Slovenske novice - Maja Kepic: ... a za to niso plačani
O Matjaž Šerkezi je gorski reševalec že dve desetletji, a še vedno deluje kot prostovoljec O Kljub temu se pri delu ne smejo dogajati napake, saj so v igri življenja, je jasen Kamničan
KAMNIK O Da smo Slovenci zares veliki ljubitelji gora, kažejo podatki raziskave, ki sojo na fakulteti za šport izvedli pred nekaj leti. Kar 300.000 do 400.000 Slovencev se redno ukvarja z rekreativnim pohodništvom in planinarjenjem, kar pomeni, da sta to naši najbolj priljubljeni prostočasni dejavnosti. V svetu smo znani kot odlični alpinisti, naše gore pa obišče med 1,4 in 1,6 milijona ljudi na leto. A kljub temu gorski reševalci, ki 24 ur na dan in sedem dni v tednu skrbijo za našo varnost, v večini primerov še vedno delujejo prostovoljno.
Izpit za alpinista je obvezen
Matjaž Šerkezi pri Gorski reševalni zvezi Sloveniji (GRZS) dela že 20 let. »Trenutno sem predsednik Komisije za informiranje in analize, ki skrbi za obveščanje javnosti o delovanju GRZS in pripravlja analize o nesrečah glede na prejete podatke s terena. Tesno sodelujemo s Planinsko zvezo Slovenije, seveda vse z namenom zmanjšanja števila nesreč,« pove Šerkezi, ki to delo opravlja kar zastonj. »Gorska reševalna zveza ima le dva zaposlena - strokovnega sodelavca in administratorja, ki skrbita za tekoče delovanje zveze, kar je v današnjem svetu nujno. Gorski reševalci pa za svoje delo nismo plačani, smo prostovoljci. Tudi predsednik GRZS Igor Potočnik je prostovoljec,« razloži sogovornik.
Kljub temu, doda Matjaž Šerkezi, dela reševalca ne jemlje kot hobi. »Za delo v GRZS smo se res odločili prostovoljno, a ko smo enkrat člani, ga opravljamo enako kot profesionalci. Pri reševanju se ne smejo dogajati napake in v ključnih trenutkih si ne moreš dovoliti izjave: 'Odstopil bom, saj sem le prostovoljec!' Enako velja za vse podobne službe, kot so denimo gasilci, jamarski reševalci in vodniki reševalnih psov.« Kamničan se z gorskim reševanjem ukvarja že od 16. leta. »Začel sem na Koroškem, kjer sem kot novinec skupaj z inštruktorjem Juretom Mavričem - Malijem, Francem Oderlapom (umrl je v Himalaji), zdravnikom Jurijem Gorjancem in takratnim načelnikom Francijem Telcarjem okušal prve korake gorskega reševanja. Potem me je pot prinesla v Društvo GRS Kamnik, kjer sodelujem kot inštruktor, naš predsednik Franc Miš pa v šali večkrat omeni, da sem tudi njegov tajnik in desna roka. Ekipa v Kamniku je mlada, imamo visoko raven zahtevnosti za sprejemanje članov, saj kamniški gorski reševalec lahko postane samo posameznik, ki je pri Planinski zvezi Slovenije uspešno opravil izpit za alpinista. S tem poskušamo zagotoviti visoko raven varnosti,« razloži Šerkezi.
Nikoli ne pozabiš
Zakaj se je odločil postati gorski reševalec, težko reče. »Najbrž so zato krive oči mladostnika in želja po pomoči kolegom, saj smo, ko sem se začenjal ukvarjati z reševanjem, v večini primerov pomagali svojim alpinistom,« meni Matjaž in poudari: »Narobe je, da posamezniki postanejo oziroma si želijo postati gorski reševalci zgolj zaradi značke in statusa. To je v osnovi zgrešeno in nima prihodnosti.« Danes, priznava, je njegova motivacija drugačna, kot je bila pred leti: »Žene me predvsem želja po izboljšanju sistema in gorskega reševanja v Sloveniji na splošno. Večkrat omenim, da si želim, da bi od analognega reševanja prešli k digitalnemu, kot so ponekod v tujini že začeli in imeli pozitivne rezultate. Seveda pri tem ne smemo pozabiti na dosedanje opravljeno delo naših prednikov, temveč ga je treba oplemenititi in nadgraditi.«
Vsako reševanje ima svojo zgodbo, pove Šerkezi. »Vsaka je zaklenjena nekje globoko v meni in le redko pride na plan. Vedno si bom zapomnil svojo prvo reševalno akcijo: po popoldanskem kosilu smo sedeli pred zavetiščem na Grohotu pod Raduho. Prišlo je obvestilo o nesreči, padel je alpinist. Takrat sem prvi splezal do njega skupaj s Francem in Malijem. Še danes se vidim, kako sem se z obema rokama potegnil na polico in tam zagledal mrtvega alpinista. Ni bil lep prizor, saj je padel 50 metrov globoko z glavo naprej in obvisel na vrvi. Ja, žal, tudi to je naše delo.«
Vsem ljubiteljem gora, ki se v teh dneh odpravljate v gore, svetuje previdnost: »V dolini je že skoraj poletje, a v gorah je še vedno sneg. Ze zdrs na listju, ki prekriva zaplato ledu, je lahko usoden. Prav tako moramo opozoriti na hitre spremembe vremena. Za pot v visokogorje je popolna zimska oprema nujna! To pomeni cepin, dereze in zaradi nevarnosti snežnih plazov tudi lavinski trojček, torej sonda, lopata in žolna.« Pred vsako turo ne glede na letni čas, za konec še opozori sogovornik, pa se je treba vnaprej dobro pripraviti: »Nikoli ne sklepajte hitrih odločitev na podlagi že prehojene poti in razmer na njej.«
MAJA KEPIC
maja.kapic@slovenskenovice.si