Primož Blaha: ... - smučarski raj na Kavkazu 28. 1. - 8. 2. 2016
Smučarski izlet v Gruzijo, deželo, ki leži na jugu Visokega Kavkaza. Pridevnik visok je tu vsekakor na mestu: mogočna gorska pregrada se dviga v nebo nad polpuščavami bližnjega vzhoda na jugu in neskončnimi ruskimi stepami na severu. Črno morje z zahoda prinaša vlažen in topel zrak, ki se prav nad Kavkazom sreča s hladnim in suhim zrakom s severa. In rezultat: mrzle zime z obilo snega, ki je povrhu še bolj suh kot smo ga vajeni v Alpah.
Seveda jeseni, ko smo kupili letalske karte, še nismo slutili kako suha zima nas čaka doma. Tako sem januarja, sploh med sprehajanjem po smučiščih (za vsaj malo treninga), čedalje bolj nestrpno pričakoval odhod. In končno je prišel tisti četrtek, ko sem poletel do Istanbula, kjer sem se srečal z ostalimi, ki so prileteli iz Basla: poleg Andreja še Filip (zdaj že tako rekoč stari znanec) in Michal, oba s Češke ter Benoit iz Francije. Kar pestra zasedba, pod skupnim znakom Črnega diamanta.
Moje letalo je močno zamujalo in komaj sem prišel, smo že leteli naprej proti Tbilisiju; zame dve uri strahu, ali bo prtljaga prišla z menoj … Na koncu smo si vsi oddahnili, ko smo se z vso opremo srečali z našim voznikom. Andro je mlad in navdušen smučar, ki je bil ves čas z nami in nas je na koncu tudi zapeljal nazaj v Tbilisi.
Naš cilj je bil kraj Mestia – »glavna vas« pokrajine Gornji Svaneti v osrčju Kavkaza. Poleti menda čedalje bolj priljubljeno izhodišče za pohodništvo, kolesarjenje ali plezanje na okoliške velikane. Pozimi pa je zgodba (vsaj za enkrat) precej drugačna. V resnici je Svaneti nekaj posebnega predvsem zaradi svoje odročnosti in težke dostopnosti; tu občasno še doživiš občutek potovanja v času. Šele pred nekaj leti je bila edina cesta asfaltirana, zgrajeno pa je bilo tudi manjše letališče, ki seveda močno olajša dostop. Težava je v tem, da so le trije leti na teden in to z majhnimi letali, kjer je omejitev 15 kg prtljage na osebo. Z vso smučarsko opremo premalo za nas, bili smo pa prepozni, da bi kupili več kart. Poleg tega seveda v primeru slabega vremena, ki je pozimi dokaj pogosto, letalo ostane na tleh.
Do mesta Zugdidi pot poteka po ravnini, a kljub temu je šlo počasi zaradi slabe ceste (nekaj malega je avtoceste, nekaj jo je še v gradnji), od tam pa sledi 140 km gorske ceste do Mestie. Ozka in ovinkasta cesta je bila pogosto ledena, v predorih so s stropa grozile ogromne ledene sveče, po tleh luknje in kosi ledu, skale in sneg s pobočij… Skratka, napredovali smo izredno počasi. Višje se dolina odpre in cesta vodi skozi vrsto manjših vasi, kjer se sprehajajo tudi krave, prašiči in psi, ki zahtevajo še nekaj dodatnega slaloma. Cesta je sicer plužena, a ne do tal, tako da brez štirikolesnega pogona ne gre. Skupno trajanje poti iz Tbilisija do Mestie: 11 ur! Nazaj grede smo bili le kakšno uro hitrejši, saj je bil zaradi odjuge spodnji odsek ceste kopen.
V Mestii smo se nastanili v penzionu pri Leriju, ki je tudi gorski vodnik. Lepo urejene sobe, kamin v dnevni sobi in predvsem domača kuhinja so poskrbeli za prijetno bivanje. Gruzijci slovijo po svoji gostoljubnosti (in se tudi nadvse trudijo upravičiti ta sloves!). Pri Leriju smo imeli zajtrk in večerjo: oboje zelo okusno, raznoliko in predvsem obilno – za gostitelja se pač ne spodobi, da bi česa primanjkovalo, zato so nam mizo vedno bogato obložili! Hrana je dokaj preprosta: testo, meso, mlečni izdelki in zelenjava, pogosto nekoliko začinjeno; vse pa je okusno in nasitno. Hačapuri, kinkali, kubdari so tako kmalu postale naše najljubše gruzijske besede. No, dosti več, razen pozdrava gamarjoba in madloba (hvala), se niti nismo uspeli naučiti. Gruzijski jezik je namreč nekaj povsem samosvojega, prav tako njihova pisava.
Zanimiva je tudi arhitektura: včasih je imela vsaka hiša v Svanetiju svoj (obrambni) stolp. Še danes jih je večina ohranjenih, njihova funkcija pa je seveda zgolj estetska. Mestia je edini večji kraj, kjer so prenočišča, restavracije, trgovine, pa bencinske postaje, bankomat, pošta in tudi muzej (za katerega žal nismo imeli časa, saj smo vsak dan smučali). Vse ostale vasi po dolini pa imajo videz, kot da so obstale v času – le vsake toliko jih obiščejo čudaški smučarji v pisanih oblačilih…
Odročnost in težka dostopnost pa ima še eno posledico: turiste bi lahko preštel na prste. Torej so bili vsi tisti prostrani smučarski tereni samo za nas! Kar nismo se mogli nagledati vseh sneženih velikanov, ki se dvigajo na vse strani do koder seže oko. In nekajkrat nam je bilo dano, da smo hodili – in smučali! – v njihovem objemu, obdani s tišino, kakršne nismo več vajeni. Le naša nečimrnost nas je grizla ob misli, da eno življenje ni dovolj za vse lepote in užitke, ki se nam ponujajo…
Tokrat ne bom opisoval vsakega dneva posebej. Osem dni smo čez dan smučali in zvečer uživali. Kljub polno izkoriščenim dnem pa smo si privoščili gruzijski tempo: lepo počasi in brez pretiranega obremenjevanja. Življenje tam zgoraj teče bolj umirjeno, zato se splača umiriti svojo nestrpnost in uživati dopust.
Lepe dneve smo izkoristili za ture, v slabem vremenu pa smo izkoristili bližnje smučišče Hatsvali. V resnici gre za le eno (dokaj dolgo) sedežnico, ki pa je bila zgrajena leta 2011, proga je lepo urejena, na vrhu je prijetna gostilna z dobro hrano. Dnevna karta stane okoli 7 €, obiskovalcev (večinoma domačinov) ni bilo nikoli več kot kakih 30-40. Mi smo seveda le redko smučali po progi, saj je v gozdu precej zanimivih terenov – in kar je še bolj neverjetno: tudi več dni po sneženju smo lahko našli čistine polne pršiča, kjer so bile morda le naše sledi prejšnjih dni!
Malo višje po dolini so zgradili (oziroma verjetno še gradijo!) novo smučišče pod Tetnuldijem. Tereni so enkratni, ambient še bolj, smučišče pa sega čez 3000 metrov. Načrti razvoja so zelo ambiciozni, sčasoma naj bi povezali obe smučišči in tako ustvarili pravo smučarsko središče. Seveda bo potem nujno poskrbeti tudi za boljšo dostopnost, da bo sploh kdo prišel tja smučat! Tista ideja o predoru proti jugu se zdi nekam utopična.
Prvi dan smo se namenili na smučišče Hatsvali, saj je bilo vreme slabo in tudi utrujeni smo bili od vožnje. A žičnica ni delala, obljubili pa so, da jo bodo čez nekaj ur pognali. Da ne bi čakali, nas je Andro zapeljal do novega smučišča, katerega otvoritev naj bi bila čez en teden. Ob pogledu na vse napol dokončane objekte smo v to nekoliko dvomili, a žičnica je delala, saj so opravljali preizkuse delovanja.
Ker se v tej dolini vsi poznajo, se je Andro brez težav zmenil, da so nas zapeljali na vrh – in smo tako postali prvi turisti na smučišču! Malo po progi in malo izven smo navdušeni privijugali nazaj. Vodja projekta se nam je nato opravičil, da nas ne morejo še enkrat peljati gor, zato smo se odločili, da odsmučamo vse do doline, kjer nas bodo pobrali z avtom. Da nam ne bi bilo treba peš malo višje, od koder bi se spustili v dolino, so nas zapeljali pa z ratrakom – in to kar še enkrat do vrha! Smučali smo skozi gozd daleč do doline, kjer smo v mali vasici odklonili vabilo domačinov na večerjo, nato pa smo se spotoma zapeljali nazaj do Hatsvalija za še kakšno vožnjo. Ker je bilo že popoldne, so nam rekli, da ne rabimo kupiti karte, tako da v celem dnevu sploh nismo uspeli nič zapraviti!?
Zadnji dan so nato zares izpeljali otvoritev novega smučišča, kljub temu, da je bila dokončana le ena sedežnica od treh, hotel in restavracija bosta morda odprta drugo leto, vsaj sodeč po njihovi hitrosti dela. Obisk gruzijskega premiera na otvoritvi smo sicer zamudili, a vseeno smo prišli, saj je bila tam cela dolina – od tega nas je kakih 50 tudi smučalo…
Še marsikaj bi lahko napisal, vendar naj bo dovolj, da še enkrat povem, da smo se imeli enkratno ob gruzijski gostoljubnosti, čudovitih gorah in nedotaknjenem pršiču. In ja, sneg je res drugačen kot pri nas! Po vsem tem se ne bi čudil, če bi se še kdaj znašli v isti zasedbi v istem kraju – z novimi cilji in novimi dogodivščinami!
Več bodo povedale slike in tokrat tudi video. Drugi dan smo namreč na izhodišču, kakih 20 km nižje v dolini, srečali dva Madžara, ki sta z dronom snemala po Gruziji. Ker sta bila sama, sta se nam pridružila in nas tudi posnela. Prvi del je posnet v smučarskem središču Gudauri, ki je bolj poznan in obiskan, saj leži le dve uri vožnje od Tbilisija. V drugem delu (od 4.20 naprej) pa so posnetki tega dneva na naši skupni turi pod tritisočakom Becho.