Delo/Rekord - Špela Robnik: ... je smer edina tekmica - Mina Markovič je dala tekme nekoliko na stran in se poglobila tudi v drugo plezalno sfero - skalo
Iz oči v oči z barvasto paleto oprimkov, dan za dnem, že od malih nog. Mina Markovič je plezanje spoznala z umetno steno v dvorani na Ptuju, poskusila in tam ostala.
Šele po nekaj letih je odšla ven in se spoprijela s skalo, z drugačnimi, naravnimi zakonitostmi. Danes, ko pri 28 letih velja za najboljšo športno plezalko na svetu, se še vedno le spoznava z njimi. Tekme je dala nekoliko na stran in se poglobila tudi v drugo plezalno sfero, v kateri pa prav tako očitno pred seboj nima meja – že lani konec leta je kot prva Slovenka zmogla smer s težavnostjo 9a. In postala tudi šele deveta ženska na svetu (!), ki je preplezala smer, ocenjeno z 9a in več.
Ptujčanka, ki jo je športna pot že zgodaj odpeljala iz Štajerske, nas sprejme v Sežani, kjer, poleg reprezentančnih treningov na Vrhniki, preživi največ časa. Na umetni steni plezalnega kluba Plus, zdaj pa tam odkriva tudi naravna plezališča.
Tako najprej spregovori o načrtih za sezono, v kateri bo le malo tekmovala, osredotočila se bo le na tri najljubše preizkušnje, ki v svetovnem pokalu tudi največ pomenijo: Chamonix, Imst in Arco, nastopila pa bo tudi na svetovnem prvenstvu v Parizu: »V prejšnjih sezonah sem nastopala na vseh tekmah, že lani pa sem se omejila le na težavnost in se konec leta posvetila plezanju v skali.«
Čemu takšen načrt, ji tekme niso več v izziv? »Plezanje izvira iz narave. Tekme imam rada, a pravzaprav sta ti dve vrsti plezanja povsem različna športa. Težko je kombinirati oboje, plezati v skali in na umetni steni. Toliko let sem že vpeta v tekme, še vedno me veselijo, zelo težko bi se poslovila od njih, vseeno pa bi rada izkusila tudi tisto drugo plat, tisto pravo plezanje, ki pa se dogaja zunaj.«
Skala počaka
Skala ima pač svoj čar, tekma na umetni steni pa drugačen naboj. »Na tekmi je smer postavljena enkrat, ko te pokličejo, moraš v tistem trenutku pokazati, česa si sposoben. Če bi ti dali več časa za pripravo, bi ti morda veliko bolje uspelo. Dobiš priložnost, plezaš, kot najbolje znaš, in nato te primerjajo z drugimi. V skali pa je smer edina tekmica. Tam bo ostala, počakala do naslednjega leta. Zdaj je na tebi, da se odločiš in poskusiš. Lahko si vzameš čas, vse proučiš. Plezaš na limitu in iščeš najbolj optimalno rešitev. Sicer v najtežjih smereh te izbire ni veliko, odločiš se lahko, ali boš stopil malo bližje ali malo dlje. Poskusiš najti smer, v kateri lahko unovčiš ves svoj potencial. Hkrati pa to plezanje s seboj prinaša še veliko drugih stvari, od potovanj do sloga življenja. Zjutraj greš v plezališče, si skorajda ves dan tam, si z ljudmi, ki plezajo in praktično ves dan mislijo enako kot ti. To je drugačna izkušnja.«
Tako se je lani skupaj s še nekaterimi drugimi slovenskimi plezalci, med njimi tudi Domnom Škoficem, z zanjo novim izzivom soočila v Santa Linyi v Španiji. Smer La Fabela Pa La Enmienda (9a), s katero je tako navdušila, pravzaprav sploh ni bila v načrtu. Lotila se je neke druge, lažje, iz katere se je nato nadaljevala ta, ki jo je doslej preplezalo le 18 moških. »Poizkusila sem zgornji, težji del in izkazalo se je, da mi je ustrezal bolj kot začetni del lažje smeri. Tako sem oba dela v nekaj poizkusih uspešno sestavila skupaj,« je podoživljala tiste dni. Lahko uspeh z doseženo smerjo primerja z zmago v svetovnem pokalu? »Hm, tudi zmaga je nekaj posebnega, točno veš, koliko mesecev dela je v njej. V skali pa je drugače, smer je tista, ki te žene. Je pa res, da sem vse te težke smeri jaz doslej preplezala relativno hitro. To ni bil proces mesecev ali let. Veliko ljudi namreč za kakšne smeri potrebuje tako dolgo. V naravi je pač tako: ponekod se da plezati le kakšna dva meseca v letu, ko si tam, ni pravih razmer in tako dalje. Morda bom bolj znala odgovoriti na to vprašanje, ko bom eno smer poskušala par mesecev,« je dejala v smehu.
Ve se, katere največ veljajo
Tako so se v njej že začele rojevati nove ideje, seznam smeri, ki jih še želi doseči, je dolg. »Ve se, katere so tiste težke klasike. Niti ni treba, da so 9a. Vse te smeri s karakterjem so vredne ponovitve in so na seznamu želja vsakega plezalca. Je pa treba veliko vložiti vanje. Lahko začnem kar doma, za vogalom je Osp. Za staro kolo in majhnega psa je imela le nekaj ponovitev in same moške. Dekleta bomo morala še marsikaj narediti, preden kateri uspe. Nisem še poskusila, morda enkrat v prihodnosti, zakaj pa ne.« Pravi sicer tudi, da ima pri izbiri stene vedno veliko opraviti vizualni oz. čustveni dejavnik. »Da te pritegne, ko prideš pod steno.« Sicer pa se včasih tudi zgodi, da se kakšna smer, nad katero je navdušena in si jo prej ogleda v filmčkih, v realnosti lahko izkaže za povsem drugačno, neprivlačno. Tudi gibi v njej so ji tako tuji, da nikakor ne more naprej.
A tako pač je v naravi. Na to je treba biti pripravljen. In biti potrpežljiv. Treba se je znati ustaviti in odnehati, se spočiti. Mina pravi, da ji to še ne uspeva najbolje in da se mora na tem področju še veliko naučiti. Za tekmovalca, ki lahko na umetni steni v neskončnost ponavlja gibe, je to težko. »To je proces učenja, raziskovanja, dela na sebi, osebne rasti. In prav to je ta druga sfera, ki me zdaj zanima. Nekaj več moraš vložiti v te težke smeri. Včasih pride dan, ko ti ne gre, a želja je tako močna, da ti dejansko vseeno uspe, pa sploh ne veš, kako. Ko govorimo o teh smereh in ocenah, ki so za ves plezalni svet precej ekstremne, se pač mora vse poklopiti. Lahko, da si prej ves čas stopal enako na en oprimek, nato pa boš zaradi utrujenosti stopil malenkost drugače in bo šlo naprej. Nihče si ne bi mislil, da lahko pomaga prav to.« Gibi so tako v skali kot na umetni steni zelo podobni. Morda je treba sicer za kakšne stene prilagoditi stil, skala pa ponuja toliko raznolikih možnosti. Včasih odločajo malenkosti in milimetri, zaradi njih se lahko popolnoma spremeni položaj telesa in odpre se upanje za naslednji oprimek. To daje plezanju svoj čar.
Vsako leto revolucija
V skali sicer izkušnje prihajajo z leti, veliko je starejših uspešnih plezalk, toda na tekmah svetovnega pokala lahko Mina z le redkimi vrstnicami opazuje nov val mladega rodu, del katerega je tudi obetavna Janja Garnbret. Njen stil plezanja je povsem drugačen, pravi, a to je realnost športnega plezanja, ki bi utegnil kmalu postati tudi olimpijski šport. »Morda navzven ni videti, toda stili plezanja se ekstremno menjajo na vsakih nekaj let. Za mlajše to ni težava, saj se razvijajo z drugačnim načinom plezanja. Veliko moraš delati, vsako leto narediti pravo malo revolucijo, da jim slediš in jih dohajaš. Zakoreninjene imaš vzorce, s katerimi si rasel, težko jih je spremeniti.«
Pa vendar ji je to doslej dobro uspevalo, dokaz za to so rekordne štiri skupne zmage v svetovnem pokalu. »Tukaj ima veliko zaslug trener Roman Krajnik, ki spremlja trende, te usmerja, kako in kam, vidi, kaj manjka. Telesno pripravljenost moraš vzdrževati in nadgrajevati, to je osnova, a še bolj je pomembno vlagati v stil plezanja. Sama imam s tem največ težav,« je pripovedovala.
Zaveda se, da bodo hitro minila najboljša plezalna leta. To svojo vrhunsko pripravljenost pa bi kajpak rada unovčila tudi še za kakšen dosežek v skali. Hitro je dokazala, kam lahko z njo poseže, pa je bila »zunaj« le kratek čas. »Ni lahko opustiti tekmovalnih ambicij, so pa novi izzivi, življenje gre naprej, treba se je počasi preusmeriti in raziskati tudi druge možnosti.«
Špela Robnik
Foto: Mavric Pivk/Delo