Delo - Miha Pribošič: ... In so prišli na vrh – Alpski bojevniki
Knjiga o slovenskem alpinizmu izpod peresa ene največjih poznavalk, Kanadčanke Bernadette McDonald
Leta 1960 so se prvi med prvimi z ladjo odpravili na pettedensko pot proti Indiji in naprej v indijsko Himalajo na Trisul. 56 let kasneje bo Marko Prezelj čez teden dni že četrtič prejel najvišje alpinistično priznanje zlati cepin. Vmes pa takšna epopeja slovenskih raziskovalcev nekoristnega sveta, da so si končno prislužili tudi spomenik v mednarodni alpinistični literaturi.
Pri založbi Sidarta je v prevodu Gorazda Pipenbaherja izšel prevod knjige Bernadette McDonald o zgodovini jugoslovanskega, a v resnici predvsem slovenskega alpinizma od njegove zlate dobe po drugi svetovni vojni do današnjih dni. Gre za poklon posebni skupini ljudi, ki so od sedemdesetih let prejšnjega stoletja premikali meje, vztrajali pri težkih in novih smereh, se izogibali že znanih pristopov, iskali pustolovščino in negotovost. Avtorica jih v naslovu poimenuje Alpski bojevniki. Knjiga je nekakšno logično nadaljevanje njenega sistematičnega raziskovanja zgodovine svetovnega alpinizma, katerega del je tudi pred petimi leti izdana saga o poljskem alpinizmu.
Bernadette McDonald se s pisanjem o slovenskem alpinizmu ni srečala prvič. Leta 2008 je izdala knjigo o enem najbolj zanimivih in kontroverznih slovenskih alpinistov – Tomažu Humarju. Poleg tega je večkrat obiskala Slovenijo, sodelovala na gorniških festivalih, se poglobljeno pogovarjala z mnogimi alpinisti in poznavalci. Če kdo, je bila poleg morda Reinholda Messnerja najbolj poklicana, da poda »pogled od zunaj« na zares izjemno obdobje slovenskih alpinistov – alpskih bojevnikov.
Pogledov od znotraj imamo namreč ogromno v obliki domače gorniške literature. A večinoma gre za osebne zgodbe in mnoge so bolj poetični zapisi in nimajo niti ambicije širše osvetliti dogodkov. Tudi zaradi notranjih razprtij, osebnih zamer in subjektivnega doživljanja je tak pogled z distance, kot ga ponuja kanadska avtorica, neprecenljiv.
Na pot ji je prišla Pot
In s katere Arhimedove točke vzvoda se teh zapletenih junaških zgodb loti pisateljica? Za začetek prav z enim od omenjenih poetičnih zapisov. A ne s katerimkoli, temveč s temeljno knjigo slovenskega alpinizma, ki je s silno izpovedno močjo podrla mejo žanra in postala slovenska klasika – s knjigo Nejca Zaplotnika Pot.
Kot Triglavu, na katerega se je enostavno morala povzpeti, če si je želela pridobiti pravico pisati o slovenskem alpinizmu, se tudi Poti ni mogla izogniti. Z njo se je srečala ob tako rekoč vsakem pogovoru z akterji tistega časa in zelo zgodaj ji je postalo jasno, da jo bo morala prebrati. Ker angleškega prevoda knjiga nima, se je povezala s prevajalko Mimi Marinšek, ki ji je knjigo po delih prevajala kar prek skypa. »Že na koncu prve strani sem vedela, da bo ključ za razumevanje skrivnosti teh slovenskih pionirjev navpičnega sveta,« je zapisala.
Nejčeve odlomke prepleta skozi vso knjigo in jih »polaga« v misli večini slovenskih alpinistov. Čeprav se mi je včasih zazdelo, da je Zaplotnika v knjigi celo preveč, me je Marko Prezelj, ko sem ga povprašal za mnenje, hitro postavil na svoje mesto. Uporaba Poti kot rdeče niti se namreč enemu izmed najpomembnejših svetovnih alpinistov zdi popolnoma upravičena: »Zaplotnik je zaznamoval najmanj eno, če ne dve generaciji slovenskih alpinistov, in jih osmislil.«
Politika in alpinizem
Ima pa Prezelj, in jih bo verjetno imel tudi kateri od bralcev, nekaj težav s političnim kontekstom knjige. Po njegovem mnenju je preveč enostranska, češ da bi bralec lahko dobil občutek, da smo živeli (in plezali) v bolj represivnem sistemu, kot je bil v resnici. To je zelo pomembna pripomba, saj so družbenopolitične okoliščine za Bernadette McDonald bistvene pri sestavljanju portreta alpinizma nacije. Enako »metodo« je namreč uporabila pri opisovanju zgodovine poljskega alpinizma v knjigi Iskalci svobode, pri čemer je vrhunska himalajska dejanja poljskih plezalcev predvsem v osemdesetih po njenem mnenju poganjalo izvijanje iz železnega sovjetskega objema in okušanje alpinistične svobode.
Toda ali ni nekoliko naivno pričakovati, da bo knjiga, ki se večinoma ukvarja s pustolovščinami v najnevarnejših stenah, izrisala tudi dovolj trden, verodostojen in nepristranski družbenopolitični portret obdobja? Če ne drugega, jo je v tem delu treba jemati nekoliko z rezervo. To bo predvsem veljalo za tujega bralca, domači bodo imeli tako ali tako že dovolj trdno izoblikovana stališča, da bodo ob političnih odstavkih medlo prikimavali ali narahlo dvigali obrvi, odvisno od tega, na katero stran političnega spektra jih zanaša. Tito, nečimrn in pohlepen, kot je bil, se je večkrat dnevno preoblačil in si nakopičil absurdne količine premoženja … Možnosti sta bili samo dve: ali ste bil z njim ali proti njemu … Po celotni Jugoslaviji je bilo občutiti strah in zmedo … Partizani so se sčasoma spremenili v Titovo vojsko, se obrnili proti svojim sodržavljanom, jih lovili, morili in izganjali, vse v imenu bratstva in enotnosti, piše Bernadette McDonald. In kasneje: V slovenskem prostoru je primež postopoma popuščal; pod vodstvom Milana Kučana, ki je bil znan po velikih modrih očeh, je bila država pripravljena na spremembo.
Navedbe niso v nebo vpijoče in ne okrnejo vrednosti knjige; tudi niso nujno in vedno napačne, a gotovo so površne, karikaturne, iztrgane iz konteksta in očitno odslikavajo mnenje dveh ali treh alpinistov, ki jim je Bernadette McDonald najbolj zaupala. Tudi če se z njimi ne strinjamo povsem, ne podrejo zasnove knjige, ki predpostavlja, da alpinistični slog odslikava družbene razmere. Tu je avtorica tako prepričljiva, da bralca nehote potegne v globlje premišljevanje o oblikovanju značaja naroda skozi zgodovinske dogodke.
Slovenci so naredili po svoje
Prezelj, na primer, je v dvomih, ali res lahko potegnemo ostre ločnice med nacionalnimi alpinizmi. Toda po drugi strani se strinja, da Slovenci izstopamo po tveganju in ekstremnih podvigih. Skozi knjigo spoznavamo neverjetno resnico, da so bili mnogi med njimi skoraj vedno pripravljeni žrtvovati za vrh vsaj prste na nogah, včasih tudi na rokah. Nekateri v knjigi namigujejo, da tudi življenje ni prevelika žrtev.
Toda meje so premikali zaradi notranjih vzgibov, ne zaradi standardov in izzivov, ki bi jih postavljali mediji ali drugi alpinisti. Marjan Manfreda - Marjon je leta 1975 stopil na vrh Makaluja brez kisikove jeklenke. Nihče brez dodatnega zraka do takrat še ni bil tako visoko. Pa Marjon tega ni storil, ker bi hotel rušiti rekorde; jeklenke so takrat pač odpovedovale, on pa si je tako zelo želel stati na vrhu. In vedel je, da zmore. Ko je Stane Belak - Šrauf stopal proti vrhu, Marjon pa mu je zadaj nosil jeklenke, je preprosto rekel: »Šrauf, rad bi prišel visoko.« In je prišel na vrh. Stavek je povedal vse o tedanjih generacijah alpinistov: hoteli so priti visoko. In so prišli na vrh.
V kakšen svet so stopili? V kakšne širjave človeškega uma so se potopili, da njihove misli in želje niso bile razumljive nikomur zunaj njihove ozke skupnosti – lahko rečemo vojske, če jih Bernadette McDonald že imenuje bojevniki. In kakšni bojevniki so bili to? Za kaj so se pravzaprav borili? Vsa ta vprašanja namreč načenja knjiga. Gotovo niso bili bojevniki za nesmrtno slavo, bogastvo in denar. Ne! Ko se skozi knjigo razkrivajo zgodbe Zaplotnika, Manfrede, Kneza, Jegliča, Svetičiča, če naštejem samo najbolj posebne, eterične, občutljive, odmaknjene in senzibilne, se mi pred očmi rišejo bojevniki za resnico in smisel. Za najvišje etične standarde in tovarištvo. Namesto alpski bojevniki torej vitezi resnice. Pleme umetnikov, ki so svoje umetnine zarisali v najbolj divjih stenah planeta.
Obvezno domače branje!
Knjiga se ne izogne najbolj kontroverznim slovenskim alpinističnim etapam. Tu je morda najbolj izpostavljena zgodba Toma Česna in »njegovega« Lhotseja, ki jo Bernadette McDonald brez zadržkov oriše stvarno in s pomočjo sogovornikov tudi objektivno. Precejšen del je namenjen tudi »problematičnemu fantu« Tomažu Humarju, ki je avtoričina specialnost, saj je ob pisanju njegove biografije z njim preživela največ časa. Kljub temu bralec dobi dovolj objektiven vpogled v resnično posebno in kontroverzno osebnost z vsemi dobrimi in slabimi platmi.
»Moja končna ocena je, da gre za dobro knjigo, ki ji manjka zelo malo preverjanja dejstev, da bi bila odlična,« je sklepna ocena enega najbolj cenjenih svetovnih alpinistov Marka Prezlja, ki je prepoznan kot vezni člen med tedanjimi in novimi generacijami slovenskih plezalcev. Tudi Silvo Karo, legenda težkega plezanja v alpskem slogu, meni, da so Alpski bojevniki spretno in berljivo napisani: »Z njimi bo slovenski alpinizem tudi v besedi zadihal globalno,« je prepričan. Eden od najvplivnejših, Viki Grošelj, je svoje zelo pozitivno mnenje o knjigi na straneh Dela izpovedal že ob njenem izidu v angleškem jeziku.
Če se tako različni alpinisti s tako različnimi ozadji strinjajo, da je to izjemna in pomembna knjiga, jo je gotovo treba imeti na domači polici. Če ne drugega, bo morda zamajala prepričanje, da je bila uvrstitev Slovenije na svetovno nogometno prvenstvo najpomembnejši dosežek tega naroda v mednarodnem merilu.
Miha Pribošič