GRS Tržič/Gorski reševalec 06 - Andreja Jagodic: Medtem ko Vito vztrajno nagovarjam, naj poje vsaj še eno žličko kašice, ter pogledujem na uro, saj prihaja čas, ko bo potrebno v šolo po Ajdo, zazvoni telefon. ...
Na drugi strani kolega s postaje, ki sprašuje, ali bi napisala članek o dilemah in težavah gorskih reševalk, ki so tudi mame. Najprej me vse skupaj malce zaskrbi, saj si ne predstavljam, kaj in kako bi to ''problematiko'' (ki pravzaprav to sploh ni) spisala, saj se še sama malce ''lovim''. Pred le pol leta sem namreč drugič postala mama. Tema se mi zdi privlačna in obenem precej težka. Privlačna zato, ker se o tem kaj dosti ne govori, težka pa pravzaprav iz istega razloga. Tudi sama o tem prav veliko ne govorim. Še manj jamram. 
Ni lepšega kot biti mama. In tako zelo hvaležna in srečna sem, da sem gorska reševalka. V obeh vlogah se enostavno počutim: jaz. Zato verjamem, da se bo vse izšlo, kot je treba. Vem, da sta vlogi združljivi, čeprav ni vedno preprosto. Verjamem pa, da se marsikaj da, če se hoče. In jaz si zelo in nadvse želim biti in ostati gorska reševalka. Kljub dvema zlatima deklicama, ki me kličeta mami.
Pred desetimi leti sem ob obletnici naše postaje za zbornik napisala članek, v katerem pišem o svoji strasti do gora, o sreči, ki me preplavlja v stenah, in o smislu, ki ga tam vedno znova najdem. Je danes kaj drugače? Kar se tiče smisla, strasti in ljubezni do gora prav nič. Še vedno bi vsak svoj prosti trenutek najraje stekla v naravo, ki me obenem tako zelo pomirja in daje dodatnih moči. Pa vendarle se je življenje v desetih letih spremenilo. Med drugim tudi to, da sem postala mama in da prostega časa skorajda več ni.
Gorski reševalci in gorske reševalke moramo biti pripravljeni, da se čim hitreje odzovemo na ''klic na pomoč''. Potrebno je pridobivati novo in redno obnavljati znanje raznih tematik, ki zadevajo reševanje v gorah, zato je pomembno in koristno, da se udeležujemo vaj in tur, ki pripomorejo k boljšemu delovanju posameznika ter celotne postaje. Vedno moramo biti tudi v dobri fizični kondiciji. In kako naj bi si mama ob službi in z dvema majhnima deklicama to lahko ''privoščila''?
Predvsem z dovolj veliko željo, super organizacijo, dobrim usklajevanjem in precejšnjo improvizacijo. Mame smo dobre organizatorke, zelo koristno je, če smo tudi dobre improvizatorke. Pravzaprav je improvizacija na splošno v življenju precej pomembna. Priznati moram, da so me v času druge nosečnosti pestila vprašanja, kako bom pri dveh otrocih še vedno lahko zadosti fizično aktivna, kako se bom lahko udeleževala vseh potrebnih obveznosti in akcij. Nikoli si nisem dovolila pomisliti, da ne bom zmogla, sem se pa spraševala, kako bom vse to speljala.
Na srečo sem bila obe nosečnosti zdrava in sem bila vseskozi tudi fizično precej aktivna. V zadnjih dneh oziroma tednih mamice res že postanemo preokorne in na vaje ali akcije že iz preventivnih razlogov raje ne gremo. Pride čas, ko te telo ''prisili'' malo obmirovati. Tudi določen čas po porodu je tako, saj se je potrebno posvetiti malemu bitju, ki te potrebuje v celoti in ves čas. Sama sem v tem času imela precej slabo vest, ker se nisem mogla odzivati na vaje in akcije, vendar so me na postaji pomirili z besedami in vedenjem, da je to popolnoma razumljivo, za kar sem jim resnično hvaležna.
Malo bitje (pre)hitro raste in ga mamica za kakšno urico ali dve že lahko zaupa v varstvo. Prav tako je kondicijo možno ohranjati skupaj z dojenčkom. Z obema deklicama sem že od šestega tedna po porodu zahajala v hribe. Lahko gremo na sprehod z vozičkom, lahko pa z vozičkom tudi tečemo, ga porivamo/vlečemo v klanec ali pa opravimo daljšo turo (za vzdržljivost). Pogoj je le eden: da v tem uživa tudi otrok. Moja druga deklica zelo uživa v nosilki in sva na ta način prehodili že kar nekaj hribov. Tako je dan koristen in prijeten za vse, otroka se naužijeta svežega zraka, napojimo se z dodatno energijo in nenazadnje tudi malo potreniramo.
Za ohranjanje fizične vzdržljivosti je dobro tudi to, da nam vreme ne predstavlja ovire (seveda, dokler je to varno), pač pa se mu prilagodimo. Gremo, ko imamo možnost, in ne čakamo na lepo vreme. Prav tako naj ne bo ovira tema. Pravzaprav mi je prav prijetno teči ali hoditi v dežju, tudi noč ima svojo moč.
Predvidevam različne možnosti, do katerih lahko pride, predvsem pa planiram vnaprej in se ne zanašam na zadnji trenutek. To predvsem pomeni, da je poleg nahrbtnika z vso potrebno opremo za primer reševalne akcije (ki je vedno pripravljen v avtu) pripravljena še velika torba z nujnimi pripomočki za otroke (plenice, previjalne podloge, robčki, oblačila itd.). Na zalogi imam vedno pripravljeno zadostno količino raznoraznih kašic in druge hrane za otroke.
Brez ljudi, ki nas pri našem delu in načinu življenja podpirajo in razumejo, ne bi šlo. Dokler so otroci majhni, potrebujejo varstvo, zato je zelo in nadvse hvaležno, da imamo v svojem krogu nekoga oziroma več "dobrih duš", na katere se lahko v takšnih primerih zanesemo.
Seveda je nadvse pomembno, da so naši otroci zdravi ter veseli in srečni ob vsem, kar delamo. Vita je še premajhna, da bi vedela, zakaj jo mami sredi noči zbuja, previja, oblači in vozi v avtu. Ajda pa razume in ve, da so vrednote, kot so dajati, osrečevati in pomagati drugim, nekaj, kar bi morali imeti vsi.
Torej, vsaka mama, ki je tudi gorska reševalka, ima svoje dileme in težave, kot najbrž tudi vsak gorski reševalec. Skrbi, težave in dileme so, so pa tudi zato, da se jih rešuje. In mame to kar dobro znamo.