodil pot od himalajskih začetnikov do najboljšega alpinističnega moštva na svetu. Marsikaj od tega se je dogajalo pod vodstvom mojega moža Aleša. Zelo od blizu sem zato spremljala pionirsko obdobje našega himalaizma. Aleš in njegovi prijatelji so imeli pred seboj začrtan cilj – svetovni vrh! Skupaj so dosegli ta cilj, vendar vodila jih ni tekmovalnost, ampak domoljubje. Knjiga Bernadette McDonald odlično promovira naš alpinizem, zato ji gre vsa zasluga. Moja pripomba bi bila morda le, da je avtorica v alpinizem vpletala preveč politike, in to zelo enostransko. V gorah ni prostora za politiko in vse drugo, kar nastaja in ostaja v dolinah. Kljub temu smo vsi, ki so nam gore blizu, ponosni, da ta knjiga sporoča svetu, da so v stenah treh gora (Makalu, Everest, Lhotse) – tam, kjer se Zemlja najviše dviguje proti nebu – tri smeri, ki nosijo slovenska imena. In še več kot to. Od prvih vzponov v najtežjih stenah pa vse do danes naši vrhunski alpinisti vsako leto znova prestopajo meje starega alpinizma.«
Pripravil: Grega Kališnik