NeDelo - Boštjan Vrhovec: ... kjer sonce kroži okoli človeka
Potohodnik daleč na severu, globoko v norveškem snegu 

Planota Hardangervidda
Potohodnik daleč na severu, globoko v norveškem snegu

Med norveško prestolnico Oslom in Bergnom sta planota Hardangervidda in nacionalni park z istim imenom, velik, kakor če bi Gorenjski dodali hriboviti del Primorske do Tolmina, kjer je raj za potohodce na smučeh. Potohodec je mešanec med turnim smučarjem in tekačem na smučeh, skupno jima je uživanje na snegu v neokrnjeni naravi. In te je na Norveškem neizmerno veliko.

Zadnji napotek, ki smo ga dobili od našega norveškega vodnika po e-pošti, je bil: »Petega marca se dobimo ob osmih pod uro na železniški postaji v Oslu, gremo na vlak za Bergen.« Tako so se končale večmesečne priprave slovenskega dela ekipe za pohodniško potovanje s smučmi po Norveški. Začelo se je z vprašanjem: »Kaj pa, če bi šli …?« Razburljivo se nam je zdelo tam gori odkriti neznano, drugačno okolje za uživanje na smučeh. Organizacijo je prevzel Aleš in konec lanskega novembra sporočil, da smo dobili tri prosta mesta na turi. Prepustili smo se norveški organizaciji Den Norske Turistforening (DNT), ki poskrbi za vse. Potovanje traja osem dni po popolnem brezpotju, znane so le koče, v katerih nas čakajo postelje in hrana. Moram reči, da se je ta odločitev pokazala kot izredno modra.

Sam svoj nosač

Na takšnem potohodništvu vso prt­ljago, kakšnih 13 kilogramov na začetku, nosiš na ramah. Na dan smo preživeli šest do osem ur na smučeh, naredili več kot 20 kilometrov, razen prvega in zadnjega dne, se spopadali s soncem, vetrom, meglo, preudarjanjem, ali gremo čez hrib ali naokoli, in če bi ob tem še premišljevali, kaj bo, če ne bo prostora v koči, bi se prikrajšali prav za tisto, zaradi česar smo šli na pot – doživetje divje in neokrnjene narave.

Naša skupina je bila mednarodna: 14 nas je bilo, poleg Norvežanov in Slovencev še Angležinja, Francoz, Nemec, Švicar, vodnika pa dva, Erik in Gunar, razbrazdana, klena in izkušena Norvežana, oba stara nad 70 let. Pa se jima leta niso poznala, skrbela sta za nas in nas vseskozi zabavala s svojimi zgodbami. In v neki koči sta povedala, da sta vodnika iz veselja, da delata za »bed in breakfast«, posteljo in zajtrk.

Začeli smo v kraju Krækkja, in ker smo bili skupina, smo morali upoštevati nekatera pravila. Vsako uro deset minut počitka za čokolado, oreščke, vitaminske tablice in čaj. Opoldne daljši postanek za resnejši prigrizek, pripravljen zjutraj. Skupina se je morala bolj ali manj držati skupaj, brez velikih presledkov, nobenih stranpoti. Ker nam na začetku vreme ni bilo najbolj naklonjeno, megla, veter, mraz, malo sneženja, smo bili kar veseli, da smo bili skupaj. Gunar je vlekel smučino, mi smo mu kot četica sledili, Eric pa je kot zadnji spodbujal morebitne počasneže. Ko se je pokazalo sonce, se je skupinska organiziranost kar izgubila in dovoljena je bila tudi svoboda individualnosti, a v mejah varnosti. Vsako popoldne sta nas vodnika obvestila, kakšna tura nas čaka naslednji dan, analizirala minuli dan in povedala, kakšno bo vreme.

Tretja tehnika

Potohodništvo na Hardangerviddi je drugačno kot pri nas. Razdalje so precej večje, pokrajina je le rahlo hribovita, saj je pot največkrat potegnjena po zasneženih in zamrznjenih jezerih. Sprva se nam je Slovencem zdelo, kot da je vse enako, saj je v megli resnično bilo, potem pa začneš opažati posebnosti. Kočo v snegu, iz katerega kuka samo del dimnika, skalo, ki se je znašla na vrhu hriba, kamor jo je narinil ledenik pred tisočletji, sled lisice ali zajca, ki sta nedavno tekla mimo. Na taki poti ima človek ogromno časa za razgledovanje naokoli in seveda za vpoglede vase. Premikanje postane avtomatizem, vsaka rutina pa spodbuja domišljijo in razmišljanje o tem, kaj lahko ali kaj moraš storiti, in tako odplavaš nekam drugam, dokler te realnost ne prikliče nazaj. Pa naj bo to neroden korak tovariša, ki ti pohodi smučko, zavita smučina ali le pogovora željan potohodec.

Tudi sama tehnika premikanja je drugačna, kot smo je navajeni pri nas, če jo primerjamo s turno smučarijo ali tekom na smučeh. Na turnih smukah gremo na hrib zato, da odvijugamo navzdol, pri teku na smučeh predvsem drsimo po ravnih progah in se odrivamo naprej. Pri pohodništvu na smučeh pa se ne moremo odrivati, ker poti niso tako pripravljene, saj največkrat smučino režemo sproti. Smuči so širše in imajo kovinske robnike, da se lažje spuščamo po hribu in delamo zavoje. Z njimi ne moremo drseti, zato noge porivamo naprej, palice zapikujemo ob sebi in ne pred seboj in smo počasnejši kot pri teku. Ker pa nimamo dovolj hitrosti, povprečna hitrost naše skupina je bila okrog štiri kilometre na uro, nam manjka uravnoteženosti v smučini in veliko energije izgubimo, ker lovimo ravnotežje. Ko se tega zavemo, gre precej lažje. A kljub temu je celodnevno premikanje skozi sneg in malce navzgor in manj navzdol utrujajoče.

Po dnevnem odmerku poti je pogled na kočo, iz katere se kadi, odrešilen. Saj ne, da bi bili preutrujeni, ampak misel na toplo zakurjen prostor s čajem in udobnejše čevlje je vse razveseljevala. Koče so lepo urejene, opremljene domačno in toplo. Imajo pa za nas neverjetno posebnost. V prvi koči, kjer smo se ustavili, sem po nekaj urah začel iskati stranišče. V nobenem nadstropju, niti v kleti, ga nisem našel, tudi poleg prh ne. Ko sem le povprašal, kje je, so mi pokazali hišico, kakšnih 30 metrov vstran. Nobena koča nima stranišča v prostorih, kjer se kuha in spi. Zato ni v teh bivalnih delih nobenega smradu, ki bi bil moteč, saj so vsa stranišča na štrbunk. Jasno, saj splakovanja z vodo tako zaradi mraza kot ekološke ozaveščenosti v divjini ne more biti. Namesto tega je v kočah prav romantičen vonj po ognju in lesu. Je pa malce manj romantično, ko sredi noči pri minus 20 stopinjah, v nočni opravi, hodiš na potrebo.

V kočah, ki jih upravlja DNT, se srečujejo vsi potohodci. Naša skupina je ponekod zasedla več kot polovico ležišč. Vedno pa je bilo prostora še za druge in tako je bilo kar nekaj možnosti za klepet z neznanci. Magične besede za povezovanje so bile smučanje, od kod smo, zakaj prav tu in seveda Peter Prevc. Bilo je veliko razgovorov, razlag, kaj je Slovenija in kako je pri nas, in padle so tri obljube, da pridejo k nam, saj je treba to deželo videti in spoznati.

Mi pa smo spoznavali Norveško, ne tiste, ki proizvaja nafto in lovi ribe, temveč tisto drugačno in prvobitno. Planota Hardangervidda, katere del je nacionalni park, je izjem­no prostrana, nenaseljena in divja. Po dveh dneh hoje in prvem pobegu od skupine s pojasnilom, da bi rad nekaj fotografiral, sem ostal sam. Sam sredi ničesar, česar sem se zavedel šele takrat, ko sem zaslišal tišino. Ničesar ni bilo ob meni, ne zvoka, ne živega bitja, le moje dihanje in utrip srca, nato zvok smuči na snegu. Ustavil sem se in poslušal, užival in dojel, do kakšnega bogastva sem prišel. Sam sredi ničesar, s soncem nad sabo, vetrom ob sebi in snegom naokoli. V takih trenutkih dojemaš drugačne razsežnosti razdalj in odnosov tako zunaj kot znotraj sebe.

Erik nam je dal sredi potovanja prost dan, počitek za tiste, ki si ga želijo. Hkrati je seveda predlagal vzpon na hrib v bližini, Storeskrækken, 1430, 300 metrov višje. Večina se nas je odločila za razgled z vrha, bil je prekrasen dan in bil je pravzaprav edini spust, med katerim se je dalo narediti več kot tri zavoje, ne da bi se poganjal s palicami. Za nekaj potohodcev je bil to hud in nevaren izziv, za del ekipe Slovencev pa veselje nad smučanjem in predvsem Norvežani so nam s ploskanjem priznali, da smo lepo odpeljali spust. A največje presenečenje je sledilo. Samo spogledali smo se, se vrnili na vrh in se še enkrat spustili navzdol, tokrat brez publike, uživali smo prav tako kot prej.

Izjemno vreme

Da smo imeli izjemno srečo z vremenom, so nam povedali Norvežani, ki so bili že večkrat na tej planoti. Pravzaprav nismo doživeli slabega vremena, razen prvega dne in naslednje dopoldne. V navodilih DNT, kakšna so priporočljiva oblačila in oprema za ta podvig, je tudi seznam predpisane obvezne opreme. Nujni so lavinska lopata, bivak vreča, puhasta spalna vreča za temperaturo nič stopinj in podlaga za spalno vrečo. Spalna vreča pride prav tudi v kočah, za drugo pa smo bili prepričani, da gre za pretiravanje. Vendar so nas domačini opozorili, da se zna zgoditi, da zaradi slabega vremena skupina ne more priti do koče in je prisiljena bivakirati na prostem. Takrat so vse te stvari nujne za preživetje. Na srečo nam tega ni bilo treba preizkusiti. Je bil pa zanimiv kar oster razgovor med najmlajšo udeleženko, Norvežanko, in vodnikoma, zakaj nista pregledala, ali imajo vsi udeleženci res vso nujno opremo. Da je to v njenem društvu navada in da bi to morala storiti tudi onadva. Razgovor je kar trajal, dokler ga ni končalo pojasnilo, da vemo, da ne gremo na Havaje, in da smo pripravljeni na zimo.

Na taki odisejadi začenjaš dojemati drobne razlike. To, da se je spremenil sneg in gre smučka težje naprej in zato potrebuješ več moči; da se je veter obrnil za čisto malo in ti piha naravnost v oči; da se ohladi za kakšni dve stopinji, ko se spustiš za deset metrov v kotanjo; da se sonce sploh ne dvigne v zenit, ampak samo kroži okoli tebe; da razen na koncu nismo videli nobenega ptiča; da si včasih raje sam, kot da klepetaš; da ti postajajo nekateri ljudje ljubši kot drugi. Z Alešem sva se zabavala in sestavljala filmske prizore po vzoru Roya Anderssona (film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju), vse v enem kadru, in prišla do številke 25. Žal jih nisva zapisala.

Vsakdo je doživljal in doživel potohodništvo po svoje. Za nekoga je to samo preživljanje prostega časa, za drugega enkratno doživetje. Tak­šna pot ni samo premikanje iz kraja v kraj, temveč spoznavanje tistega, kar je okrog nas, in ljudi, ki jih srečujemo in s katerimi smo. Na koncu vedno ugotovimo, da je bilo čudovito. Napori, ki so pri potohodništvu potrebni in seveda nujni, so zgolj trenutni in ob veličastnih pogledih in pokrajini, ki si je ni mogoče niti zamisliti, izginejo iz spomina. Vsaka pot se dogaja v nas, saj s tistim, kar doživljamo in premlevamo v sebi, bogatimo potovanje, ki gre z nami.

Boštjan Vrhovec, besedilo in fotografije