AO Tržič - Slavko Rožič: ... nad Istanbulom - Tokratni odmik od alpinizma je bila
... ponovitev lanskoletnega kolesarskega tripa v Bosni. Letošnja baza je bila v Konjicu, ki je v času hladne vojne in rdečih senc tistega časa, imelo tajno ime Istanbul.
Vsaka igra potrebuje režiserja, scenarij in igralce. Pa financerja, ker smo sedaj v kapitalizmu in se vse plača. Pomembno vlogo imajo tudi strici iz ozadja, veze in poznastva, bratstvo in enotnost ...
Vseeno pa je bila ključna oseba, tako rekoč gonilo tega dogodka, Janez Nunar. Ostali igralci smo mu pomagali, kolikor smo mu pač lahko ...
V četrtek smo kljub negotovi napovedi odšli proti Bosni in v poznih večernih urah prispeli v Konjic. Manjši kulturni šok smo hitro premagali in se prilagodili težki situaciji, premajhnim posteljam in čudni hrani, ki jo nismo navajeni. Petkovo jutro ni obetalo nič dobrega. Negotovo postopanje in odlašanje je prekinil motivacijski nagovor prekaljenih alpinistov in že smo poganjali kolesa v smeri Boračkega jezera in naprej proti Rujištu v samem osrčju Prenja. Lagoden vzpon po stari avstroogrski cesti smo kljub občasnemu dežju zaključili v Snežni koči na Rujištu, vedoč, da nas čaka samo še deset kilometrov spusta v dolino Neretve.
V soboto smo se v lepem vremenu podali skozi dolino Bele proti Tisovici, pod najvišje vrhove na Prenju. Do tja vodi dobrih 30 km gozdnih cest, razgibana konfiguracija terena pa poskrbi za poštena dva kilometra vzponov.
V planu smo imeli še vzpon na vrh, vendar nas je presenetila količina snega, tako da smo kolesarjenje zaključili tik pod bivakom Vrutak.
Spust iz Tisovice se je začel z vzponom, kar ni delovalo ravno motivacijsko. Nekatere je ta zadnji spust tudi odvrnil od cilja, nekateri pa so bili zavedeni. Kaj vse se dogaja na takih turah, ve le tisti, ki je kaj takega že kdaj izkusil. Materiala za kibic nikoli ne zmanjka.
Ko je končno nastopil čas za spust, so se nam usta spet razlezla do ušes. 
Več kot vertikalni kilometer "flowa", skozi odmaknjene vasice in pozabljena minska polja, po blatnih stezah in osamljenih poteh, bežanje pred ovčarskimi psi ... Spusta pa kar ni zmanjkalo.
Zaključek ture je bil praktično pri Neretvi, ob Sarajevskem pivu in prijaznem šefu, ki nam je omogočil še pranje koles in jasno, Slovence časti kuća. To je Bosna in to je avantura.
Naporna tura v osrčje Prenja je pustila posledice in motivacijski nagovori niso bili več uspešni. Zato smo se v nedeljo odločili še za ogled Titovega podzemnega bunkerja D0 ARK pod planino Zlatar, blizu Konjica. Za jugonostalgike svojevrsna izkušnja, za ostale pa predvsem spoznanje, kam in za koga so šle milijarde dolarjev v bivši Jugi. Menda pa smo Slovenci najboljši gostje in največji nostalgiki, vsaj tako so nam razložili vodiči lokalne agencije.
Drugi kolesarski trip v organizaciji PD in AO Tržič je ponovno uspel in kaže, da bo vsaj še nekaj časa aktualen. Udeležilo se ga je deset kolesarjev in sicer: Janez Nunar, Janez Štefe, Uroš Ahačič, Boštjan in Meta Ahačič, Dušan Gorjanc, Slavc Rožič, Jure Studen, Nada Dragutinovič in Marjan Vešligaj - Tuši.
Spisal: Slavc Rožič
Fotografije: Janez Nunar