Planinski vestnik: Pogovor z Borisom Sedejem

Bralci Planinskega vestnika se bodo Borisa Sedeja - Pinga morda spomnili, ko je avgusta leta 2011 skupaj s hčerko Saro v celoti prehodil pot PP, kar je tudi opisal – prispevek smo objavili v oktobrski številki 2011 [Osem nepozabnih dni, str. 25-29] – na to pa je spomnil tudi Jure K. Čokl, ko je v oktobrski številki lanskega letnika opisoval zgodovino te izredne poti. Drugi ga boste spoznali po strani http://slo-alp.com/, ki jo je sam postavil in jo tudi vzdržuje.

Boris je od leta 1979 član Alpinističnega odseka Idrija. Na svojo prvo odpravo je šel leta 1987 v Peru, kjer je na turi za aklimatizacijo doživel dva neuspešna poskusa, splezal pa je na Alpamayo, 5947 m. Naslednje leto je bil v Yosemitih, kjer pa se je, kot je povedal, pod nosom obrisal za smer Nos, je pa vseeno ves mesec plezal krajše enodnevne smeri. Poletje 1990 je preživel priključen bosanski odpravi v Pamirju in se vzpel na Pik Korženevske, 7105 m. Leta 1993 je bil član odprave na K2.

Čeprav je že prekoračil abrahama, je plezalsko še vedno aktiven, saj je v letu 2015 nabral okoli 50 tur, od tega tri četrtine plezalnih, ostalo pa turnih smukov in pristopov. Še vedno zmore slabo šestico, za kaj več pa pravi, da ga "ovira gravitacija".
Ker sva podobnih let, sva se z Borisom v pogovoru tikala.

Od kod veselje za gore in plezanje?
V naši rodbini je gorniško pot začela krojiti mama, ki je bila sredi 70. let izbrana med 100 žensk pohoda na Triglav. To je bila v povsem negorniškem okolju takrat opazna sprememba, ki je vodila do tega, da smo kar po vrsti začeli zahajati v gore.

Kako in kdaj si začel s plezanjem? Si imel več soplezalcev?
Stric se je udeležil idrijske alpinistične šole in v sklopu tega so se takrat povzpeli na Mont Blanc. S tem se mi je alpinizem spustil iz vesolja na domači prag. Začetki spoznavanja s plezarijo segajo v osnovnošolsko dobo, ko sva si z bratrancem "sposodila" domačo vrv za ometanje dimnika, si iz žice napravila nekaj "vponk" in začela stikati po okoliških skalah. Potem so naju enkrat zalotili alpinisti, nama skoraj navili ušesa in naju povabili v alpinistično šolo. Kot 15-letnika sva se jim pridružila in spomladi leta 1980 sem preplezal svojo prvo smer. Potem sem vsak prosti trenutek namenil hribom in plezariji, pa vadbi različnih manevrov. Je bil pa to še vedno le hobi, saj se nisem nikoli obnašal kot športnik. Prvi soplezalec je bil enako star bratranec Ivan Menard, s katerim sva bila prvo leto stalna naveza. Kasneje je bilo soplezalcev seveda precej, nekateri le priložnostno, drugi kako obdobje. Omenil bi Darka Juhanta, s katerim sva zlezla precej smeri in se tudi po dobrih 30 letih še vedno kdaj skupaj naveževa.

Si plezal tudi kje zunaj Slovenije?
Praktično so bile vsake počitnice vsaj nekoliko plezalsko obarvane in tako sem stikal za skalami po Korziki, Španiji … sicer pa smo radi obiskovali Italijo, sem in tja tudi Avstrijo in Francijo, pred leti tudi Bolgarijo.

Koliko si bil aktiven v AO Idrija?
V mladih letih je bil odsek močan in organiziran. S prodorom športnega plezanja se je AO začel spreminjati in takrat smo vskočili še "en tolk mladi". Pozna 80. leta sem bil načelnik odseka in sem se imel priložnost boriti na športni zvezi, da so nas sprejeli kot klub. Izvedli smo dve tekmi za jugoslovanski pokal, prvo še na naravni steni v Strugu. Naredili smo si umetno steno, ki je bila takrat druga ali tretja v Sloveniji, in imeli med prvimi organizirano vadbo za otroke. Sodeloval sem pri prvem pravilniku o tekmah, ki smo ga zlagali v Dalmaciji. Kmalu za tem je naša AO ekipa razpadla in tistih zlatih časov je bilo konec. Zdaj sem zraven kot eden od inštruktorjev, ki se trudimo, da se voz še pomika dalje.

Kaj ti pomenijo plezanje, gore?
Pravzaprav … pojma nimam. V gore hodim že dobrih 40 let, plezam le nekaj let manj. To je čisto potiho postala rdeča nit mojega življenja. To mi je domače, to enostavno rad počnem in si nekako ne znam predstavljati, da bi bilo drugače.

Kako si prišel v ekipo za K2?
Verjetno tako, kot so prišli tista leta vsi: na podlagi prijavnice, ki jo je bilo potrebno poslati na PZS. So bila pa ravno takrat neka trenja med našimi vodilnimi alpinisti in morda tudi zaradi tega ni bilo veliko prijav. Potem je bil očitno prostor tudi za take himalajske zelence, kot sem bil jaz.

Kako si doživel odpravo na K2 leta 1993? Kakšne izkušnje ti je dala?
Vsekakor je bila to zame prelomnica. Z izborom v odpravo so se mi uresničile dolgoletne sanje, težave v službi in doma so to le še podžgale in ni je bilo sile, ki bi me zadržala v Sloveniji. Pustil sem šolo ob delu za strojnega tehnika, šel v službi na nož in ob prihodu nazaj se je tisti nož obrnil vame. Na sami odpravi mi je bilo kot v pravljici, vzhičenja ne konca ne kraja. Višje ko sem bil, bolj sem se dotikal zvezd. Žal se je v trenutku ta pravljica sesula kot hišica iz kart in vzhičenje se je prelevilo v bitko za golo preživetje. Na višini okoli 8000 m smo ostali v snežnem viharju ujeti z obolelim Boštjanom. Poskusili smo vse, da bi se vsi štirje vrnili v dolino, vendar smo bili pred to situacijo nemočni. V bazo sem se vrnil, na koncu tudi ob Davovi (Karničar) pomoči, hudo izčrpan in zaradi izgube Boštjana psihično sesut. Če sem tistih izgubljenih 15–20 kilogramov nadomestil v naslednjih mesecih, sem psiho moral negovati kar precej let.

Na odpravi si pomrznil, odrezali so ti palec. Imaš danes kakšne posledice?
Pomrznilo mi je šest prstov na nogi do povsem črne barve. Kak teden pred operacijo se jih je pet odločilo, da bi še malo migali in so odvrgli debel in neugleden olupek. Eden pa tega ni hotel storiti in ta je šel pod nož. Posledice se seveda vidijo, če se sezujem. Pa nekoliko občutijo, ko obujem pretesne plezalke.

Si bil po tej odpravi še kdaj v Himalaji?
Žal ne.

Leta 2011 smo objavili članek, ko sta s hčerko v kosu prečila pot PP. Kakšne spomine imaš na to pot?
S Saro sva še kar zgodaj začela skupaj kolovratiti po hribih in je bila takrat že kar nekako "izkušena hribovska najstnica". Poti PP nisem poznal in razen par prehodov mi je bila praktično neznanka. V tej kombinaciji, iskanje poti, logistika – predvsem z vodo in posledično prenočišči, bitka z vročino, pa v družbi z mladoletno hčerko, mi je pot pomenila izjemno doživetje. Mogoče tudi zaradi tega, ker je bila proti koncu ona vedno bolj tista pozitivna sila, ki naju je pripeljala do Pokljuke. Kasneje sem se še enkrat vrnil na kos PP, da sem za potrebe predavanja naredil še nekaj posnetkov. Pa je bilo v primerjavi z najino potjo dolgočasno, pusto, suhoparno. Prehode sem poznal, razgledi so bili znani … z očmi alpinista pač (naj mi zagrizeni PP-jevci oprostijo te bogokletne besede): grmovje kot grmovje. Sicer se pa ta spis nahaja na http://pp.slo-alp.com, če bi ga še kdo želel prebrati. Če bi malo spremenil vprašanje v Kakšne spomine imam na to doživetje?, bi rekel: izjemne in neponovljive.

Hči s tabo tudi pleza? Kaj pa druga hčerka? Kaj ti pomeni, da dekleta sledijo očetu?
Sara zadnje čase z mano bolj malo pleza. Ima svojo mlado klapo in fanta, ki je tudi športni plezalec. Vesel sem, da sem jo uspel naučiti toliko, da me ni strah, ko je v vertikali. Mlajša Gaja je sicer šla nekajkrat v hribe, lani jeseni sva se tudi navezala in splezala eno smer. Je pa iz drugačnega testa in čeprav sem si to želel, je plezanje ni potegnilo. Četudi sem si želel njune družbe, sem le pazil, da ju nisem v to silil. Le zagrabil sem priložnost, ko mi je katera ponudila prst. So pa otroci svoje osebnosti in nekako sem si le dopovedal, da morajo živeti svoje življenje.

Postavil si stran http://slo-alp.com/. S kakšnim namenom? Od kod ti znanje za to? Kaj danes pomeni ta stran?
Ta stran je značilna posledica moje lenobe in hkrati radovednosti. Le zakaj bi sam brskal za novicami, če pa lahko namesto tega dela računalnik. A ga niso ravno za to izumili? Stran ne dela drugega, kot da v rednih in kratkih časovnih intervalih prebira naslove po slovenskih alpinističnih straneh in kar najde, to prikaže. Pa zaradi boljše preglednosti obarva, če je novica sveža. Čeprav sem jo sam spisal, bi temu težko rekel znanje, saj sem si pomagal z raznimi spletnimi priročniki in forumi. Ne bi rekel, da ta stran kaj pomembno vpliva na kogar koli. Mi je bilo pa seveda všeč, ko mi je kdo omenil, da jo ima nastavljeno za svojo domačo stran. Celo Hrvati. Število obiskov se giblje od 10.000 do 20.000 (in 10-krat več klikov) mesečno, kar se mi glede na to dejavnost zdi kar lepa številka.

Poleg alpinističnih smeri plezaš tudi po zavarovanih plezalnih poteh, obiskuješ brezpotja … So to ture za osivelega alpinista?
To se mi zdijo zelo različne stvari, ki jih nekako ne morem primerjati. Bi rekel, da so za osivelega alpinista primerne ture nižjih ocen. Brezpotja so mi kotički samote, zavarovane plezalne poti pa bolj kot ne moderni adrenalinski parki. Se mi zdi prav, da poznam te reči od blizu. Nisem nasprotnik zavarovanih plezalnih poti (dokler se ne bodo začeli spuščati v kake stene trentarskih, martuljških in podobnih samotnih vršacev), je dovolj prostora za vse. So pa vseeno na zadnjem mestu.

Lani si bil kar petkrat v Paklenici? Zakaj toliko zahajaš tja?
Paklenico sem prvič obiskal leta 1981 in od takrat sem tam reden gost. Če drugo ne, mi je prijetno obujati spomine. Je bilo pa lani povsem slučajno, da se mi je tolikokrat nakuhala. Leta 2014 nisem bil nikoli, povprečje pa je tam okoli dvakrat letno.

Rad imaš odročne kraje, ne množičnosti, prvinski alpinizem (ne instant). Kako to?
V osemdesetih letih smo se nekako nasmihali šodrovcem, ki so lezli razne podrte trojke po naših gorah, zdaj se zmrdujemo nad "instant alpinizmom". Pa je vsak resen alpinist takrat opravil tudi s kupom šodra in verjetno tudi zdaj večina prvinskih alpinistov vseeno zaide tudi v razne navrtane, nabite, zlizane in obljudene smeri. V teh letih mi glava (in tudi telo) nekako drugače deluje kot v mladih, pa moram priznati, da se kar udobno počutim v kaki varno navrtani smeri. Si potem vsaj kdaj poskušam privoščiti še kako bolj odročno zadevščino. Tista ima svoj poseben čar in vrednost, čeprav je težavnostna ocena lahko precej nižja od kake "instant".

Plezal si z mnogimi vrhunskimi alpinisti, tudi s Svetičičem, na katerega ste se konec lanskega leta v vašem odseku ob dvajsetletnici smrti tudi spomnili s spominskim dogodkom. V kakšnem spominu ga imaš?
Slavc je bil izjemen in brezkompromisen plezalec, ki je lahko šel v korak le s sebi enakim. Dokler se ni strgal s ketne, mi je bilo lepo plezati z njim. Tako sva zlezla Raz Sfinge, pa v Golijevi v Vevnici "trenirala psiho", ko sva cele raztežaje plezala brez vpetega klina. V Lomastijevi (Mali Koritniški Mangart) nama je še nekako šlo, v sosednji Lo bello sem pa zaostal in v zadnjem raztežaju spoznal, da se bo najina plezalska pot razšla. To je bila zadnja skupna smer. Čeprav ni imel občutka za soplezalca, je imel pa zelo dober občutek za prijatelja. Ostal je preprost, le plezal je kot zmaj.

Sam si pozimi preplezal Sfingo. Kaj meniš o soliranju? Kako je bilo na tej turi?
Leta 1988 je bila mila in kopna zima, sneg je bil le po policah. Februarja sem šel poskusit, čeprav sem mislil, da bom že pri prvem skoku v Prusik-Szalayevi obrnil. Pa sem se kmalu brez problema z roba Amfiteatra zazrl v Sfingo, kjer se je bilo treba dokončno odločiti. Vstopil sem v raz, se trikrat povaroval in bil še podnevi na s soncem obsijanem robu stene.
Soliranje je po mojem mnenju neka posebna oblika alpinizma, ki nima športnega, ampak predvsem psihološki značaj. Plezanje je hitro, velikokrat brez opreme, lahkotno in če je v mejah fizičnih in psihičnih sposobnosti, uživaško. Je pa seveda povsem v nasprotju z vsem, kar se uči o varnosti, saj je tam najmanjša napaka že veliko prej lahko usodna. Ni za propagirati in ni za prepovedovati, saj strah sam naredi selekcijo.
Večkrat preberem celo tudi od znanih alpinistov, kako kaka naveza "odsolira" neko smer. Vsekakor solo pomeni sam, ne pa nenavezan. V praksi je razlika med tema dvema načinoma še neprimerno večja kot v besedi.

Koliko je po tvojem mnenju pomembno prijateljstvo pri alpinizmu?
Če bi gledali na alpinizem z očmi plezarije, potem bi bila marsikaka opica lahko veliko uspešnejša. Tako pa alpinizem predstavlja celoto, v kateri je eden temeljev ravno prijateljstvo, oziroma nekoliko obrnjeno zapisano: najtežje dogodivščine lahko naredijo tudi najboljše prijatelje.

Imel si plezalno pavzo. Verjetno zaradi otrok. Se je bilo težko vrniti?
Otroci, reševanje stanovanjskega problema in narava službe so imele za posledico, da ni bilo ne volje ne časa za tak odklop, kot so hribi. Takrat so bile misli in pripadnost drugje. Ko se je stvar umirila, sem se seveda z vso vnemo zagnal nazaj v gore. Pa sem jih dobil krepko po buči. Kjer sem včasih sestopal, si tokrat nisem upal gor. Nekaj let pavze in 10 dodatnih kilogramov so naredili svoje. Pa sem bil primoran spustiti kriterije in sem se namesto nadaljevanja poti tam, kjer sem nehal, vrnil na začetek: v šodre. Začel sem obirati razne grebene, pa trojke in kako štirico in počutil sem se spet briljantno. Tudi brez previsov.

Danes si aktiven tudi pri delu PD Idrija. Kaj ti to delo pomeni?
Družba se spreminja, društva in klubi se ne znajo, nočejo ali ne morejo prilagoditi in članstvo upada. Delo pa ostaja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav, da nekaj vrnem svojemu odseku in posledično tudi društvu, saj sem zrastel v teh vrstah. Tako dam kako roko kot inštruktor pri alpinističnem odseku, pa kot inštruktor pri športnoplezalnem odseku, enkrat letno peljem na izlet mladinski odsek in vodim kak izlet v vodniškem odseku. Ko je bil kaos zaradi žledoloma, sem se potrudil omiliti posledice. Nekaj časa sem bil tudi v upravnem odboru, iz katerega sem izstopil, saj je tam vse drugo na sporedu, le hribov ni.

Še vedno si aktiven na področju vzgoje. Kaj bi svetoval mladim?
Težko in nerad drugim solim pamet, lahko pa opišem, kako vidim bistveno razliko med obdobjem moje in njihove mladosti. V mojem razredu je bilo nekaj fantov, ki smo imeli tudi svoje nekoliko bolj izrazite hobije. Jaz sem bil planinec, Zoran smučar, Uroš kolesar … In čeprav sem se tudi sam vozil s kolesom in smučal, sem bil planinec oziroma kasneje alpinist. Zoran je ostal smučar in Uroš kolesar. V AŠ sem se vpisal pri 15, 20-letniki so bili takrat že kar stari.
Če zdaj pride na tečaj kdo izpod 25 let, je že hudo mlad. In ko pride, pride s skejtanja, takoj po tem se mu mudi na downhill, pa potem hitro na kanjoning, vmes je liga odbojke, konec tedna jadranje, naslednji konec tedna oviratlon in takoj za tem še kak blatotlon. Plezanje? Cel dan za eno samo smer? Oziroma tri dni za en vrh? Brezveze, se ne splača.
Alpinizem ima kar krepko ceno. Zahteva celega človeka ali pa vsaj njegov levji delež. Če ni pripravljenosti in veselja, je bolje in ceneje najeti gorskega vodnika in narediti črtico še čez Čopov steber ter iti dalje na kak novitlon. Če pa veselje je, je dobro čim prej začeti. Hoditi v hribe, spoznati vrhove, prebrati kako knjigo, plezati po skali in se naučiti vse vozle. V naslednjih 40 letih vse to zelo prav pride.

Življenjski moto?
A ga potrebujem?
 

Vladimir Habjan