Silvo Baznik: Načrtovani cilj je smučanje z grebena, ki se odcepi
od glavnega Kaninskega grebena med vrhovoma Srednji Vršič in Peči na sever.
Ob sončnem vzhodu se peljeva s prijateljem na Gorenjsko, prečiva mejo z Italijo in pred Trbižem zavijeva v Jezersko dolino. Peljeva se mimo zelenomodrega Rabeljskega jezera do Nevejskega prevala. Sva V Žlebeh, kjer v vznožju smučišča parkirava avtomobil poleg kopice drugih. Snega tu ni in zato romajo smuči na nahrbtnika in na najina hrbta. Stopava po zelenem smučišču in po dobrih pol urah zagledava prvi snežni jezik. Nadaljujeva peš do razcepa in jo ubereva desno ter kmalu stopiva na smuči. Sneg je južen na trdi podlagi in prepustiva se narejeni smučini, ki naju popelje pod markantno strmo vzhodno ostenje Bele peči. Tu smučina zavije levo in končno se povzpneva na plato pod zgornjo postajo gondole. Kakšna škoda, da ne obratuje, saj bi nama prihranila čas in trud.
Zapustiva smučišče in greva proti zahodu. Ne spuščava se v dolinico, temveč prečiva desno in ohranjava višino dokler se pobočje ne združi z dolinico. Pred nama je kar nekaj turnih smučarjev in v zatrebu dolinice večina odvije levo, midva pa desno v strmino. Sneg je dobesedno za ožet, a ker se v glavnem drživa sledem predhodnikov ni sile razen nekaj kratkih zdrsev s smučine. V cik caku doseževa sedlo Bela peč na višini 2005 m, ki je sestavni del grebena, ki poteka od glavnega kaninskega grebena do gore Bela peč. Gora se pne stoštirideset metrov nad sedlom.
Razgled s sedla je prekrasen. Sončen dan ponuja pogled daleč na slovenske gore, a tudi pogled na italijanske vršače na tej kot tudi na drugi strani Reklanske in Jezerske doline je še kako zanimiv. Sneg ima malce rjave barve, verjetno zaradi saharskega peska, ki ga prineslo zadnje deževje. Zato pa kaže sneg višje v smeri juga lepo belo barvo. Pobočja so preorana s številnimi manjšimi plazovinami. S sedla proti zahodu ni videti nikakršnih smučarskih sledi. Po kratkem odmoru pripraviva smuči in pričneva smučanje v dolinico, po kateri sva prišla. S smučmi hitro odrineva večje količine snega, ki na srečo počasi plazi. Tik nad dolino odvijeva proti jugu na strma pobočja po sledeh predhodnikov. Po sistemu strmin dolinic se povzpneva do kotanje ob vznožju grebena, od koder sledi kratek vzpon na sever do sedla Vršič. Sva na višini 2280 m. Včasih nadaljujeva še na ramo, ki je nekaj deset metrov višje, a za danes imava dovolj vzpenjanja.
Prepustiva se sončnim žarkom in miru, se okrepčava, fotografirava, kar je na vidiku in se pripraviva na smučanje. Zjutraj sva menila, da bo množica turnih smučarjev izbrala isti cilj, a ni tako. Le sem ter tja vidiva kakšnega smučarja. Skoraj samota prevladuje pod kaninskimi vršaci.
Pričneva smuko, sprva gre dobro. Sneg je sicer omehčan a na trdi podlagi in smučanje gre gladko in hitro. Tako prismučava daleč pod stene in odvijeva levo in prične se ples. Sneg postane mehak, podlage skoraj ni in kmalu odrinem ves sneg in zapeljem čez skale s tistim neljubim zvokom, ko smuči gredo čez skalovje. Nadaljujem prečenje na bolj zasneženo pobočje, ki je prepredeno s številnimi ostanki plazov in tudi sam in kasneje še kolega sproživa nekaj plazičev. Počakam prijatelja in skupaj smučava v dolino. Sneg je vedno težji in hitro pade lahko odločitev, da smučava do koče Gilberti. Odločiva se za prečko, ki jo običajno uporabimo pri vzponu in tudi tu malce zaškripa pod smučmi. Sledi še kratek vzpon in pri koči snameva smuči in narediva desetminutni odmor.
Sledi smučanje po gnilcu na smučišču dokler gre in nato pešačenje do avta. Naredila sva 9.7 km s 1248 višinskimi metri. Kljub ne ravno idealnim razmeram zadovoljno natovoriva smučarsko opremo v avto in se odpeljeva do Zelencev, na ogled izvira Save Dolinke in kjer temno pivo pogasi slo po pijači.
