The New Yorker ...: Hoja po visokogorski poti, ki povezuje osem držav
Mire Steinbuch: Članek Jamesa Lasduna opisuje tudi slovenski del Via Alpine
V začetku aprila 2016 je bil v ameriški reviji New Yorker obsežen članek Jamesa Lasduna: ALONE IN THE ALPS
Britanski pisatelj, pesnik, publicist živi v ZDA in s presledki že desetletje hodi po Via Alpini. Potopisni prispevek, v katerem opisuje tudi slovenski del poti, je mešanica spominov, občutkov, razmišljanj in doživetij. Med drugim primerja tudi naravno povezanost alpskih držav z umetno tvorbo Evropske unije in se sprašuje, le kaj naj bi imeli Helsinki skupnega z Atenami.
Velik naval na Alpe
Med potjo se je pogovarjal z različnimi ljudmi, med njimi tudi s Claire Simon, direktorico Mednarodne komisije za zaščito Alp. S 120 milijoni obiskovalcev letno so Alpe pod ogromnim ekološkim pritiskom. Zlasti smučarska industrija, ki se neusmiljeno in pospešeno razvija, na veliko kazi krajino, povečuje promet in s tem povzroča velike emisije ogljika. Če nič drugega, mu je dejala, bi radi oživili idejo Alp, da bi postale še kaj drugega kot omrežje mondenih smučarskih središč. »S spoštljivejšimi, manj škodljivimi alternativami bi rada spremenila neomejeno ponudbo smučarske turistične industrije.«
Pogovarjal se je tudi z Markom Pretnarjem, vodjo informacijskega središča Triglavskega narodnega parka v Trenti, ki mu je omenil, da so etape v parku predolge za večino pohodnikov, ponekod se pot dvigne previsoko v gore. Via Alpino je primerjal z novejšo, popularnejšo potjo Alpe Adria, ki se začne v Avstriji, teče preko Slovenije, konča ob Jadranskem morju v Italiji in se drži manj zahtevnih nižinskih tras.
Prvič v Sloveniji
Lasdun je s Tromeje nad Ratečami krenil na slovenski del poti. V naši državi je bil prvič, o njej ni vedel dosti: da se je v začetku 90 let odcepila od Jugoslavije, se dobro desetletje pozneje pridružila EU in da se je v njej rodil filozof Slavoj Žižek. Pa še to, da obstaja sezona lova na polhe, in da naj bi vsak Slovenec vsaj enkrat prilezel na Triglav. Zaradi njegove nevednosti se mu je zdela pokrajina še bolj mikavna in očarljiva. Ugajal mu je občutek, da vstopa v terro incognito.
Nekaj utrinkov s poti
Lasdun je iz doline Soče v pršenju odšel proti koči na Doliču. Golo visokogorsko kraško pokrajino primerja s švicarskimi pašniki in polji na podobni višini. Tukaj ni vasi na izpostavljenih grebenih in vegastih senikov ali pastirskih zaklonišč iz zloženega suhega kamenja, kot so v francoskih Alpes-Maritimes. Tu je čista, neomadeževana, elementarna gorska krajina: pečine, grape, ledeniške morene, na travnikih grmičevje in drobno kamenje.
Ni blejanja niti pozvanjanja kravjih zvoncev, samo veter in občasni žvižgi svizcev.
V dežju in slabi vidljivosti, ko je že mislil, da je spregledal markacije in se izgubil, je le prišel do Doliča. Ko je sedel za mizo, se mu je vrtelo od olajšanja in utrujenosti. Ni mu bilo treba čakati do večerje, ampak so mu takoj postregli z golažem in polento. Ko si je nekoliko odpočil, je prišlo do čudnega zasuka v njegovih občutkih glede doživetega dneva. Zazdelo se mu je, da se je prvič zavedel veličastnosti pokrajine, skozi katero se je vzpenjal. Zaradi svoje negibnosti se je zdela še bolj mogočna. Deli poti so se mu vračali na valu skrivnostnega zadovoljstva. Bilo je, kot da bi neka druga hoja, vesela in poživljajoča, začela prekrivati tisto, za katero je mislil, da jo je prehodil.
Družabnost v koči
Hrupna skupina planincev iz Ljubljane, ki je prišla s Triglava, je z vrčem penečega piva nazdravila vsakemu svojemu dospelemu članu. Ta visokogorski svet je zelo prijateljski. Avtor bi zlahka vse leto veselo vandral od ene koče do druge. Nastanitev je poceni, hrana ni slaba, prevladuje naravna družabnost ljudi, ki so hodili ves dan in se želijo sprostiti. Odsotnost wi-fija in telefonije ga spominja, kako so se ljudje nekoč zabavali v prostem času: s kartanjem, šahom in podobnimi igrami, skupnimi obroki, pogovori s tujci.
Ker naj bi bilo zasedenih vseh 79 ležišč, in glede na resno zastavljeno popivanje, ki se je začelo v jedilnici, se mu je vse to začenjalo dozdevati problematično. Noč bo težavna, jutro mučno. S pomočjo uspavalne tablete ga je kljub nerazločnemu rjovenju slovenskih pivskih pesmi hitro zmanjkalo. Zjutraj se je odpravil še pred zoro.
Povzetek Mire Steinbuch