NeDelo - Grega Kališnik: ... vrtalka v steni, povej... Betka Galičič ... kdo največ plezališč opremil v deželi je tej
Vrtalka, vrtalka v steni, povej ...
Betka Galičič ... kdo največ plezališč opremil v deželi je tej
V Sloveniji je okroglo sto naravnih športnih plezališč, oglato rečeno morda še več. V njihov razvoj, porojevanje, je, opravljajoč po definiciji moški šiht, najgloblje zavrtala Betka Galičič.
»Pri nas sta prva vrtala verjetno Srečo Rehberger pa Tomo Česen, še na roko so nabijali kline, Česen morda že z mašino,« začne 53-letna Betka Galičič iz Virmaš na Škofjeloškem. To je bilo pred letom '90, potem sta smeri nadelovala Igor Jamnikar in Vili Guček, ta jih še danes.
Betka se je šla najprej alpinistiko, navzgor je šlo od leta 1981, šest, sedem let pozneje »sem šla prvič frikat v Ligurijo«, frikanje je športno plezanje. Leta 1988 je bila še v sila resnem spopadu v Yosemitih, v El Capitanu, odtlej je le še frikala. S pavzami, te so bile, če so prišle poškodbe. »Ves čas mi poka ovojnica na prstih, ki si jih obvezujem s trakom.« Večje športno plezala v tujini kot tostran naravnih pregrad, ker je bilo več plezališč in so bila bolje opremljena. Temu je bilo treba storiti konec.
»Pri nas je bil Črni Kal, Dovžanka, naveličali smo se ves čas isto plezati!« In se je utrnilo, kaj pa, če bi začeli sami opremljati, nadelovati smeri?
Bili so priložnostna ekipa, Peter Šubic, Janez Skok, Betka, pa eden ni imel časa, drugi šiht, Betka ni hotela preveč drezati, še manj odnehati. In je šla na svoje, vrtati je začela sama. Verjemimo, na prvi in drugi pogled opravek za dedce. In Betke ni prav veliko vkup. Začelo se je v Ospu, v sektorju Za vasjo.
Vse, kar je navrtano, ima zabeleženo. S kom, če ni bila sama, so opremljali plezališče in druge podrobnosti. Prvo svojo nadelano smer je poimenovala Poljanski biser, iz Poljanske doline vrtalka prihaja, bilo je maja 2000, »ko sem zavrtala prvi klin, se nisem upala nanj obesiti«, vrta po spominu. Še zdaj ne peresne mašine so bile pred leti še precej težje.
Prenekaterikrat je šlo za kline in drugo opremo iz lastnega žepa, iz istega žepa je šel tudi čas. »Od leta 2000 prihaja denar za opremljanje od Fundacije za šport, nadelava plezališč spada pod gradnjo objektov.« To je denar od iger na srečo, mi razloži.
Ker je lepo
Začela je, ker si je želela plezati nove smeri in »ker je novo smer lepo navrtati«. Nekoč zaposlena v rudniku Žirovski vrh, kemičarka po izobrazbi, je imela fleksibilen delovni čas, »frej dneve sem izkoristila za kaj pametnega«. Opremljanje plezališč. Z Vilijem Gučkom sta avtorja opremljevalnega priročnika.
Najpreprosteje rečeno gre pri nadelavi športnih plezalnih smeri za nameščanje klinov, v katere vpenjamo varovalne sisteme in vanje plezalno vrv. 
Kline, tudi to pogojno izraženo, delimo na vijake s ploščico in novejše, mlajše po izumu, lepljence. Pri prvih izvrtaš luknjo enakega premera, kot je vijak, med vijačenjem se notranji del širi in zagozdi v odprtini. Pri lepljencih je vrtina nekoliko širša, vanjo vbrizgajo dvokomponentno lepilo, luknjo zapacajo in počakajo, da se lepilo popolnoma posuši. Medtem ko je vijak s ploščico takoj pripravljen na svojo funkcijo, je treba pri lepljencih s plezanjem počakati več dni.
In kaj nadelovalka potrebuje? »Vrtalnik, kladivo, osebno opremo, ki je je nekaj več, kot če plezaš. Če vrtaš vijake, potrebuješ ključ, če lepljence, izpihovalnik, krtačke, lepilo.« Če je stena denimo visoka sto metrov, nameravaš pa nadelati 20-metrsko smer, se je lotiš od spodaj ah iz kakšne sosednje, obstoječe smeri. Sicer večinoma, če je mogoče, od zgoraj, začenši s sidriščem. Seveda je laže, če je pomoč, a če se zmore ustrezno zavarovati, je Betka lahko one woman band: »Skoraj ves Črni Kal sem sama navrtala.« Betka je edina ženska pri nas, ki navrtava smeri, gotovo ena redkih v svetu.
Kline namešča, zabija »po filingu, če je previs, vrtam na pamet«. Razumemo, z vso kramo na sebi se je težko za skalo držati pa še vrtati.
Kjer je oprijem
Temeljno pravilo je, da »klin zabiješ tam, kjer je dober oprijem«, za roke, kajne, »da lahko vpneš varovalno vrv«. Ponavadi pred težkim detajlom, lahko tudi za, nad njim, da je malo bolj adrenalinsko. »Prvi klin mora biti nizko, drugi in tretji naj bi bila toliko skupaj, da ob padcu ne greš v poden.«
Vsakemu plezalcu se lahko kakšna smer zdi pregosto ali pač preredko navrtana. Bistvena je varnost, drugi so odtenki skušanja strahu in podobnih doživetij. »Nikakršnega smisla pa ne vidim, če je športno plezanje nevarno.«
Ko je Betka smer navrtala, je ponavadi ni splezala, »ker je bila že tema«, ker ko je vrtala, je vrtala cele dneve. »Ko končaš eno smer, greš naprej,« zadnje čase pa je v prve kline svojih smeri vtaknila rdeč trakec in si, avtorica, smer tudi plezalsko rezervirala za premierni napor. Velikokrat je en dan vrtala, naslednji dan pa pucala. Vrtanje luknje ji vzame minuto, »smer z desetimi klini lahko navrtam v eni uri, čistim pa jo osem ur«. No, nekateri so se z eno smerjo pripravljeni ukvarjati odločno dlje.
Nazaj v nekdanji raj. »V socializmu so bile vse stene naše,« a kaj, ko plezalci niso natanko vedeli, kaj z njimi početi, »zdaj pa moraš predvsem vedeti, ah je stena lastniška,« zasebna lastnina. In z njo parkirne miškulance, šunder, ki morda moti tam bivajoče, smetenje pajkov in pajčic na dveh nogah. Najpomembnejše pa je vprašanje dovoljevanja poseganja v naravo.
Načeloma je bil sprejet dogovor, da so stara plezališča statusno še socialistična, pri novih pa »potrebuješ lastniško soglasje in dovoljenje za poseg v naravo. Najtrši kamen,« skala spotike, »so območni zavodi za varstvo narave. Če zavod da soglasje za nadelavo novega plezališča, upravna enota izda dovoljenje za poseg. Ko sem hotela navrtati denimo smeri v Bohinjski soteski, sem dobila odgovor zavoda, da nekje med Bledom in Bohinjem živi sova.« Kje? Nekje. Dovolj za prepoved. Pa drugekrati ji je bilo rečeno, da ima en in isti sokol selec tri - edina gnezdišča.
Robno
Pa prilezemo do mejnih razsežnosti, robov, na Kraški rob, nad vas, kjer naj bi zraslo črnokalskemu sosednje plezališče. »Če bi v Predloki vrtali pred desetimi leti, bi bilo vse v redu.« Ko se je dlje nazaj o tem pogovarjala, niso bili proti ne stroka ne domačini. Vrtala je tam predlani, leto in pol vse skupaj, 21 smeri je nastalo, »tako lepih, tudi če sem jih splezala enkrat v življenju, je dovolj«. Zakaj enkrat? Ker je vmes območje padlo pod zaščitniško Naturo 2000. Ko je Galičičeva delo opravila, je plezalce razveselila z objavo na internetu, po dveh tednih se oglasi inšpektor, da je vse na črno zvrtano. Betka: »Sektor se je zaprl zaradi ozkogledih posameznikov,« slišim, da ene posameznice, ljubeče sove, »za katerimi z nekimi kvazi argumenti stoji kakor zavod za varstvo narave.« Zadeva, pravi Betka, tedaj pri komisiji za športno plezanje PZS vodja opremljanja plezališč, bi se dala rešiti, vsaj kompromisno, recimo s časovnimi, mesečnimi zaporami ali čim podobnim. Pa, pravi, jo je PZS pustila na cedilu, češ nič niso mogli, ker da je bila Galičičeva pri svojem početju nenadzorljiva. Bo že držalo.
»Vedeli so, da vrtam, ko bi mi vsaj prej prepovedali, ne pa čakali, da končam.« In doda, da sove tam sploh ni. Spodnje kline je spulila, tako da se plezati ne sme in ne da.
Dovidenja
Zato se Betka ne gre več. V Sloveniji ne prime več za vrtalnik. Plezališča opremlja na Hrvaškem, »bom pa za njihov turizem skrbela«, v lepi njihovi si njenega vrtanja zelo želijo. »Sploh ne vem, ali pri nas še kdo vrta nove smeri, poleg Rajka Zajca.«
V skali, stenah, je Betka pustila nepreštevno ur. Prostovoljno. Osemsto smeri, večinoma v Sloveniji, nekaj na Hrvaškem, 6800 lukenj. Tam nekje »okoli leta 2006 je bilo že toliko narejenega, da smo dobili nekaj plačano, kompenzacijsko, da sem si lahko plezalni pas kupila, plezalke...«.
Ko plezalec, dandanes, pride pod steno, stenco, se mu zdi samoumevno, da mora samo plezati, saj je že vse tam. A veste, kot mleko iz trgovine, ne, iz kravce pride. »Mnogi od prej so mi hvaležni za to, kar sem opravila, zdaj se ne vprašajo, kako je plezališče sploh nastalo.«
Tudi med športnimi plezalci je ogromno takih izredne pameti, a Betka pravi: »Prav veliko pritožb nad postavitvami smeri nisem dobila.« Še najbolj, če je kje kakšen umetni oprimek v skalo prilepila. Ali pa so se razburjali, če je delala, kadar so oni kje blizu plezali. Ampak opravljenega ji ni žal.
Zdaj, zaposlena v Ajdovščini, se pripravlja na delo v Buzetskem kanjonu, »če tam izvisim, bom šla morda v Grčijo«.
V vrsto
Pa na splošno, mar v Sloveniji ni dovolj plezališč? »Na celini jih je dovolj, na Primorskem pa ne, saj se pozimi, ko drugje ni primernih razmer, vse, kar se poleti porazdeli, skoncentrira tam.« Zato je po njenem še toliko bolj škodljiv odnos uradno odgovornih do rekreativnih plezalcev, ki naj ob sončnih zimskih vikendih stojijo v vrstah pod smermi v Ospu, »kjer na preobremenjenost okolja zaradi vse te množice nihče ne pomisli«.
Še to. Med zapisovanjem govorjenega z Galičičevo smo v mislih, bolj nekje v zatilju, imeli tako uporabnike, športne plezalce, ki se jim nadelava smeri pač ne zdi nič spornega, nujno nezlo, kot one, ki ob vrtanju v skalo sodoživljajo bolečino narave in jo poskušajo na vsak način obraniti pred najmanjšimi posegi, nenujnimi zli. Mislili smo tudi na one nekje vmes. Pa se tokrat ne spuščali v to, kdo ima prav, vedoč, da se klin s klinom izbija - in to do onemoglosti.
Vedoč, da so pač nekatere stvari dovoljene, druge prepovedane. V športnem plezanju, jadranju, fuzbalu. In šahu. In tega se je treba držati, da o fer pleju ne natolcujemo.
Dejansko pa smo hoteli izraziti misel poznavalca, prišepetovalca: »Brez Betke bi bilo v Sloveniji pol smeri manj!«
Naj ceni, kdor zmore.
Grega Kališnik
»Vedeli so, da vrtam, ko bi mi vsaj prej prepovedali,
ne pa čakali, da končam.«