AO Kamnik: Objavljamo Objavljamo zanimiv zapis Toneta Škarje: Užba* podolgem in počez (Planinski vestnik 1965, maj)

»Postavimo šotor?« »Beži no, pri takem prostoru, pa še toplo je.« Prav, ga bom pa imel za sedež. Sonce bo vsak čas zašlo, led v Užbi se zlato svetlika. Le zelenkasti odtenek v rdečkastih previsih diha hlad iz stene. Vanč se ukvarja s kuho, ostali trije pa zmečemo vso hrano iz nahrbtnikov in skušamo določiti ravno pravo količino, ki bi nam pomagala čez Užbo. Ničesar ne sme biti preveč, taki nahrbtniki, kot jih že dva dni tovorimo, pa niso za plezanje.

Dva dni ... Iz tabora v lagodnem tempu sedem ur do Nemškega bivaka. Vročina, dež in oblaki, od katerih si nismo mogli obetati ničesar. Zvečer, ko se skozi okno v oblakih pokaže Severna Užba, se pripodi po strmi, razpokani ožini med Pikom Ščurovskim in Šheldo družba Gruzincev. Skalni pomol, na katerem taborimo, je nenadoma poln srebrnih šotorčkov. Kot nekakšen Montenvers. Toda brez vlaka, brez hotela, brez žičnice. Le taborišče alpinistov nad ledenikom. In v dosegu očesa brez razsvetljenega okna.

Prvo sonce nas skupaj s štirimi Rusi, ki gredo na prečenje Užbe, najde v Užbinskem ledenem slapu, kot tam pravijo serakastemu prehodu med Šheldo in Ščurovskim na Užbinski plato. Na vrhu je od ene do druge gore razpet leden previs. Oklevamo in iščemo pameten prehod. Ni ga, torej na dan z lednimi klini, dvojno vrvjo, stremeni. Nahrbtniki posebej. Zgoraj bela planota med seraki, nad njo pa temnomodro nebo in žareče sonce. Pred nami Užba, visoka, najvišja od vsega, kar vidimo. Dvoglava tvorba ledu in skalovja, brez lahkega dostopa. Z Rusi se poslovimo. Oni gredo proti severnemu grebenu, mi pa po Platoju navzdol. Tam nekje bo zahodna stena. Pa ne tako kmalu, kot smo mislili. Z Zahodnega raza Severne Užbe se moramo spet spustiti, ko smo pomotoma zlezli nekaj raztežajev po ledu in krušljivih skalah navzgor. Še bo treba navzdol. V najhujši vročini pridemo na osamljen skalni otoček sredi bele planjave. Zahodna stena je pred nami, tu bomo bivakirali. Z neba, s tal in iz sten nas žgejo sončni žarki, kot bi bili v gorišču konkavnega zrcala. Na najlonsko vrečo namečemo snega, da nam voda teče v posodo. Popijemo sproti vse, kar nalovimo. Popoldne z Ljubom odkrijeva še bliže steni, le pol ure proč, veliko polico. Preselimo se tja. Zjutraj bomo brez težav sestopili v kotel, kjer se prične stena.

»Večerjat!« Selekcija hrane je končana. Nekaj bomo pač pustili kavrom, ki se vreščeč že vse popoldne prevažajo okrog nas. Hladen vetrič nas prepodi v slonove noge. Pavle in Vanč se polastita spodnje police, z Ljubom pa bova prenočila dva metra nad njima, na enaki udobni terasi. Prve zvezde žare na nebu, stena pa se utaplja v vijoličast mrak. Majhna postaja v nastopajoči noči. Tako je bolje, bomo vsaj lahko zaspali.

Hreščanje trdega snega pod derezami se meša med sunkovito dihanje, ko v gosjem redu zmagujemo strmo vesino, prvih sto metrov naše stene. Zaspanost počasi izgineva iz naših udov, le srce še ne more docela slediti nenadnemu naporu. Podajam vrv Pavletu, ki se trudi z navpično steno. Skala je še črna in led temnomoder, Šhelda pa v prvem soncu že žari kot zlat pravljični grad. Zgoraj dohitiva Vanča in Ljuba in po skalnih stopnjah med ledenimi polji plezamo vzporedno. Vse bolj se nam zdi bojazen pred steno odveč. Delamo kot dobro ugreti stroji. Kline zabijamo le redkokdaj, še varujemo, če se le da, samo okrog rogljev. Če bo šlo tako naprej ... Pa ne gre. Navpična, z oprimki skopa stena, nad njo pa brez presledka plitvo, toda dolgo ledišče, nas spravita k pameti. Za vrat mi lete ledeni okruški, ko varujem Pavleta, ki pleza pod velikim previsom. Tam nekje bi morali čez, na tretje ledišče. Tako pravi opis, tako se tudi nam zdi, pa se ne moremo odreči miku polic, ki se vzpenjajo levo navzgor okrog previsa. Nagnjene plati, pokrite z ledom, ne obetajo dobrega konca, niti klini s karabinci in zankami za spuščanje, ki so nasejani po skalah, ne. Nekaj smrdi, bi lahko rekli. Tudi polic ni, ko pridemo do njih. Le strmo nagnjene ledene vesine, vmes pa gladka strma skala. Tudi razpoke za kline so redke. Potem še lažnih polic ni več, le rjav, krušljiv granit se vzpne v previse. Ljubo poskusi prvi. Po nekaj metrih obrne. Skala ne prenese razbijanja, vse se podira. »Varuj!« Na istem mestu čepimo že dve uri, Ljubo pa ima komaj pol raztežaja dolgo prečnico za sabo. Nato se loti poči. Nikdar še nisem videl, da bi kdo v previsih čistil steno ledu. V tem kotu, kamor sonce nikdar ne posije, je vsa poč zalita z ledom. Tri ure ... Tri ure že nisem slišal visokega zvena dobro zabitega klina, tri ure že lete čez nas odkrušeni oprimki, tri ure že nisem premaknil pogleda s previsa, od koder letita kamenje in led, in ne nog z dveh druga nad drugo v led izsekanih stopinj. Grom, kot bi se podirala gora, me prikuje v steno. Visoko zgoraj, pod samim nebom, se ogromna ledena stena nagiba v globino. Trenutki, dolgi večnost ... »Serak ..., pazi ...!« Kot bi sanjal, strmim v slap ledu, ki med oglušujočim treskanjem drvi skozi zrak. Morda bo šel mimo. Prikovani smo v steni, kjer za deset metrov potrebujemo uro. Izza najbližjega raza plane nad nas široka, bela pahljača. Je to konec? Ni časa za premišljevanje.

Prste zagrebem v razpoko, glavo stisnem med ramena in čakam. Če me vsega odtrga, roke bodo ostale! Prasket ledenih zrn po čeladi, sunek zraka in grmenje, ki je že pod nami. Je to vse? Komaj si upam dvigniti glavo. Ničesar več ni. Čisto, modro nebo. »Fantje, slikat! Vanč, kakšen reporter pa si!«, vpije Ljubo iz previsa. Oblak ledenih drobcev drvi čez krajno poč in se počasi polega na ledenik. Glavnina je šla mimo nas, srečali smo se le z robom ledenega plazu. Krajna poč in razpoke v kotlu so zasute: polica, na kateri smo spali, je bela kot po snežnem metežu. »Kako kaže? Bo šlo?« »Bo, če se ne bo vse skupaj podrlo.« Po šestih urah smo spet na razu. Vroče sonce nam popije še tisto nekaj moči, ki smo jo prinesli iz previsa. Če bi imeli energijo kot zjutraj v spodnjih raztežajih! Tako pa le po- časi obiramo skalne odstavke in ledišča med njimi ter lovimo curke vode, ki polzijo po razgretem granitu. Ko si vbijemo v glavo, da moramo kljub vsemu le mi na vrh, ker vrh ne bo prišel navzdol, vsaj nekoliko popravimo tempo. Ko bi bil samo led. Ali samo skala. Tako pa je narobe, če plezaš z derezami, in prav tako narobe, če plezaš brez njih. Še ni bilo raztežaja s samim ledom ali s samo skalo. Po granitni poči prigvozdim z odgrnjenimi pestmi do luske, tanke kot nož. Kot bi bil na orodju v telovadnici: prijem za oster rob, nihaj, in z nogami naprej pristanem na drugi strani ledenega kamina, v senci. Za prvim rogljem si uredim varovališče. Vsi trije morajo naprej, preden grem za njimi na sonce. Še v malenkostih imamo srečo: ura, ki mi je pri gvozdenju odletela z roke, je pristala v izsekani stopinji dvajset metrov nižje. Cela je, le tiktaka ne več. Saj sije sonce. In važna je zaenkrat samo glava. Sence se daljšajo, prostora za bivak pa ni videti nikjer. Po strmem ledenem razu zanemarjamo varovanje na račun hitrosti. Nobenega prostora, niti stojišč ni. Na grebenu Severne Užbe zagledamo štiri pike. To bodo naši Rusi. Kamenje kar dežuje čez steno, na srečo precej levo od nas, in se meša med plazove snega in ledu, ki brez prestanka že vse popoldne grme v globino. Navadili smo se že na stalno glasbo, s katero spremlja Užba naše početje. »Kaj počneš; najdi že nekaj!« Pavle skuša s cepinom izsekati kako stojišče, pa je zastonj; komaj lahko zabije klin. »Varuj!« Potegne me čez gladko ploščo. Na vrsti sem za iskanje bivaka. Sonca ni več, ko plezam po redkih rogljičih, ki štrle iz trdega vodnega ledu. Pod velikim, rdečim stolpom slutimo polico. Še navpična, krušljiva stopnja - časa za kline ni - in pod previsom le najdem nekaj položnejšega sveta. V temi zabijem zanič klin pod majav blok. Za varnost bomo poskrbeli potem. Prijatelji so tri temne pege na snegu, ki se druga za drugo plazijo navzgor. Ljubo prileze s prižgano čelno svetilko. Velike granitne bloke in kose ledu požira noč, ko širimo skopo polico za bivak.

Občutek strahu me prebudi. Varovalna vrv je čisto napeta in zadnji hip se zagrabim, da ne obvisim v zraku. Preveč prijetno je bilo spati v puhu. Vanč je pravkar skuhal zadnjo rundo in skupno zbudiva Pavleta in Ljuba, ki mi je zdrsel že čisto nad glavo. Tiha, mrzla noč in vroč čaj, da ga srebljemo le po kapljicah. Na nebu, ki ga oklepata vrh stene in nažagano obzorje, žari tisoče zvezd z mrzlo, zelenkasto svetlobo. Tišina je popolna. Še mi le šepetamo med seboj, kot bi se bali, da nas ne odkrijejo čuvarji tega prepovedanega sveta. Zjutraj je moja edina želja, da bi noč trajala vsaj kaki dve uri več. Pa me nihče ne posluša in z dremavimi gibi se moram tudi sam pripraviti. Dva raztežaja prečnice po skalah in ledu nam razgibata mišice in glave, da smo nared za novo preizkušnjo. Previsno bariero preseka sto metrov visok kamin, spodaj zalit z ledom. Ljubo izseka drobne opore v led, pozneje, ko se kamin zoži, pa se lahko prijemamo za razčlembe v obeh stenah. Stojišče je zanič. Ko se kamin ustrmi, zmanjka ledu in obe steni ostaneta brez najmanjših opor. Prostora, da bi si sneli dereze, ni. Tudi za razpoko Ljubo zaman stika. Vsi trije držimo za vrv, od zgoraj pa prihaja do nas le sopenje in živčno škrtanje derez ob gladko skalo. Le nekaj metrov je vprašaj, pa traja dobre pol ure, da se Ljubo zrine na vrh. Za ostale ni več hudo, navežemo se v eno navezo in s pomočjo vrvi se zvrstimo skozi kamin. Ko bi le lahko sneli dereze, z gumijem bi šlo precej bolje. Čez lepo gladko ploščo dosežemo po dolgem času prvo udobno varovališče. Steber se počasi nagiba in potaplja v led. Raztežaj za raztežajem vlečemo po zaledenelih granitnih stolpičih. Z vsakim metrom je manj stene, z vsakim metrom nam utrujenost vse bolj leze v kosti. In vendar je eden od stolpičev tudi zadnji. Zadnje mesto za počitek, zadnje varovališče, kjer lahko zabijemo klin. Nad nami je še dobrih dvesto metrov ledu in snega, potem pa razen izstopnega stolpa na grebenu ničesar več. Za ta del je vrsta na meni. Navežem se na celo devetdesetmetrsko vrv. Začetek je divji. Po tankem snežnem mostiču, ki je razpet med skalo in vrhom seraka, dobesedno plavam. Tanka plast snega se udira in noge mi uhajajo v praznino. Hitim, odrivam se s celim telesom, težo porazdelim na roke, noge, trebuh. Potem je vrvi konec. Izsekam stojišče. Cepin ne drži, pa vseeno vržem zanko okrog njega. Pokličem Pavleta. Ko prepleza pol raztežaja, mu sledi Vanč, in ko je Pavle pri meni, se že Ljubo daje preko sneženih mostičkov na začetku. Varovanje in pol! Če le enemu spodleti, gremo, saj držimo komaj sami sebe. Ko Vanč pride na stojišče, moram naprej. Spet devetdeset metrov. Kdaj bo konec? Vdih, stopinja, vdih, stopinja. Toda na koncu se stena položi in lahko se usedem na zabit cepin. Šhelda je že globoko pod nami, le Elbrus in Donguz-Orun predstavljata obzorje; in vrsta oblakov, ki se podi od Črnega morja sem. Zadnji devetdesetmetrski raztežaj. Sledim pokriti poči, ki omejuje zgornjo, najhujšo strmino. Na najožjem mestu prestopim v strmo steno. V sneg kopljem oprimke. Nahrbtnik vleče navzdol. Potem se izpod snega zeleno zasveti led, zadnja zapreka pred Don Kihotom, izstopnim grebenskim stolpom. Utrujenosti ne čutim več. Nobena stvar nas ne more več poraziti. Dolg klin v led, potem se zavihtim in stopim nanj, spet klin in spet. Prestopam od klina do klina kot na lestvi, kot da me nekaj nosi. Čimprej iz stene; želja postaja resničnost. Potem sem pri skalah. Vse se podira, toda jaz plezam navzgor. »Nehaj, zabij klin!« Prijatelji me streznijo. Preveč me je zaneslo. Ledni klin v krušljivo skalo, eno nogo na drugo, in varovališče je nared. Prostora je malo in Pavle nadaljuje plezanje po poledenelih krušljivih skalah. Za njim gre Vanč, potem Ljubo. Dva metra pod robom zmanjka vrvi. Ob treh popoldne, ko čez greben udari prvi val megle, doseže Vanč rob stene. Potem Pavle, Ljubo in jaz. Ne stisnemo si rok, niti ne zatulimo na vse grlo, le veseli smo, da ni več brezkončnega vzpenjanja. Tudi si nimamo za kaj čestitati. Levo in desno od nas se kot nož oster greben vzpenja proti obema vrhovoma, ki kot trdnjavska stolpa kipita v nebo; za nami je tisoč stometrska stena, pred nami pa ledena vesina, ki se na vzhodno stran izgublja v oblakih nad Gulskim ledenikom. Čeprav smo štirje, se počutimo osamljene. Od tod v slabem vremenu ni umika. Prava past. Od zahoda pa potuje fronta oblakov in veter zavija okrog opasti. Hladno in pusto je tu. Na začetku sedla, pod Severno Užbo, so naši Rusi že postavili šotorček. Torej tja. Previdno tipamo ob opasteh, ki so kot po pravilu vse odpočene, da skozi razpoke vidimo na drugo stran grebena. Valovi megle butajo čez greben, mi pa sledimo starim stopinjam prve skupine, ki je po dveh letih bila na Užbi. Na majhni snežni ploščadi so si Rusi postavili srebrn šotorček. Pravkar so skuhali čaj, ko smo jih obiskali mi, žejni, da komaj govorimo. Kako se prileže nekaj požirkov tople tekočine. Nad njihovim šotorom je še ena ravnica, ko pa ugibamo o njeni uporabnosti, prigrmi s Severne Užbe nekaj za glavo debelih skal, ki se ustavijo prav na tej ravnici. Levo na grebenu je v skalah tudi majhen, raven prostorček. Poskusimo. Prečimo pobočje po zgornjem delu ledenega lijaka, ki se v čedalje strmejšem kuloarju spušča v zahodno steno. Drsalnica brez ene police. Nobene težave, toda čisto dovolj za živce, ki so bili dva dni obremenjeni z vertikalo in steklenim ledom. Prostor je sila skop. V steno zabijemo nekaj klinov in streho privežemo nanje, na spodnjo stran pa za vrvce privežemo nekaj večjih kamnov in jih obesimo čez rob. V tem počenjanju je nekaj fatalizma, ker se celo privezati pozabimo za čez noč. Vanč kuha eno najčudovitejših večerij, ostali trije pa že sezuti ležimo na trebuhih in skozi trikotni vhod strmimo v nastajajočo noč. Eden najbolj samotnih večerov je. Obhaja me občutek, kot da sem na luni, kot da sploh ni sveta. Šotorček na sneženem grebenčku se rdečkasto lesketa na ozadju temne fronte oblakov. Upamo, da bo vreme čez noč držalo. Na tem mestu je pred nekaj leti strela ubila tri ruske alpiniste. Izmed oblakov se izmota luna in oblije z nestvarno svetlobo ta košček sveta, edinega, ki za nas obstaja. Vrhovi oblakov so srebrno obrobljeni, kot bi bili iz vate. Veter je ponehal in nič nas ne moti, da ne bi po sijajni večerji kljub polnemu šotoru opreme - zunaj ni prostora niti za ped - zaspali kot ubiti.

Sonce je še nizko nad obzorjem, ko smo na vrhu Severne Užbe. Vsak zase, brez vrvi, brez derez. Skale so zaradi nočne megle nekoliko poledenele in ponekod bi varovanje prišlo prav. Posebno zadnje tri metre - vrh je leden stožec - bi bilo pametno imeti na čevljih jeklene zobe. Nekoliko smo pretiravali - gor in dol v tričetrt ure za vzpon, za katerega so nam obljubljali tri ure, če bodo dobre razmere. Rusi, čeprav so obljubili, da bodo šli takoj zjutraj naprej, da ne bomo napoti drug drugemu, se odpravijo komaj deset minut pred nami. Po sto metrih jih dohitimo. Na noževi ostrini ledenega grebena se žal ne da prehitevati. Tudi veter se je zbudil. Vrvi nam nosi vodoravno po zraku. Sneg je vedno slabši, naši prijatelji pa se obnašajo, kot bi se dalo odstopiti, kjerkoli bi hoteli. Prvi plaziči odtajanega snega zašume proti Gulskemu ledeniku. Ogromnim opastem se umikamo na levo ali na desno, kakor pač vise. Strm leden jezik nas pripelje do stene Južne Užbe. Zadnji čas, sneg se je že globoko omehčal. Čeprav gleda stena proti severu, je tako strma, da kmalu zmanjka ledu in snega. Ključno mesto je previsna granitna poč, šolski primerek za oporno tehniko. Brezkončno čakanje, da Volodja in Vanja zlezeta preko. Naslednji - Rešad - se dvakrat zaman požene za rešilnim oprimkom, potem se po napeti vrvi zapelje nazaj. Ljubo ga v strahu za svoj trebuh, ki bi mu ga Rešad skoraj prebodel s cepinom, zadrži z iztegnjenimi rokami. Potem ga navežemo na našo vrv, preplezamo poč in potegnemo še ostala dva za seboj. Če bi ne bilo čakanja, bi bila plezarija pravi užitek. Lepa štirica v strmi, toda masivni kamenini. Raztežaj plezamo pet minut, potem pa pol ure čakamo, da se izprazni stojišče. Na živce nam gre nemogoče plezanje Rusov, ko zgornji in spodnji napneta vrv, ostala dva pa nenavezana, le pripeta s karabincem telovadita po vrvi. Potem ju mi zavarujemo na svojih vrveh, da gre vsaj malo hitreje. Po dveh raztežajih čistega ledu smo na najvišjem, južnem vrhu Užbe. Ura je že skoraj tri. Lahko bi bila deset ali enajst, če bi bili sami. Izpod kamenja izbrskamo škatlo s podpisi. Vpišejo nas vse skupaj Rusi, mi pa prebiramo ostale beležke. »Poglej!« Majhen košček papirja z besedami: »Danes se mi je rodil sin. Prosim, pustite listek pri miru, ponj bo prišel moj sin!« Besede, ki te spomnijo na dom in obenem na večno moč gora.

Ob štirih, ko zaradi plazov opustimo misel na spust po vzhodnem pobočju sedla, in ko pol ure ugibamo, kateri greben od najmanj petih, ki se izgubijo že po dvajsetih metrih v megli, je pravi za sestop, nas snežinke, ki nam zaplešejo okrog glave, le premaknejo. Levi se nam zdi še najbolj kopen, čeprav je skrajni desni najbrž pravi. Snežinke so vse bolj goste, greben vse bolj strm, sestop pa zaradi strahu pred nevihto vse hitrejši. Ob ušesih zabrenči star znanec - elektrika. Hitro, hitro ... Čim nižje bomo, tem bolje bo. Za varovanje ni časa. Rusi so že zdavnaj ostali za nami. Po koži nas elektrizira, kot bi nas grizle velike rdeče mravlje. Včasih poči strela, med sneg se meša sodra. Skale, še razgrete od sonca, so mokre. Ob vsakem dotiku z njimi me zapečejo roke. Elektrika. Ljubo, ki mu cepin binglja po hrbtu, se včasih kar zvije. Kjer le moremo, se umaknemo z grebena. Nenadoma smo zunaj megle, pod oblaki. Ne trese nas več, le sneži še. Skozi tanko zaveso snežink pa vidimo obljubljeno deželo - Svanetijo. Dve zeleni, sončni dolinici, ki se na vsaki strani oblega, zelenega hrbta, spuščata v mehkih zavojih navzdol. Nižje spodaj gozdovi, med njimi pa reka, ki se lesketa v popoldanskem soncu.

»... potem pa v travo in vse štiri od sebe. Jedli bomo, lenarili in se kopali. Pa če hodimo tri dni nazaj v tabor!« Val snežink, ki nam jih veter vsiljuje za vrat, nas spet spravi v gibanje. Ko postane greben le prestrm, izvlečemo devetdesetmetrsko vrv. Spuščamo se po ploščah, po ozkih žlebovih, polnih ledu in gnilega snega. Premočeni smo in prste imamo izjedene od vode. Kaj za to! Spodaj, že čisto blizu, v soncu vabijo mehke, zelene trate, voda, gozdovi, toplota. Ponekod naletimo na stare kline, drugje zabijamo svoje. Zadnji hip, ko bi imeli priti na položnejši svet, se znajdemo na vrhu ogromnega skoka. Pet klinov je zabitih na viseči polici, pa nobenemu ne zaupamo. Ledni klin, dolg dve pedi, bo menda le dober. Končka vrvi ravno poplesujeta po snegu. Petinštirideset metrov previsa! Veličastno! V mraku je bilo videti od zgoraj vse prelepo. Polica pa je strma in tu ne moremo spati. Zlesti moramo raztežaj ledene prečnice, na katero grme pozdravi naših tovarišev, ki so kakih sto metrov nad nami. Odnesemo celo glavo. S konca police še en spust: navzdol, v desno in spet navzdol. Čudež - vrv se ne zatakne, ko jo vlečemo za sabo skozi ozko poč. In v trdi temi še en spust povprek čez leden kuloar do grebenčka. Prostor za šotor je že napravljen. Rusi bodo spali nad previsom. Jutri jih bomo počakali. Podrobna preiskava nahrbtnikov nam še omogoči skromno večerjo. Zahodno od nas se v mesečini sveti Kravata, veliko snežišče sredi južne stene. Priti bi morali na njeno zahodno stran in jo šele tu prečiti. Sedaj je že tako vseeno. Ko bi nam le ne zmanjkovalo hrane.

V jutranjem soncu opazujemo, kako se naši nadzorniki spuščajo čez previs. Spet je Rešad tisti, ki mu ne gre. Sredi previsa se postavi na glavo. Nahrbtnik mu ne pusti, da bi popravil napako. Nevarovan je. Potem zdrsi deset metrov. Tresem se od groze. Opazovati nekoga, ki so mu štete sekunde, pa mu ne moreš pomagati, je nekaj strašnega. Morda sploh ne ve, da bo kmalu mrtev. Spet zdrsi. Zakaj že ne pade, saj bomo znoreli! Vse je tiho, brez besed. Hipnotizirani strmimo v ubogo človeško revo, ki visi na robu življenja. Še polnih deset metrov ima do konca. Zaman se poskuša obrniti pokonci. Počasi, v sunkih, drsi navzdol. Le kakšne roke ima, da mu še niso popustile! In ko pričakujemo padec, ga zgrabi Vanja za nahrbtnik in potegne k sebi. Rešad je rešen, mi pa se usedemo v sneg. Tresoče noge nas ne drže več. In ko Rešad pozneje pripoje s pesmico »Ljubim gore« in pogledom obstreljenega srnjaka, mu ponudimo toplo limonado, pa jo odkloni. Ni žejen. Vsi ostali so žejni. Šele ob desetih nadaljujemo s spustom. Zelena dolina je še vedno globoko pod nami. Spuščamo se po sneženih, mokrih kuloarjih in s strahom mislimo na granitne bloke, ki potrebujejo le močan sunek vetra, da zgrme v globino - na naše glave. Opoldne spet prične snežiti. Vse je zavito v gosto meglo. Na slepo se spuščamo in plezamo navzdol. Nižje spodaj dežuje. Mokri smo do kože. Pavle in Ljubo sta po lažjem terenu oddirkala naprej, z Vančem pa morava počakati Ruse, da nama vrnejo vrv, po kateri smo se vsi spuščali. Potem hitiva za onima dvema. Ko prilezeva na vrh previsne stene, morava obrniti. Sto metrov zlezeva nazaj, prečiva kuloar, skozi katerega pada slap vode, in sestopava po drugem rebru. »Kje, hudiča, pa sta šla vidva?« se derem v dež. »Kje pa sta?« »Tukaj, za vraga!« In vržem debel kamen navzdol. Bosta že slišala, od kod je priletel. »Pazi, saj naju boš ubil!« Živci nam popuščajo kot razmočeni šivi. Povesta pa le, kje bi bilo najbolje. Potem ju zagledava v škrbini grebena, ko ugibata, kod drži sestop. Na srečo sta prišla sem, še preden se je megla spustila do ledenika, in sta lahko pregledala steno. Z Rusi skupaj se spuščamo po mastnih, z lišajem poraslih ploščah. Čez vso steno padajo slapovi vode, pomešani s peskom in kamenjem. Hlače se trgajo ob mokrih vrveh, ko drsimo spust za spustom navzdol. Zadnjih sto metrov stene zmoremo s plezanjem. Zviška poskačemo v sneg in se po plaznici odpeljemo na otoček sredi kuloarja. Do Gulskega ledenika razen lepega tristometrskega žleba ni ničesar več. Prižgemo razmočene cigarete in počakamo Ruse. Za želodec imamo le še nekaj bonbonov in čokolade. Potem si stisnemo roke. Ture na Užbo se končajo šele na tleh. Od kosmatih brad nam kaplja umazana voda, ki spira znoj šestih, sedaj že pozabljenih dni. Pozabljen je padajoči serak v steni, pozabljena nevihta na Južni Užbi, pozabljen Rešadov spust, pozabljen kamen, s katerim smo se iskali v megli, pozabljeni so trenutki, ki so sestavljali šest dolgih dni, ko je zahtevala Užba od nas vse. Vemo le, da smo napravili veliko turo in vemo tudi, da bomo čez dva dni v taboru. Napolnili bomo skrčene želodce in spali na lovorikah. Upam, da bo deževalo.

V taboru že dva dni dežuje. Mraz je in v gorah pada sneg. Vsak dan pojemo po dva zajtrka, dve kosili in dve večerji. Miza je pogrnjena za devet ljudi, mi pa smo le štirje. Frenk, Romi, Franci, Zvone in Žika se še niso vrnili s prečenja Užbe. Tečajniki so se vrnili zaradi dežja z ledeniškega tečaja, nekaj navez je tudi prišlo še pravočasno nazaj, v taboru pa vse bolj govore o reševalni odpravi na Užbo. Naših ni. Saj še tudi ne bi mogli priti, toda če jih je tole dobilo še na gori, je vprašanje, kdaj in če bodo prišli. Da bi vsaj malo pozabili na moreče slutnje, se zmenimo za partijo taroka. Vanč, ki ne igra, pripravlja neke zvarke iz limon, čaja in kave. Pavle napove pagata, ko zazveni gong. »Morajo biti naši!« Tečemo v copatah ven, na dež. Ves tabor se zbira v vrsto; tokrat - prvič - gremo tudi mi. Streli iz floberta, rakete in hreščanje zvočnika: »Skupina jugoslovanskih alpinistov, ki je premagala najtežjo goro, veliko Užbo, se vrača v tabor!« Potem je dež samo še muzika. Skačemo kot otroci. Po drevoredu prihaja pet sklonjenih postav, od katerih curljajo potočki deževnice. Dva dni že dežuje dan in noč. »Pozdrav, pozdrav, pozdrav!«, vpije množica. Potem se vsi zapode proti njim. Rože, stiski rok, vpitje.. . Do takrat se mi je zdel ta običaj samo zanimiv. Stiskamo roke mokrim prijateljem. V shujšanih, kosmatih obrazih so živahne le oči. Od sonca ožgana koža se v kosih lušči. Nosovi so živordeči, le na koncih še cveti nekaj stare, ustrojene kože. Je to podoba junakov, zmagovalcev Užbe? Prav tako smo se spraševali, ko smo sebe gledali v ogledalih. Videz bi razočaral ljudi. Tak ne pride na cilj ne tekač, ne kolesar. Pa vendar, čez dva dni stare kože ne bo več, niti kosmatih obrazov, v nas pa bo ostala Užba, dvoglava trdnjava, ki smo jo preplezali in ušli njenemu maščevanju. Potem, ko se bodo najedli in umili, bomo odprli steklenico stare slivovke Zunaj pa lije kot iz škafa. Naj!

Tone Škarja