Silvo Baznik: Končno lepa vremenska napoved in zgodnje 
vstajanje je prvi pogoj za obisk gora.
Odloćim se za prijazno turo, ne predolgo in ne prekratko, bolj lahko kot težko in malo čez šesto uro parkiram avto pred planino Jezerca. Naprej bo treba peš. Oprtam nahrbtnik v hladnem jutru in stopim po cesti do Kriške planine, kjer se že pase govedo. Sonce pošilja svoje žarke na okoliške vrhove, planina pa ostaja v senci. Jutranja rosa in dež prejšnega dne sta poskrbela za spolzkost in blatnost poti. V vodi zbiralnika se zrcali okolica, ko prestopim žičnato ograjo pašnika in stopam pod pobočjem Krvavca, se povzpnem na razgledišče ob poti in pogledam proti Kamniškemu vrhu, ki je v meglici jutranje sopare.
Na nebu se pojavi prvi oblak in vprašam se, ali bo vreme naklonjeno obiskovalcem gora. Spustim se z razgledišča in nadaljujem po markirani poti navzdol dokler se pod Malim Zvohom zopet pot ne obrne navzgor in me popelje na greben nad planino Koren, kjer me za nekaj trenutkov objamejo sončni žarki, a že pri spustu na planino sem v senci.
Planina sameva in tudi gorsko cvetje še ni odprlo cvetne časice. S planine grem desno, prečim ozko melišče in se povzpnem s pomočjo pletenice na greben, s katerega zagledam planino Košutno. Za trenutek se ustavim, da vsrkam lepoto narave in nato nadaljujem z vzponom po grapi na širše področje pod zahodnim pobočjem Košutne. Tu so markacije redke, a mi to ne predstavlja problem, saj sem že nekajkrat hodil tu naokoli in vem, da nima smisla iti prezgodaj proti vrhu, ker je pobočje polno ruševja. Stopam okoli gore na severno pobočje, kjer prvi prehod na vrh izpustim in se nato malce kasneje odločim za vzpon med ruševjem. Najdem lepe travnate prehode med množico vejevja in pridem na vršnji greben. Še nekaj desetin korakov proti jugu in sem na vrhu 1974 m visoke gore, kjer se odprejo lepi razgledi na že prehojeno pot. Na nebu se je nabralo že nekaj oblakov, ki popestrijo poglede in polepšajo trenutke na fotografijah. Po kratki pavzi se odpravim z vrha. Sedaj pazljivo iščem redke markacije, ki me popeljejo navzdol do prečne poti, kjer odvijem desno in kratek čas stopam ponovno po isti poti, nato nadaljujem v smeri naslednjega vrha. V kotanjah še vstraja sneg, a ga ni več veliko. Po travnatem položnem pobočju se povzpnem na Kompotelo, kjer me dočakata črna vrana. Eden nemudoma odleti, drugi pa počaka dovolj, da naredim posnetek, preden odleti. Sem na vrhu 1989 m visoke gore, katere severne stene so izrazito strme in neprehodne za običajne planince. Brana, Planjava in ostale gore na vzhodu so v meglici sopare, oblaki počasi zagrnejo kakšen visoki vrh na severu, a upajoč na vse dobro, se odpravim z vrha in se spustim globoko, da nato nadaljujem vzpon do vratc, ki ločijo greben Ježa od gore Koren. Do vrha je le nekaj deset višinskih metrov in tu prvič danes srečam pohodnika, ki se spušča, medtem ko sam grem na 1999 m visoko goro. Le kje je ostal manjkajoči meter, ko je nastala gora, se sprašujem.
Lepo je na vrhu z odličnim razgledom, polnim navdušujoče vzpodbude za nadaljevanje poti čeprav se bo treba spustiti dobrih sto višincev do Škrbine, kjer je stičišče s potjo s planine Dolge njive. Če je volja, je tudi pot, si rečem in grem z vrha na sever in v dolino, od koder gre pot navzgor in sprva skozi rušnato pobočje, polno blata, kar se kmalu pozna na hlačnicah. Končno dosežem odprto pobočje in ko se uzrem nazaj, vidim kolateče se meglice oblakov na obiskanih vrhovih. Nadaljujem in srečam par planincev, ki se že vračata. Sta pričela svojo pot še pred menoj ali pa izbrala krajšo varianto, se za trenutek vprašam. Kakorkoli, treba je nadaljevati in ko stopam po potki, se nad menoj oglasijo ovce. To je njihovo pašno področje in vsako leto tu srečam trop ovac, kar me veseli. Tako prispem na kamnito pobočje Kalškega grebena, se povzpnem na rob in takoj naredim nekaj fotografij, da ne bi vrhova Kočne in Grintovca izginila v oblaku preden dosežem sam vrh grebena. Nadaljujem po grebenu in v nekaj minutah sem na vrhu, ki se lahko pohvali z višino 2224 m.
Čas je za malo daljši odmor, a kaj ko oblaki zapretijo in kmalu se poberem in odkorakam nazaj. Na poti srečujem vedno več pohodnikov, ki imajo očitno isti cilj, vrh Kalškega grebena, jaz pa odvijem na pot proti planini Dolge njive. Tik pred planino mi pot prekriža lepa črna kača, ki ne počaka na fotografiranje, a jo, na srečo, še ujamem v objektiv, ko poišče skrivališče med nizkim vejevjem ruševja. Spustim se na planino, kjer sedem na stopnišče prve bajte ob pogledu na trop ovac, ki veselo meketajo ob puljenju trave.
Po okrepčilu nadaljujem pot preko planine, se povzpnem na pot preko sedla Razor in stopim na območje Krvavca, kjer je veliko obiskovalcev in kjer jih precej hiti na vrh Zvoha. Stopam po poteh, fotografiram cvetoča pobočja in v objektiv ujamem jadralca, ki uživa panoramske razglede z višav.
S Krvavca grem nazaj na Kriško planino, kjer zaštrikam svojo planinsko pot z vrnitvijo na parkirišče pri planini Jezerca. Preden odpeljem, gredo mimo številni kolesarji tako s cestnimi kot gorskimi kolesi, kar kaže na priljubljenost obiska tudi teh želnih gorske avanture.
Za zaključek sledi vožnja z avtomobilom do doma. Ljubo doma kdor ga ima...