Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Cvetoča pobočja Velike planine

Silvo Baznik: Ko pokliče hči, hitro pospraviva z ženo vrtno orodje in se pripraviva za obisk cvetočih pobočij Velike planine.

Tokrat izjemoma zaradi opoldanske ure avto parkiramo na velikem parkirišču Rakovih ravni in s tem prihranimo pol ure hoda. Trate ob parkirišču imajo le malo vijoličastih cvetov, večina jih je odcvetela od mojega zadnjega obiska planine. Stopimo po cesti na Sončna griča, kjer poleg vijoličastega pomladanskega žafrana cvetijo modre dvolistne morske čebulice in ne gre pozabiti rumenih trobentic, črnega teloha in ostalega drobnega cvetja, ki sem ter tja popestri prelepa pobočja pod gozdom. Naredimo nekaj korakov mimo prvih planinskih bajt in že smo v gozdu, kjer v ključih dosežemo kolovoz, ki pelje od Marjaninih njiv na Gojško planino.

Ko stopimo iz gozda, nas zajame hladen veter in hitro smuknemo v toplejša oblačila. Tudi nebo počasi prekrivajo oblaki, ki jih podi veter v višavah in najavlja bližajočo se vremensko fronto. Toda to ne more skaliti našega veselja ob pogledih na tisoče in tisoče vijoličastih cvetov, ki krasijo planino. Hodimo mimo bajt s fotoaparatom v roki in posnetek sledi posnetku, da bomo doma v miru še enkrat lahko podoživeli čudovito naravo prelepih planin. Da je vse minljivo, kažejo propadajoča se drevesna debla, ki po svoje popestrijo cvetoča pobočja Bukovca, na katerega se povzpnemo s planine. Veter na vrhu je močnejši in zato oblečemo anorake, ko sedemo na razpadajoči klopci in iz nahrbtnikov vzamemo dobrote, s katerimi se pockljamo.

Oblaki so prekrili visoke vrhove gora. Na srečo je nekaj nižjih vrhov dosegljivih našim pogledom in tudi te ovekovečimo na fotografijah. Ker veter ne pojenja, stopimo z vrha proti Velikemu stanu. Sem ter tja je še nekaj snega, okoli pa trate vijoličastih cvetov. Hodimo počasi, se pripogibamo, fotografiramo in kar naenkrat se žena namerno leže združi z zemljo ter od blizu užije vonjave žafranov. Mar ni čudovito, je njen komentar, preden se ponovno postavi pokonci, da nadaljujemo skupno pot. Kmalu smo na robu Velikega stana na Veliki planini, kjer kopica planinskih bajt daje svoj pečat planini. Nad njimi se bohoti kapelica Marije Snežne, od koder je prelep pogled vse naokoli.

Mi se malce pomudimo med številnimi skalami, ki jih obkrožajo pomladanski žafrani in kar ne moremo nadaljevati poti ob taki lepoti, a čas neusmiljeno teče in zato stopimo mimo bajt in vrtač na pobočje Gradišča. Ozremo se na naslednje naselje na Zelenem robu in nadaljujemo do severnega razgledišča, ki so ga že dodobra zasedli termiti. Tudi tu klopce zaradi vremenskih razmer že propadajo in upamo, da jih bodo bajtarji kmalu obnovili.

Nebo je sivo, veter brije in mi stopamo z Gradišča pod zahodnem grebenu planine nazaj na Veliki stan. Tudi od tu je pogled na številne bajte prelep in naš korak se upočasni. Poleg vijoličastih cvetov so tu številni beli cvetovi žafrana. Stopamo dalje preko pisanih trat z Velike planine na Malo planino, kjer je naslednje večje bajtarsko naselje z nekaj vrtačami. Vijoličaste preproge nas spremljajo vso pot in nas razveseljujejo. Prečimo Malo planino in že smo nad Gojško planino, kjer zaključimo svojo pohodniško pentljo.

Spustimo se po poti nad Marjanine njive in po cesti do avtomobila, kjer pohodniška oprema in obutev romajo v prtljažnik, mi pa na sedeže in moč motorja nas popelje nazaj v prelepo Ljubljano.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti