Dotik: Od Ponc do pilatesa, od velike Planice do Malega Snežnika. Konec tedna, posvečen našim skakalcem in našemu Snežniku. Slikovnih podob je nastalo veliko, narava je bila prava paša za oči.
Okus po Planici
Poleg državnih in cerkvenih praznikov imamo v Sloveniji še tri ljudske: martinovo, pusta in Planico. Pravzaprav skokov še nikoli nisem gledal v živo. Avto sem pustil pri Zelencih iz več razlogov, med njimi so bili tudi Zelenci. Pri izviru nismo bili sami, vendar smo bili v velikanski manjšini. Moje razgledišče je bilo za devetimi grabni in grebeni, do njega sem potreboval dve uri. »Nihče na svetu ne živi tako kot ti,« mi je rekel Sandi, ko sem se še družil z njegovo skupino. Res ni lahko živeti v edinosti. Zato pa je bil razgled z mojega stojišča resnično edinstven, tako na skakalnico kot tudi na Tamar in Jalovec.
Vse je bilo videti čudovito, razen skakalcev. O njih sem le slišal govoriti napovedovalca. Po koncu poskusne serije so se sončne lege spremenile v senčne, sneg na tej strani doline je ostal skoz in skoz gnil. Naravnost navzdol nisem upal. Nisem pričakoval, da bom za sestop potreboval celotno prvo serijo, prav tako čez strme grebene. Že dolgo ni več v moji navadi, vendar sem do Zelencev moral teči, kajti obisk pilatesa je bil ta dan enako pomemben kot naslednji dan pot na Snežnik.
Odcep za pekelsko cesto. Boljše so ene globoke stopinje kot nobene. Kilometer zibajočega gibanja potrebujem, da namesto v sredo stopinje stopam na njen prvi rob. Srečo imam, da je tu nekdo sestopal pred kratkim. Na pobočju Malega Snežnika se ustavim pri najvišje rastoči smreki. Na njeno lubje naslonim čelo, morda si bova na nezavednem nivoju izmenjala informacije. Hodim sam, vendar nikoli nisem sam. Človeku je ob rojstvu dodeljeno najboljše vodstvo, le prijatelje in poti si izbira sam. Nekateri pravijo, da delajo zase. Za koga delajo, če ne vedo, kdo so in zakaj so na tej Zemlji? Odgovorov ne slišim, a jih čutim, preden odidem naprej.
Dobro, da sem šel v Planico že včeraj, sicer danes ne bi bil tu gori. V mehkem snegu južnega pobočja ni potrebna močna noga, da nastane globok vtis. Tudi v literaturi lahko mehka roka pušča globoke vtise. Mehak sneg pije moč. Nad gozdno mejo veter postane hitrejši, zrak ostrejši, sneg trši. Moč daje gotovost, vendar so leta močnih nog mimo. Pravo zaupanje vase se pokaže šele ob nemoči. Gora je v celoti prekrita s snegom. Ostaja mi krasen sprehod med nebesno modrino in belino, ki prekriva zeleno borovje. Tako počasi, kot ugaša dan, se približujem končnemu cilju. Zadnje pol ure se smog, ki prihaja iz višjih plasti zraka, seseda v doline. Taka je naša sodobnost: delamo izvrstne študije o visokogorskih greznicah, ne opazimo pa, kakšni strupi padajo na nas iz višin.
V koči izvem, da sta med tem Robert in Peter ponovno postala zmagovalca. Skromna in spontana govornika sta v intervjujih. Kako primerjati skakalce z gorniki? Biti alpinist in vrhunski planinec lahko pomeni biti zagledan vase na neopazen in prefinjen način. Razen nekaterih medijsko odmevnih izjem, ki jih pa ni več med nami.
V nedeljskem dopoldnevu so odlične razmere za turno smučanje. Ljudi je v koči toliko, da so pri vhodnih vratih stalni zastoji. Zunaj in znotraj je hkrati po petdeset obiskovalcev. Čas je za sprehod po gori. Po letu 2008 je mali skok prvikrat dovolj zalit za prvinski naskok na Mali Snežnik. Brez opreme sem previden in oprezujem, kje bi bil iztek morebitnega zdrsa. Popraskan tudi ne bi bil rad, zato z rokami praskam po najbližjih skalah.
Nihče ni šel po mojih današnjih poteh, tako rekoč vsi turni smučarji napredujejo po eni in isti sledi. Svojo smučino najraje potegnejo le med spustom. Zakaj že navzgor ne gredo po svoje, zakaj gore ne doživljajo na svoj način že med vzponom? Pozabil sem jih vprašati. Z Velikega Snežnika je do Srednjega veliko sledi, potem pa te poniknejo naravnost navzdol. Mali je zelo malo povožen. Počasi se vračam na vrh, ki se sproti prazni. Bil je velik dan in velik konec tedna!
Iztok Snoj