Uredništvo G-L 19.04.2016 07:27 1778 0

Kotovo sedlo

Primož Blaha: Z Zoranom na zaključni turi sezone pri nas.

Kakšne resnejše ideje nama je odpihnila že vremenska napoved in na koncu sva se odločila za Tamar, kjer sva računala na vsaj nekaj zavetrja.
Že zjutraj je bilo v Planici obupno toplo, vrhovi pa zaviti v oblake, ki so zaskrbljujoče hitro begali po nebu. No, k sreči je bilo po dolini res dokaj mirno vse do pod Ozebnika, kjer se v desno odpre prehod proti Kotovemu sedlu. Tam je veter odpihnil šalo in že sva resno podvomila o nadaljevanju. Kljub temu sva šla naprej in z nemalo težavami dosegla gornje nadstropje pod sedlom. Sedlo je bilo skrito v megli, a vsaj veter se je nekoliko umiril, zato sva vztrajala še naprej. Občasno se je veter povsem polegel, potem pa naju je kakšen sunek spet zamajal, da sva se opotekala navzgor kot pijanca. Na okoli 2200 metrih naju je objela še megla in nekje v tisti belini sva zaključila in hitro odsmučala.

Zgoraj je novi sneg zoprno zaviral, da je šlo prav čudno, nižje je bilo potem dobro in čedalje bolje. V gozdu nad kočo je snega že grozno malo, a še dovolj za zvezno smuko. Od koče pa po tekaški, kjer je že več kopnin (ena daljša in več krajših).
Pripeljala sva se sicer do vsega sto metrov od avta, čeprav pri toliko prekinitvah to ni tako udobno kot se sliši.

Malo kasneje, ko sva sedela v Dovjem na žgočem soncu, se je tisti veter zdel le še slab spomin, zadovoljstvo po uspešno izvedeni turi pa ostane.

17.04.2016
Kotovo sedlo 16.4.2016