Mitja Šorn: Oziroma kar dve. Pa pojdimo kar lepo po vrsti.
Letos mineva že peto leto odkar sem občasni prebivalec Mojstrane.
Kmalu mi je v oči padla stena Grančišča, ki jo gledam iz najetega stanovanja. Začel sem se pogovarjat o njej z lokalci in ugotovil, da je bilo že več poizkusov, da bi tam zgradili moderno ferato (obnovili staro vojaško pot).
Ker se dolgo časa glede tega ni nič dogajalo sem stopil v akcijo sam, slabi dve leti nazaj. Bilo je veliko pogovorov, na to temo je napisana celo diplomska naloga na Fakulteti za šport: Zavarovana plezalna pot po pobočju Grančišča nad Mojstrano avtorja Urbana Žitnika.
Stvari so se v pravo smer začele odvijati z menjavo lokalne oblasti, novi župan je pokazal veliko posluha za gradnjo nove poti in na projektu smo začeli resno delati. Ker nas je bilo v projekt vključenih preveč in bi sigurno koga pozabil, bi se na tem mestu zahvalil samo Občini Kranjska Gora za izkazan velik posluh pri pridobivanju vseh potrebnih dovoljenj in seveda za finančna sredstva, ki so gradnjo sploh omogočila.
Pa pojdimo k potem. Stena Grančišča se lepo vidi od Slovenskega planinskega muzeja, od tam je lepo viden tudi potek obeh poti, podrobno pa lahko poti preučite na tabli. Ena bo po prvomajskih praznikih postavljena pred muzejem, druga zasilno že visi ob vstopu na ferati.
Od muzeja gremo po cesti proti Vratom, po sto metrih pa na desni vidimo makadamsko cesto, ki pelje pod steno Grančišča. Spet po dobrih sto metrih vidimo prekinitev med dvema zaščitnima ograjama in iz ceste že opazimo informacijsko tablo na naši levi strani. Potka nas po petih minutah hoje pripelje do začetka jeklenic.
Obe ferati sta zgrajeni na francoski način. To pomeni, da jeklenica ni napeta, posledično je vlečenje po njej nekoliko težje. Zaradi tega pa je ferata precej varnejša v primeru padca, saj se v zanki ustavimo precej mehkejše kot direktno na klinu.
Obe ferati lepo izkoriščata naravne prehode čez steno in tako jih tisti bolj športno usmerjeni lahko preplezajo tudi brez uporabe jeklenice za napredovanje(če jeklenica služi samo za varovanje bi težko ferato ocenil nekje okrog IV stopnje z enim malo težjim mestom). Lestev in skobe pa moramo uporabiti tudi v primeru prostega plezanja.
Aljaževa pot je lažja ferata. Na terenu in na tabli je označena z modro barvo. Težavnost poti je nekje med A in B, izpostavljenost pa velika, stena Grančišča je namreč kar precej strma. Na njej več ali manj hodimo po vkopani poti, sem ter tja pa nam je v pomoč nekaj skob. Ker letos zima ni bila ravno radodarna z padavinami se najde še nekaj naloženih kamnov, zato previdnost pri hoji ne bo odveč.
Težjo pot smo poimenovali Pot mojstranških veveric. Na terenu in na tabli je označena z rdečo barvo. Težavnost poti je C, najdejo pa se posamezna mesta, ki bi lahko nosila oznako D. Glavna značilnost te poti je, da čez strme odseke stene najde naravne prehode in je plezanje po njej dejansko podobono pravemu plezanju. Tudi ta pot je mestoma še blatna, bo pa s kakšnim večjim dežjem situacija precej boljša.
Prednost tega, da sta poti dve je v tem, da si vsak sam lahko prilagodi težavnost plezanja. Poti se križata kar štirikrat, tako lahko večkrat preidemo iz ene težavnosti v drugo.
Višinska razlika poti je okoli 180 metrov, dolžina pa nekje okrog 250 metrov.
Plezanje po njih vam bo vzelo okrog uro časa.
Sestop je označen čez razgledni vrh Grančišča. Gozdna pot do Mojstrane vam bo vzela okrog 20 minut časa. Ferati sta namenjeni vzponu, zato ne setopajte po njih. Četudi se vam lahko zdi, da je lažja ferata idealna za sestop pomislite na ljudi, ki so si za svoj cilj tistega dne izbrali prav njo in se bodo morali srečevati z vami.
Za parkiranje uporabljajte obstoječa parkirišča v Mojstrani.
Obilo užitkov pri plezanju po novih feratah.
Mitja Šorn
Fotografije: Gregor Kofler/Kofler sport