Večer v nedeljo, Potepanja: Pred dvema tisočletjema je bila skozi Šempeter v Savinjski dolini speljana rimska cesta, ob kateri so postavljali razkošne grobnice.
Streljaj vstran je čudovita kraška jama Pekel, kjer so ljudje bivali že pred 37 tisoč leti.
Alkestida je bila po grški mitologiji najlepša med lepoticami in je imela nešteto snubcev. Oče se je odločil, da jo omoži s tistim, ki bo znal v kraljevi voz vpreči divje zveri. To je uspelo kralju Admetu in oženil se je z lepotico. Ko je Admet užalil boginjo Artemido, bi moral za kazen mlad umreti. Sojenice bi mu lahko podaljšale življenje, če bi bil kdo pripravljen umreti namesto njega. Nihče se ni hotel žrtvovati zanj in ga rešiti smrti, samo njegova mlada žena Alkestida. Tedaj pa je kralja Admeta obiskal njegov prijatelj Heraklej, najslavnejši grški junak, in ga našel v globoki žalosti. Ko mu je kralj pretresen povedal za razlog Alkestidine smrti, je Herakleja tako ganila njena zvestoba, da se je odločil povrniti jo v življenje. Odšel je v podzemlje, se spopadel s smrtjo in Alkestido vrnil možu. Najlepša med lepoticami, ki je bila pripravljena umreti namesto svojega moža, velja za zgled zakonske ljubezni in zvestobe. Njeno zgodbo pa bomo spoznali tudi v arheološkem parku Rimska nekropola v Šempetru, ki sodi med najpomembnejše in najlepše ohranjene spomenike rimske dobe v Sloveniji.
Mesto mrtvih pod prodom Savinje
Pred skoraj 2000 leti je skozi Šempeter vodila zelo pomembna rimska cesta Aquileia-Emona-Celeia-Poetovio (Oglej-Ljubljana-Celje-Ptuj). Rimljani so imeli navado pokopavati pokojne ob rekah in cestah izven naselij. Rimski veljaki in upravniki iz Celeie, ki so imeli okoli današnjega Šempetra posesti, so si na pokopališču ob Savinji postavili prelepe grobnice. To "mesto mrtvih" je v preteklosti uničila in s prodom prekrila Savinja. Do ponovnega odkritja je prišlo povsem naključno, ko so leta 1952 pri delih v sadovnjaku naleteli na kip sedeče ženske.
Arheologi so se lotili dela in izkopali več kot 600 arheološko pomembnih predmetov in preko 100 družinskih grobnic. V arheološkem parku lahko vidimo štiri veličastne grobnice iz pohorskega marmorja, okrašene z umetelnimi reliefnimi kipi in okrasjem, ter številne manjše nagrobnike. Največja med vsemi je grobnica Spektacijev, okrašena z reliefi štirih letnih časov. Za najlepšo velja grobnica Enijcev, ki prikazuje mitični prizor Zeusove ugrabitve lepotice Evrope. Obe družini sta antični Celeii dali župane in mestne svetnike. Relief s prizorom Herakleja in Alkestide bomo našli na Vindonijevi grobnici, ki velja za najstarejši spomenik v parku. Konec 1. stoletja ali na začetku 2. stoletja ga je sebi in svoji zvesti ženi Juliji postavil Gaj Vindonij Sukces, upravitelj javnih zgradb v Celeii. V neposredni bližini nekropole si lahko ogledamo košček rimske ceste. Skupaj z obcestnima jarkoma je bilo makadamsko cestišče široko devet metrov, ob njem pa lahko še danes opazimo obrise rimskih grobnic in manjših grbov.
V domovanju pračloveka
Po ogledu mesta mrtvih se lahko - podobno kot Alkestida in Heraklej - tudi sami spustimo v podzemlje. Pri vhodu v bližnjo jamo Pekel - ta leži sredi Ponikvanskega krasa, dobre štiri kilometre severno od Šempetra - nas sicer ne bo pričakal Had, grški bog podzemlja, pač pa v skalo vklesana podoba peklenščka. Zaradi te domišljijske postave, verjetno pa predvsem zato, ker se pozimi, ko je zunanja temperatura nižja od jamske, iz nje ob vhodu včasih kadi, so jami ljudje nadeli ime Pekel. V njej so našli 37 tisoč let stare kosti pračloveka.
Jama je nastala pred več kot tremi milijoni let. Sestavljena je iz spodnjega, vodnega dela, kjer hodimo ob šumečem potoku Peklenščica (v jamo sicer ponikne Ponikvica) in občudujemo štirimetrski podzemni slap, in zgornjega, suhega dela jame, ki ga krasijo raznolike kapniške tvorbe. V vodnem delu jame sledimo brzicam in tolmunom potoka, ki nas pripeljejo do konca jame. Zapira jo sifon, skozi katerega privre štirimetrski podzemni slap, največja znamenitost jame. V vodnem delu jame lahko opazujemo različne kapniške oblike - stalaktite, stalagmite, kapniške stebre in kalcitne kristale. V jami Pekel živijo številne rastlinske in živalske vrste. Na stenah, po stropu in v vodi se bohotijo lišaji, mahovi in alge, v jami pa se skrivajo tudi hroščki, pajki, polžki, raki in netopirji.
Ustavimo se v Tihem rovu, edinem delu jame, kjer vlada popolna tišina. Nato se vzpnemo po stopnicah v zgornji, suhi del jame. Vzpon je primerljiv z dvigom v trinajsto nadstropje stolpnice. V zgornjem delu jame nas pričaka še večje bogastvo kapnikov, kot smo mu bili priča v spodnjem. Jamo zapustimo skozi umetno izdelan izhod na vrhu in se po stezi vrnemo na izhodišče. (NR)
Fotografije:
(1) Jama Pekel – vhod v jamo (Sašo Bizjak)
(2) Rimska nekropola (Metka Pirc)
(3) Jama Pekel (Andrej Petelinšek)
(4) Največji slap v jami Pekel (TD Šempeter)
(5) V jami