Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prepovedano poljubljanje ali

Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: ... kaj se je zgodilo z nepalskimi Brezjami?

Z zanimanjem spremljam spremembe, ki jih čas in napredek prinašata prebivalcem te izjemno lepe dežele v osrčju Himalaje.

Nepal je država, ki jo redno obiskujem že več kot 40 let, zadnja leta večinoma kar dvakrat na leto. Čeprav sem tam doživel največ vrhuncev svojega gorniškega življenja, v njej še vedno najdem nove izzive in letom primerne cilje, ki me navdihujejo in silovito pritegnejo. Sočasno pa z zanimanjem spremljam spremembe, ki jih čas in napredek prinašata prebivalcem te izjemno lepe dežele v osrčju Himalaje.

Do leta 1950 je bil Nepal povsem zaprt za tujce. Po zrušitvi dinastije Rana in odprtju meja pa so njegovi prebivalci iz srednjega veka v hipu prestopili v moderni svet. Njihov preskok je bil res osupljiv, saj so v teh dobrih šestdesetih letih »predelali« nekajstoletni svetovni razvoj, ki je šel povsem mimo njih. S svojo značajsko odprtostjo, prijaznostjo, radovednostjo, spoštljivostjo in smislom za prilagajanje jim je to v veliki meri uspelo.

Ni dvoma, da jim je »prost pretok idej, blaga in storitev« prinesel veliko dobrega. Preveč odprt in nekritičen pogled na vse, kar prihaja od zunaj, pa tudi dosti težav, stranpoti ter komičnih in povsem resnih zapletov. Upam, da jim jih bo v prihodnosti uspelo čim bolj rešiti ali vsaj zmanjšati.

»Še leta 1960,« kot v knjigi piše sloviti angleški alpinist Chris Bonington, »je imel Katmandu, glavno mesto Nepala, en sam hotel, bil je brez cestnih povezav s svetom in proti goram smo začeli hoditi s praga angleške ambasade. Beseda treking je bila popolnoma neznana in le peščici tujih plezalcev z gorniškimi cilji je uspelo potovati po deželi.« Danes je pohodništvo oziroma treking glavna veja turizma, gospodarske panoge, ki kot najmočnejša poskuša dvigniti Nepal z mesta ene najrevnejših dežel Azije.

Samostan žrtev napredka

Budizem z nenasilno in nepridobitniško usmerjenostjo me je v Nepalu že zgodaj povsem očaral. Ne kot religija, ampak kot način življenja. Skoraj zaljubljen sem bil v sloviti samostan Tjangboče na višini 3800 metrov, s katerega je nor pogled na trikotno vršno konico Everesta, skritega za mogočno, več kilometrov dolgo steno Nuptseja, na še bolj mogočno južno steno 8516 metrov visokega Lotseja ter na Ama Dablam, eno najlepših in najbolj fotogeničnih gora našega planeta. S tem izjemnim ozadjem je Tjangboče mojo vizijo budizma tako tesno prepletel z alpinizmom, da skoraj ne bi mogel najti popolnejšega kraja, ki bi ju bolje povezoval.

Dodatno prepoznavnost samostanu je dala še tragična nesreča leta 1989, ko je postal žrtev – napredka. Stoletja so v njem svetili z oljnimi svetilkami, svečami in lesenimi trskami, pa se ni nič zgodilo. Potem pa so si v bližnji rečici omislili majhno hidrocentralo in elektriko napeljali tudi v samostan. Nestrokovna izvedba je neko noč, le kake tri mesece po tem, povzročila kratki stik. Izbruhnil je požar in neprecenljiva zgodovinska vrednost zgradbe je skupaj s svetimi podobami in ogromno knjižnico v ognjenih zubljih izpuhtela v nebo. Zmagovalec Everesta Hillary, nekdanji ameriški predsednik Carter in številni drugi po vsem svetu so se zavzeli za njegovo obnovo, zbrali več milijonov dolarjev in ga sedem let pozneje v vsem nekdanjem sijaju vrnili v uporabo menihom ter ogledu vzhičenih obiskovalcev. Mistična okolica in obnovljena notranjost naj bi spet zažareli v vsej mogočnosti in začarali obiskovalca, da bi, če povzamem besede prvopristopnika na Anapurno, Mauricea Herzoga, »obstal v preprostem občudovanju kot otroci in v spoštovanju kot menih pred božansko idejo«.

A sčasoma se je pokazalo, da je ta dodatna svetovna prepoznavnost samostanu Tjangboče in njegovemu bistvu bolj škodila, kot koristila. Najbrž tudi zaradi napačnega ali popačenega razumevanja vodstva samostana, kaj je njihovo poslanstvo. Z leti sem opažal, kako so prej prijazni in gostoljubni menihi postajali vse bolj osorni in vzvišeni do obiskovalcev. Prijele so se jih tipične napake in slabosti, tako značilne za predstavnike drugih ver po vsem svetu, ki živijo in delujejo v svojih najbolj popularnih svetiščih. Večkrat sem bil priča prizorom, ko je kak debelušen tjangbočejski menih vpil na turiste, »No photo, no photo!«, tudi tam, kjer je fotografiranje dovoljeno.

Najbrž mu niti v sanjah ni prišlo na misel, da je tolstost njegovih lic in zajetnega telesa v veliki meri odvisna ne le od darov predanih vernikov, ampak predvsem od denarja turistov, ki ga izdatno puščajo v veliki skrinji za prispevke. Tako veliki, da se ji preprosto ne moreš izogniti. Saj ne, da bi pričakoval kakšno pretirano prijaznost, korektna vljudnost z njihove strani pa je povsem upravičeno pričakovana. Večkrat sem na poti v gore ali z njih tudi prenočeval v bližini samostana. A sem tudi med lastniki lodžev in hotelov začel zaznavati tisto vzvišenost, hladnost in neotesanost, značilno za nekatere prebivalce Dubrovnika ali recimo Bohinja do »nadležnih in ne bodi jih treba« turistov, pri katerih jih moti vse razen njihovega denarja. Zato sem se prenočevanju tam začel izogibati.

Prepovedano objemanje in poljubljanje!

Letos, na poti proti sedlom Ampulapča, Šerpani La in Mera, sem ob mimobežnem ogledu na vseh štirih dvoriščnih stenah samostana zaznal table s prepovedmi, ki jih pred leti še ni bilo. Med čakanjem na kolege, ki so si ogledovali samostan, sem jih večkrat prebral in še vedno nisem mogel verjeti svojim očem. Med zapisanimi prepovedmi je na območju samostana prepovedano tudi objemanje in poljubljanje!

Trdno sem prepričan, da na tako veličastnem kraju nikomur normalnemu kaj takega sploh ne pride na misel. In tudi če bi se komu od obiskovalcev morda zazdelo, da bi z objemom in poljubom svojemu bližnjemu izrazil veselje, ganjenost in prevzetost nad veličastnostjo kraja, kaj pa je v tem slabega? Bi morebiten naključen pogled na tak par menihom preprečil njihova prizadevanja po doseganju nirvane? Kako šibka mora biti potem njihova vera, če bi jih to zmotilo? In to v Nepalu, deželi, kjer budisti že stoletja strpno živijo skupaj s hindujci, ki imajo daleč največ templjev, posvečenih joni in lingamu, ženskemu in moškemu spolnemu organu, kot prapočelu življenja. Brez te ključne dvojice ne bi bilo ne menihov, ne radovednih obiskovalcev, ne samostana.

Med hojo naprej proti goram mi table s prepovedmi še nekaj časa niso dale miru. Na nobeni pa nisem videl napisano, da je na območju samostana prepovedano maltretiranje, mučenje in pretepanje. Je mar dovoljeno? Ali pa to menihov ne moti? Ali pa tjangbočejski budizem postaja le vse bolj turistična poza in žalostna karikatura tistega pravega budizma, o katerem njegov najvišji predstavnik dalajlama pravi: »Odrečemo se lahko vsemu drugemu – religiji, ideologiji, vsej priznani modrosti. Vendar se ne moremo izogniti potrebi po ljubezni in sočutju.«

Sklenil sem, da bom nazaj grede table s prepovedmi fotografiral in povprašal menihe, kaj menijo o njih. Pa se je obrnilo drugače. Povzpeli smo se čez eno najzahtevnejših sedel nepalske Himalaje, 5800 metrov visoko Ampulapčo. Pod slovitim Šerpani La pa se nam je ustavilo. Osupli smo zrli v strmo, nekaj sto metrov visoko steno sedla, prekrito z zelenkastim ledom. Ves čas so prek nje brneli ledeni in kamniti izstrelki, ki bi jim bili izpostavljeni kot v fliperju. Globalno segrevanje je drastično skrčilo himalajske ledenike in nekatera sedla, prek katerih so še pred sto leti potovale karavane z jaki, spremenilo v smrtno nevarna ostenja. Nevarna za nas, še bolj pa za naše nosače. K odločitvi, da ne tvegamo in ne izpostavljamo sebe in drugih, je dodatno pripomogla še ena od »uvoženih« težav modernega sveta. Sardar, vodja nepalskega dela ekipe in človek, ki je že sedemkrat stal na vrhu Everesta, je nekaj dni bolj ali manj uspešno prikrival svoj kronični alkoholizem. Po padcu v ledeniško razpoko in srečnem reševanju iz nje pa se je še psihično povsem sesul. K sreči je preostalo nepalsko moštvo, nosači, kuhinjsko osebje in dvoje plezalcev, profesionalno opravilo svoje delo in ta izpad uspešno zakrpalo.

Ponovno preverjanje

Desetdnevno intenzivno delovanje v višinah nad pet tisoč metri je bilo vzrok, da je eden od naših članov povsem oslabel, in postalo je jasno, da poti nazaj prek novih več kot pet tisoč metrov visokih sedel ne bo zmogel. Njegovo evakuacijo s helikopterjem, ki smo jo dorekli kar po satelitskem telefonu, so Nepalci izvedli visoko profesionalno in brez zapletov. Kot da bi bili nekje v Evropi.

Zaradi teh novih zapletov smo nekoliko spremenili načrt in se prek 5400 metrov visokega sedla Mera začeli vračati proti izhodišču. V Khareju, še vedno več kot 5000 metrov visoko, smo si privoščili še zadnji dan počitka in raziskovanj. Med sestopom z lepega, 5500 metrov visokega vrha Khare Ri mi je nekajstokilski kamniti balvan, ki je ob dotiku izgubil krhko ravnotežje, tako stisnil gleženj, da sem bil za hip prepričan, da mi ga je zdrobil. K sreči je zgrmel naprej in mi ga osvobodil. Nekako se mi je uspelo privleči do lodža, kjer so me čakali drugi. Noga mi je silovito otekla in pod kožo s podplutbami prikazala vso pestro paleto barv najlepših himalajskih rododendronovih cvetov. Tri dni hoje do letališča Lukla sem nekako zmogel, ker sem jih preprosto moral. Še najbolj zato, ker sem se prepričeval, da so kosti cele in da bo že minilo.

Takoj po prihodu domov sem šel na ljubljansko urgenco. Bili so izjemno hitri, prijazni in profesionalni. Za vse njihovo delo lahko izrečem same pohvale. Le v diagnozi smo si bili nekoliko vsaksebi. Po slikanju so mi ugotovili zlom levega gležnja, mi ga zavili v nepohodno mavčno oblogo ter me opremili z berglami in injekcijami proti strdkom.

In tako imam v teh dneh, ko sem relativno nepokreten, v napoto sebi in drugim, več kot dovolj časa za razmišljanja o tem, kaj se je zgodilo z nepalskimi Brezjami, kaj je pravi budizem in kaj njegovo čisto nasprotje. Ko se gleženj malo unese, pa se bom še enkrat spravil tja gor in vse skupaj ponovno preveril.

Viki Grošelj  

  21.05.2016
Prepovedano poljubljanje ali kaj se je zgodilo z nepalskimi Brezjami?


Bi morebiten naključen pogled na par, ki se objema ali poljublja, menihom preprečil njihova prizadevanja po doseganju nirvane?
Kako šibka mora biti potem njihova vera, če bi jih to zmotilo
?



Ruševine pogorelega samostana Tjangboče aprila 1989.
Foto: Viki Grošelj 


Obnovljeni samostan aprila 2016. Foto: Viki Grošelj


Dobesedno nor pogled iz samostana Tjangboče na trikotno konico Everesta nad steno Nuptseja (levo) in 8516 metrov visoki Lotse z južno steno (desno). Foto: Viki Grošelj


Strma, nevarna in z zelenim ledom prekrita pobočja sedla Šerpani La. Še pred sto leti so bili ledeniki toliko višji, da so tod čez potovale karavane z jaki. Foto: Viki Grošelj

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti