Silvo Baznik: Na nekdanji praznik Dan mladosti sem odkolesaril
do slapu Orglice v dolini Kamniške Bele.
V svežem jutru kolesarim po cestah polnih prometa iz Ljubljane v Domžale in Kamnik, kjer odvijem v Mekinje.
Promet se umiri in mirno kolesarim proti Godiču, se spustim v Stahovico, odvijem v dolino Kamniške Bistrice in pričnem vzpon. Prikolesarim mimo spodnje postaje gondole za Veliko planino, se kratko ustavim na Kopiščih in nato nadaljujem vse do kamnitega mostu čez potok do parkirišča pred dolino Kamniške Bele.
Tokrat nadaljujem skozi gozd s kolesom in sestopim po ozki potki na širšo gozdno cesto ali bolje rečeno kolovoz, ki se hitro vzpenja. Kolikor mi dopušča teren kolesarim, cesta preide v stezo in sem ter tja malce sestopim ter tako po dobrih dvainpol kilometrih prispem v zatreb doline, kjer se malce spustim do potoka, ki ga napaja slap Orglice. Tu pustim kolo in se povzpnem po levem bregu nekako do sredine slapu, naredim prve posnetke in se spustim nazaj do vode, prečim na desni breg, gledano navzgor, in sem pred koritom slapu. Še nekaj oprijemov in pazljivih korakov po spolzkem kamenju in sem na balvanu pri koritu slapu. Vse okoli mene so previsne visoke stene in pred menoj je 40-metrski slap, pod njim pa še nekaj manjših slapičev in tolmunčkov. Naredim kopico fotografij in se vrnem do kolesa.
Sprva malce peš ob kolesu in nato na kolesu odkolesarim nazaj in kot običajno pri spustu gre hitro in že sem pri potoku, ki teče čez gozdno cesto. Poženem kolo in prečim vodo ter se povzpnem na asfaltno cesto ter grem desno do koče pri izviru Kamniške Bistrice. Okoli jezera je urejena sprehajalna pot z mostiči čez izvire, ki derejo izpod številnih skal, ki so preraščene z mahom. Na večjih balvanih rastejo smreke, voda pa ustvarja številne slapiče in brzice skrivnostnega kraškega sveta.
Na nebu se kopičijo oblaki in počasi zakrivajo najvišje gore. Čas je za odhod. Odkolesarim nekaj sto metrov nazaj in desno zavijem na makadamsko cesto, ki gre preko mostu nad sotesko Predaselj. Tu se ustavim pri tabli z opisom soteske, kjer so tudi klopi in mesta za parkiranje koles. Vzamem fotoaparat in stopim nad več kot trideset metrov globoko in ozko sotesko, ki jo je izdoblja reka. Pogled očara, čeprav ni mogoče s pogledom dolgo slediti ozki soteski. Previdno stopim do robu in do spodnjega lesenega mostu ter se nato vrnem po kolo in na cesto. Sedaj gre hitro navzdol in v številne ovinke vse do ravnine pred Stahovico. Kolesarim skozi vas, se povzpnem na Godič in odkolesarim v Kamnik, kjer grem levo na štiriinpolkilometrski vzpon na Stari grad, v srednjem veku imenovan Zgornji grad, ki stoji na strmi Krniški gori 585 m visoko nad mestom.
Razvaline gradu so slabo ohranjene. Na razvalinah je postavljena planinska koča. Žal pa z razvalin ni dobro vidno staro mestno jedro Kamnika, je pa boljši pogled na oddaljene kraje in gore. Z vrha se po cesti z nekaj kratkimi vzponi in daljšimi spusti vrnem v mesto in odkolesarim preko Volčjega potoka, Vira, Pšate, Šentjakoba v domače okolje.
Ko ustavim pred domom, kolesarski števec pokaže, da sem prekolesaril devetinosemdeset kilometrov.