Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Hoggar - saharski Dolomiti 1

Spomini na pustolovščine članov AAO med odpravo v gorovje v središču Sahare

Uvod

No, ta doživetja pa so že dolgo za nami – kar dobrih 40 let. Pa bodo še zanimiva? O, ja, mislim da še bolj, kot če bi bila včeraj: To so bili še stari, »divji« časi, primitivni, pustolovski … Ja, že dolgo je tam, kjer smo mi rili s kombijem preko peščenih sipin – krasna asfaltna cesta! Pa Tuaregi nič več ne napadajo turistov? No, pred nedavnim mi je nek popotnik povedal, da potovanja v Hoggar že nekaj let niso dovoljena - prenevarno je, menda tam vladajo islamski skrajneži ...

Kako pa se je to vse skupaj začelo? Pojdimo lepo od začetka!
V letih 1970-80 smo bili v Akademskem planinskem društvu zelo aktivni. Leta 1971 smo organizirali društveno odpravo na Lofotske otoke na Norveškem. Iz alpinistične literature smo namreč izbrskali, da so tam »stene, ki se pnejo direktno iz morja, gladke, da se še ptič ne obdrži na njih …« in podobno.
Ja, bilo je super! Ampak vreme tam gori! Vsi zagnani smo si prvi dan postavili šotore na travniku pred vasjo. Prijazni ribiči so nam rekli: »Lahko se preselite v naše leseno skladišče, je veliko in lepo boste na suhem«.

Kaj pa še: »Hvala lepa, saj imamo dobre šotore«, smo se širokoustili.
Ampak po treh dneh: mokro vse do zadnje krpice in vsi poklapani smo šibali v skladišče.

Ko je potem kar naprej deževalo, smo občasno pomagali ribičem zlagati ribe. Ko smo se pritoževali nad vremenom, se je eden smejal:
»Povem vam lahko tole zgodbo: Nekoč je prišel semkaj turist, in je seveda hotel pogledati vasico, pa okolico in gore. Pa: Prvi dan dežuje, drugi dan dežuje, pa peti, pa deseti dan. Potem sreča nekega pobiča, in ga vpraša: Ti, fant, ali tukaj pri vas sploh kdaj sonce sije? In pravi pobič: Ja gospod, včasih pa tudi sije sonce, no, vsaj tako pravijo, jaz sem namreč šele 12 let star«.
Drugi ribič pa nas je zafrkaval: »Kaj sitnarite fantje, saj prejšnji teden ni bilo tako slabo vreme. Saj je samo dvakrat deževalo – enkrat tri dni, enkrat pa štiri«.

No, tri dni od petnajstih pa je le sijalo sonce, in mislim, da takrat sploh nismo spali, saj noči itak ni bilo, bili smo nad severnim tečajnikom. Smo kar preplezali nekaj prvenstvenih in zadnji dan smo se še povzpeli na najvišji vrh teh otokov.

Ampak kakšno zvezo ima to s Saharskimi Dolomiti? Ja, tole: Ko smo se valjali v skladišču dneve in dneve, ko je zunaj lilo, mi pa smo malo nakladali, malo jedli, malo spali, pa spet nakladali (v tistem večnem dnevu), je enkrat Franc že ves razjarjen izjavil: »Madona, naslednja odprava bo pa, za prmej, nekam, kjer sploh ne dežuje!«

Gremo v Saharo

Rečeno – storjeno: že proti koncu naslednjega leta smo se peljali na trajektu čez Sredozemsko morje proti jugu, v deželo, ker dežuje enkrat na deset let (ali pa še to ne)!

Ja, pošteno smo v alpinistični literaturi preštudirali vse o Saharskem gorovju Hoggar (o internetu takrat še sanjali nismo).

Leži točno v centru največje puščave sveta. Da so tam krasne vulkanske igle, mnoge še nepreplezane, skala krasno trdna kot v italijanskih Dolomitih … Pa pot bo vodila 2000 kilometrov preko peščene in skalne puščave, pa preko krasnih oaz … kar smejalo se nam je v pričakovanju neverjetnih dogodivščin!

Kako organizirati? Bili smo še študentje ali pa nekaj let po diplomi – v žepih približno ista suša. Ja, seveda: bomo poiskali sponzorje, pa bomo dobili finančno pomoč, bomo pač naredili nekaj za njihovo reklamo.

No, nekako nam je uspelo dobiti večino sredstev – je bila še tista »gnila« Jugoslavija. Največji problem je bil seveda prevozno sredstvo, ampak Planinska zveza nam je posodila kombi IMV, ki je pravkar prispel z odprave v Hindukušu. Krepak servis je bil potreben, ampak nekako so mehaniki muzali: »Ja, mogoče boste pa tja doli celo prispeli…« No, mi smo hudo upali, da bomo tudi nazaj domov. Fructal nam je podaril nekaj sto malih tetrapak sokov, da smo na čelno stran kombija nalepili ponosni napis: FRUCTAL.

No, posneli bomo tudi film za ljubljansko TV. Ja, Rudi je že izkušen snemalec! V resnici pa je bilo takole: Ko smo zbirali sredstva za prejšnjo odpravo na Lofote, je v zadnjih dneh pred odhodom en član odprave prikorakal na sestanek rekoč: »Na ljubljanski TV nam bodo plačali kar nekaj, če bomo posneli film na odpravi«. Celo neko staro kamero je od nekod privlekel. Ja, kdo bo pa snemal? Ugotovili smo, da nobeden od nas še niti za družino ni posnel filma, kaj šele za televizijo.

»Rudi, ti si najboljši fotograf, ti boš posnel film«

Ojoj, kaj mi je ostalo drugega: zadnji dan sem pri Mladinski knjigi kupil knjigo Filmska kamera u rukama amatera – potem pa sem med vožnjo v kombiju, večinoma kar v kotu na tleh, mrzlično študiral kako vrtiš kamero, kako delaš kadre itd. No, pozneje v Ljubljani, na montaži filma sem se še kar veliko naučil. In ko se je moj prvi film res prikazal na TV, sem bil prav ponosen.

No, tako, v Hoggarju sem bil že prav "izkušen" snemalec. Joj, da bi danes videli kamero! To je bilo snemanje na 16 mm trak, kamera kar težka, pa kolute filma je bilo treba vedno nositi s seboj, z ročnim svetlomerom meriti svetlobo, prav nobenega teleobjektiva nisem imel, najhujše pa je bilo to, da nisem čisto nič videl, kaj se snema, vse dokler mi niso v Ljubljani film razvili. Ampak – tudi Hogarski film je uspel (hm, le nekaj kocin mi je občasno plesalo po sliki, kar smo seveda ugotovili šele doma po razvitju filmov).

Potovanje po puščavi

 Naš film se nekoliko pompozno začenja takole:
»Točno v središču največje puščave sveta se dvigajo iz peska mogočne skalne stene in ostre konice gorskega masiva. To je skrivnostni Hoggar, ki je zaradi svoje slikovitosti, težkih sten in neraziskanih področij postal cilj odprave Akademskega planinskega društva iz Ljubljane. Osem alpinistov smo se konec decembra s kombijem napotili do Neaplja, nato s trajektom do mesta Alžir, nato pa dalje in dalje proti jugu, preko enolične pa spet razgibane puščave in slikovitih oaz. Do mesta In Salah je cesta lepa, asfaltirana, dalje je smer poti označena s kupi kamenja, 700 kilometrov do gorovja Hogar pa je mogoče prevoziti le s terenskimi vozili«.

Člani odprave smo bili: Drago Bole, Igor Herzog, Janez Gradišar, Marko Zuccato, Janez Rupar, Marjan Osterman, Rudi Rajar, vodja odprave pa je bil Franc Jeromen.

Drugi dan novega leta (torej davnega leta 1973) nas je jutranji svit našel na pobočjih Alžirskega Atlasa, 100km južno od mesta Alžir. Večji del hrane smo pripeljali s seboj. Urejamo jo zadnjič pred težko potjo skozi Saharo.

Pomaranče ravno zorijo v tem času, kar je za nas prava sreča (manj pa za lastnike nasadov). Ta sveža in zdrava hrana kar dobro popestri naš konzervni jedilnik. Ti kraji so izredno zeleni in rodovitni. Grebeni Atlasa zapirajo prehod vlažnim zračnim masam ki prihajajo iz Sredozemlja, ob gorski verigi se dvigajo, ohlajajo in oddajajo skoraj vso svojo vlago.

Mudi se nam, vstajamo že pred zoro. Od cilja nas loči še 2000 km puščave. Ko smo prešli prelaz smo bili prav blizu snega, zadnji spomin na zimo. Čez 24 ur se bomo že kuhali v puščavski vročini.

Alžirsko prebivalstvo je zelo prijazno. Jugoslavijo in Tita dobro poznajo, to zanje pomeni prijateljstvo.

Komaj smo na južni strani Atlasa, postane pokrajina kot izumrla. Tu smo že na robu velike Sahare. Naravnost proti jugu, proti njenemu centru nas vodita pot in želja po doživetjih. Polpuščava je tu, dežuje predvsem pozimi in črede ovac se v tem letnem času pomaknejo precej proti jugu.

Prespimo že v pravi puščavi. Šotore smo postavili kar iz navade. Šele pozneje nam pride na misel, da tu dežuje le enkrat na nekaj let. Se pa ponoči kar precej shladi, temperature so nekje okrog pet stopinj.

Zdaj pa zopet dalje, poti jugu in soncu. Krasna cesta, sicer nekoliko ozka, ampak saj skoraj nikogar ne srečaš. Ko bi le še ostala taka.

Sredi kamenja zraste pred nami prva prava oaza. Na eni strani naselje revnih hiš, na drugi strani pa palmov nasad. Pozneje smo videli, da so vse oaze podobne. Še nekaj njiv, ovac, včasih kak osel ali koza. Razen ljudi je to vse. Toda prebivalci so zadovoljni, saj tudi do sto kilometrov okrog njih sploh ni življenja. To je Sahara: po površini je skoraj enaka Evropi, ima pa le tri milijone prebivalcev.

Velika puščava

Vse ozemlje severne Afrike je bilo prvotno naseljeno z Berberskimi plemeni. Ko so Arabci, predvsem v 7. stoletju preplavili ta področja, so ta ljudstva postopoma poarabili. Toda nekaj plemen, med njimi tudi prebivalci oaze Gardaia-Mzabiti vse do danes niso popustili vplivom novodošlih ljudstev in so obdržali svoje stare običaje, jezik in ime. To miroljubno in delovno ljudstvo se je pred napadalnimi plemeni umaknilo daleč na jug, kjer so z marljivim delom iztrgali puščavi nekaj ozemlja, zgradili so vodnjake, namakalne naprave in naselja. Dolga stoletja so tu živeli varno in v miru. Na tem ozemlju so zgradili več naselij, katerih glavno je oaza Ghardaia.

To slikovito mestec je zanimivo tudi zaradi svoje arhitekture in urbanističnega načrta.

Celo slavni francoski arhitekt Le Corbusier je občudoval Mzabitsko arhitektruo in v nekaterih njegovih delih lahko zasledimo njen vpliv. Prebivalci so živahni, marljivi, vse drugače kot arabski prebivalci na severu. Tu vse nekaj hiti, prevaža, mešetari. Danes v to slikovito oazo prihaja že precej turistov, saj je do roba puščave le nekaj nad 200 kilometrov. Včasih je to predstavljalo teden dni ježe s kamelo, danes pa z avtomobilom po lepi cesti manj kot tri ure. Ženske smejo pokazati tujcem le eno oko, Mzabiti so znani kot pravi puritanci v islamskem svetu.

Uradni jezik je tu francoščina, smo v Alžiru. Na srečo sem se jezika učil v šoli, sem pa tud pol leta študiral v Franciji, tako da se dobro znajdem. Seveda pa domačini žlobudrajo tudi v nekih jezikih, ki jih niti slučajno ne razumemo.
Zavil sem v stari, sveti del mesta, kamor je bil včasih tujcem dostop prepovedan, danes pa je vstop dovoljen le primerno oblečenim. Ozke ulice, kamor sonce, kljub temu, da je poleti že kar blizu zenita, skoraj nikoli ne posije. Gotov je tudi to neke vrste obramba pred strašno poletno vročino. Zdaj, pozimi, je temperatura nekje okrog 25 stopinj. Nam, ki smo prišli iz zime, je pošteno vroče.

Mzabiti so po duhu trgovci. Čez te kraje je že v starem in srednjem veku vodila glavna trgovska pot čez Saharo. Evropske ladje so pripeljale v sredozemske afriške luke blago, porcelan, obrtniške izdelke, konje, iz krajev južno od Sahare pa so dovažali predvsem zlato, ki so ga pridobivali na področju današnje Gane in Gvineje.

Na trgu še danes starec prodaj sol. Ta je bila nekoč eden glavnih trgovskih artiklov. Pridobivali so jo v solinah v Bilmi, severno od Čadskega jezera, in dolge karavane kamel so jo tovorile tako proti severu kot proti jugu. Razen tega so prevažali preko Sahare v Sredozemlje datelje, kokosove orehe, živalske kože in baker. V južnih področjih pragozda so blago tovorili ljudje, preko Sahare pa je bilo glavno prometno sredstvo seveda kamela. Na trgih, kakršen je tudi ta v Ghardai, še danes potekajo slikovite preprodaje in menjave. Običaji, jeziki in način trgovanja so danes v glavnem še vedno taki, kot so bili pred stoletji.

Ghardaia je zadnje večje naselje in nakupili smo še nekaj važnih pripomočkov, ki so bistveni pri potovanju čez puščavo. Prvo so posebne perforirane pločevine, okoli štiri metre so dolge in pol metra široke. Še kako prav so nam prišle, ko smo se nekajkrat kopali iz peska. Drugo pa je serum proti pikom škorpijonov. Na srečo tega pozneje nismo potrebovali.

Tristo dvajset kilometrov je spet do naslednjega življenja. Toda vodnjaki so tu vsaj na vsakih sto km. Gotovo je zato prav tu nastala glavna trans-saharska pot. Voda je tu tako važna, da so vsi vodnjaki označeni na zemljevidih. Napisan je tudi kakovost vode in globina. Ob cesti pa vedno napis »Eau potable« - pitna voda pove popotniku, kje si lahko poteši žejo in napolni posode.

Nekateri vodnjaki so že moderni, črpalka črpa vodo iz globine, natočiš jo lahko preko pipe, ponekod pa jo je treba vleči z vitlom tudi iz globine 200 metrov. Prav na vsaki postaji ti postrežejo s čajem, ta okusna pijača se prileže osušenemu grlu.
Puščava je tod ravna kot morje. To je prodnata puščava, sevir. Če hoče človek tu opraviti kaj intimnega, si mora izposoditi kombi in se odpeljati najmanj dva kilometra stran. Če se oddaljiš od prijateljev, te objame taka mrtvaška tišina, da te zbode v ušesa.

Dalje potujemo preko planote Tademait, ki se tu prelomi in se spusti za kakih 200 metrov. Pokrajina postane bolj razgibana. Prečkamo področje ergov, peščeni sipin. Človek si pod besedo puščava predstavlja predvsem take krasno rumene peščene sipine, vendar pa je le 12 odstotkov saharske površine prekritih z njimi, drugo je prodnata ali skalnata puščava. Podobno je tudi v drugih svetovnih puščavah.

Nadaljevanje: Hoggar - saharski dolomiti 2 >

G-L: "Rudi Rajar" || Google: "Rudi Rajar"

Hoggar - saharski dolomiti 1

Beseda Sahara je nastala iz arabske Sah-ra: rdeče-rjava

Prvi večer postavimo šotore - pozabili smo, da tu tudi več let ne dežuje

Po tem prenočujemo na prostem

Pred nami se prikaže prva oaza

V oazi Ghardaia vse nekaj prodaja, mešetari

Grem v stari del mesta

Ženske tu lahko pokažejo tujcu samo eno oko

Tudi tu poznajo opoldansko kavico - saj od tod izvira

Arhitekt Le Corbusier je nekatere ideje dobil v oazi Ghadaia

Brivec ima tu polne roke dela

 

Ta starec še danes na ulici prodaja sol, kot pred sto leti

Nek čevljar je na vsak način hotel potemplati moje japonke

To pa izgleda kot pri nas bolšji trg

Na robu oaze slikovit prizor

Do naslednjega življenja je 320 kilometrov

Napis "Eau potable" kaže da je tu pitna voda

Tu si lahko privoščijo zalivanje revnih palmic

Čaka nas 700 km vožnje po puščavi

Včasih še srečamo nekaj podobnega karavani

V vsaki oazi nas povabijo skoraj po slovensko na "ča"

Pravih karavan ni več - izpodrinili so jih tovornjaki

Taki prizori nam polepšajo dolge ure vožnje po goli puščavi

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti