NeDelo - Brane Maselj: ... in srce za porušeni Nepal / Namesto da bi šli na treking, je 18 Kobaridcev zavihalo rokave in ...

... vaščanom ob tibetanski meji po potresu postavilo hišo.

Ko se je orjaška indijska tektonska plošča lani 25. aprila premaknila in trčila v evrazijsko, je potres z magnitudo 7,8 stop­nje poleg mrtvih in ranjenih vzel prebivalcem Nepala tudi na tisoče domov. Med tistimi, ki so se zganili, da bi krajem pod Himalajo pomagali po svojih močeh, so bili tudi Kobaridci, ki dobro vedo, kako prizadene potres.

Miro Tonkli je bil eden prvih privržencev ideje, da namesto na treking, ki ga je s prijatelji načrtoval v oktobru, odidejo na človekoljubno odpravo. Profesionalni iskalec poldragih kam­nov si je tako kot njegovi sorojaki dobro zapomnil gorja, ki so ga Posočju povzročili kar trije močni potresi v zad­njih 50 letih. V enem izmed njih se je v prah sesedla njegova rojstna hiša v Breginju. Kadar se strese zemlja, kjer koli na svetu, si Kobaridci in drugi prebivalci severozahodne Slovenije z lahkoto predstavljajo, kaj prestajajo ljudje na prizadetih območjih.

Ne treking, ampak delo

Tonkli dobro pozna tudi Nepal, saj ga je na svojih poteh v Indijo že večkrat obiskal. Tamkajšnji ljudje so mu zelo hitro zlezli pod kožo: »Himalajci so odprti, prijazni, navajeni na izjemno trdo življenje v vaseh pod osemtisočaki, ki so po potresu tako rekoč zravnane z zemljo. Življenje predvsem na najbolj prizadetem območju, večjem kot Slovenija, med himalajskima vrhovoma Anapurno in Everestom, je postalo še trše, zima, ki jo letos ­preživljajo v improviziranih pločevinastih barakah brez elektrike in vode, je še bolj neizprosna.«

Takšne so razmere tudi v vasi Bagam, kakšni dve uri vožnje od glavnega mesta Katmanduja, in šest ur grizenja kolen proti tibetanski meji na nadmorski višini 2750 metrov. Katastrofalni potres je porušil prav vse hiše v vasi, poznejši podori in plazovi so odnesli tudi električno napeljavo, ki so jo bili dobili pred komaj tremi leti. Vsa vas se z vodo oskrbuje iz ene same vodovodne cevi z drobnim curkom. Ko ta pozimi zamrzne, hodijo po vodo 20 minut po bregu navzdol do potoka, ki je imel tudi konec novembra, ko je bila v vasici skupina gradbincev iz Kobarida, komaj kak­šnih pet stopinj.

Vse se je pravzaprav začelo tako, da so že predlani nekateri člani šport­no-turističnega društva Gamsi iz Kobarida načrtovali treking po Himalaji. Ker jih je takrat ustavilo jesensko deževje, so pohod prestavili na naslednjo sezono. Vmes se je zgodil katastrofalni potres, ki je zahteval več kot 8000 življenj, številne ranjene in porušil na tisoče domov. Kako bi lahko Kobaridci, med katerimi so, kot rečeno, še živi spomini na potrese, ki so jih prestali sami, v takšnih razmerah sploh lahko še uživali v načrtovanem trekingu? Predsednik društva Albin Kusterle je bil prvi, ki je pomislil, češ če v takšnem ni za pohajanje po gorah, pa jim lahko, glede na lastne izkušnje, vsaj pomagamo!

Ideja je takoj padla na plodna tla in Miro Tonkli, ki je bil že prej prevzel organizacijo načrtovanega trekinga, se je prelevil v organizatorja dobrodelne odprave. Železnemu jedru šesterice gornikov, ki so tudi izkušeni gradbinci in tesarji, so se začeli pridruževati še drugi možje in ekipa prostovoljcev je kmalu narasla na 18 ljudi. Nekaj so jih morali celo zavrniti, se spominja Tonkli, ki je vsaj tri mesece pred odhodom vsak dan po nekaj ur urejal vse potrebno od vizumov in letalskih vozovnic do izbire kraja, kjer bi lahko uresničili svoj načrt, to je bila postavitev malo večjega objekta po vseh pravilih protipotresne gradnje.

Vmeša se politika

Poleg večnamenske hiše, ki so jo želeli podariti ogroženim prebivalcem, so Kobaridci hoteli domačinom pokazati, kako zidati na potresnih območjih, da bi objekti varno prestali tudi močnejše potrese. V vasi Bagam s 350 prebivalci, kjer so nazadnje pristali, je potres porušil prav vse hiše. Niti ena ni ostala cela, ker so domačini brezskrbno – od zadnjega prejšnjega potresa je minilo že več kot 100 let – zidali stene iz gline kar na kamne, iz katerih ponavadi sestavijo temelj, vendar jih ne povežejo z betonom. Ko je potres malce razmaknil kamenje, so se hiše sesedle, razloži Tonkli.

Gamsi in njihovi prijatelji so se, preden so s pomočjo humanitarnih organizacij našli Bagam, ki leži na območju etnije Šerp, najprej ogrevali za pomoč Gurkam na območju Manasluja, kjer je bil epicenter potresa. Toda ko so po različnih zapletih – oblasti so najprej zahtevale, da morajo zaradi narave svojega obiska prositi za delovne vizume, nazadnje pa so jim vendarle izdale turistične – okrog 20. oktobra prispeli v Katmandu, so presodili, da h Gurkam, slavnim vojščakom, ki so bili ponos britanske vojske, ne bodo mogli. Načrte jim je prekrižala politika. Sosednja, nižje ležeča Indija je po zmagi prokitajskih maoistov v Nepalu uvedla embargo na prodajo nafte tej državi. Na pomoč iz Kitajske prek Tibeta nove oblasti tudi niso mogle računati, saj je potres odnesel vse prometnice. Cena bencina je poskočila kar na šest evrov za liter. S takšnim stroškom ekipa, ki je večino odprave financirala iz lastnih žepov, ne bi zmogla poti po obvoznici čez indijsko ravnino do Manasluja, poleg tega bi jim vožnja vzela več kot en dan, časa pa niso imeli na pretek. Ljudje, ki so v svojih podjetjih vzeli dopust, da so lahko kot prostovoljci odleteli zidat na drug konec sveta, so morali biti 14. novembra že na letalu za Evropo.

Odločili so se torej za pot k Šerpam in jih po pošti, ta je potovala prek budističnih menihov, obvestili o svojem prihodu. Tonkli, ki je z nekaj tovariši prispel v Katmandu teden dni pred glavnino, je najel avtobus za 18 ljudi in nekaj tovora ter tovornjak za približno štiri tone gradbenega materia­la in orodja. Vse to, s hrano za vso ekipo vred, so nakupili pred odhodom na prizadeto območje, saj tam gori ni ničesar. Ni trgovine, ni niti ceste.

Ena sama samokolnica in pridne roke

Življenje tam je pravzaprav lepo, pravi Tonkli: »V vasi s približno 150 prebivalci – kakšnih 200 jih živi v dolini, kjer so materialne dobrine lažje dosegljive ali pa so na začas­nem delu v arabskih državah – ni avtomobilov, ni potrošniške mrzlice. Preživljajo se v glavnem z živinorejo in nabiranjem različnih zelišč. Šerpe – po njih se imenujejo kar vsi himalajski nosači – so ves tovor odprave na svojih ramenih v desetih dneh znosili do Bagama z višine 1100 metrov po ozki makadamski poti skozi gozd, ki je njihova edina vez s svetom.«

Ena sama samokolnica je bila vse gradbeno orodje, ki ga je vas premogla. Poleg nepogrešljivega gradbenega železa, ki je na potresnih območ­jih železni zakon gradnje, so Šerpe med drugim pritovorili za pol tone jeklenic, s katerimi so Kobaridci nameravali povezovati razmajane hiše, vendar so se s tem nakupom nekoliko ušteli. Gradbinci iz ekipe imajo s potresno gradnjo kar nekaj izkušenj, pred odhodom so se še dodatno poglobili v morebitne tehnične rešitve, a ko so se sredi Bagama razgledali naokrog, so ugotovili, da nobena podrtija ni ostala dovolj zdrava, da bi prenesla opasovanje z jeklenimi pletenicami. Ko so zvečer sedli skupaj z vaščani ob ognju sredi šotorskega naselja, ki so ga zase uredili na robu vasi, so sklenili, da sredi vasi postavijo – ne šolo, ker to jim bo menda postavila država – večnamenski vaški objekt s tlorisom 8 krat 12 metrov.

Lažje rečeno kot storjeno. Ko so v svitu dneva prišli na dogovorjeno gradbišče, je bilo tam na tone ruševin, ki jih je bilo treba najprej ročno odstraniti, preden bi lahko zakopali za temelje, časa pa so imeli le 16 polnih dni. Ko so nekoliko malodušno začeli odkopavati, so z vseh strani začeli prihajati domačini in poprijemati za delo. Kmalu je vsa vas čistila, kopala in prinašala kamenje iz bližnjega podora, ki ga je razkril potres – kamenja v gozdnati pokrajini ni na pretek – na objektu, ki ga je zase gradil neki izseljenec na začas­nem delu v Abu Dabiju, pa so našli vreče cementa in peska. Tako je bilo tudi v naslednjih dneh, ko je objekt, ki so ga zidali iz kamna in gosto armirali z železom, začel rasti iz tal. Slovenci so hitro spoznali, da govorice o neverjetni žilavosti Šerp niso izmišljene. Kljub izjemno uborni vsakdanji hrani, v glavnem je to riž, včasih v kombinaciji z zeljem, so bili tovori kamenja, ki so ga vzidavali v hišo, vse težji in težji.

Komunikacija srca

Kobaridcem je močnejšo hrano, tudi te so kakšnih 300 kilogramov prinesli iz doline, kuhalo ena izmed štirih deklet, ki so bile v odpravi. Druga je med vaščani hitro pridobila ugled, ko je nekemu dečku pomagala z mazilom pozdraviti vnete oči. Kmalu je pred njenim šotorom stala vrsta vaščanov, ki so hoteli, da jih pregleda zdravnica, jim podari kakšno mazilo, antibiotik, analgetik ali vsaj bonbon. Otroke so dekleta naučila nekaj slovenskih besed in po vasi v senci himalajskih gora se je kmalu razlegalo Ringaraja.

Med ljudmi, ki so se skupaj potili na gradbišču, so se hitro spletle prijateljske vezi. »To je bila komunikacija srca, saj so domačini poznali komaj kakšno angleško besedo, toda med smehom in druženjem smo si vse povedali.« Še bolj so se jeziki razvezali in oči zaiskrile, ko so zvečer skupaj posedali ob ognju. Bodisi pred šotori bodisi v njihovih ubožnih barakah, kjer je zaradi dima, ki se prosto vije po vsem prostoru – dimnikov namreč nimajo – mogoče z malce dobre volje le sedeti na tleh, so navdušeno točili čang, doma zvarjeno pivo. Čeprav ima le 1,5 odstotka alkohola, so ga možje iz Bagama hitro začutili v glavah in nogah, Slovencev pa se seveda ni hotelo prijeti.

Veselosti kljub trdim živ­ljenjskim razmeram v porušeni vasi ni manjkalo. Najbolj potrt med domačini je bil vdovec s šestimi otroki, ki mu je potres vzel ženo in vsakršno upanje. Zanj so Kobaridci, kljub obilici dela, ki so ga imeli z večnamenskim objektom, postavili hiško s tlorisom 6 x 3 metre. Z njo so domačinom in procesijam moških obiskovalcev iz sosednjih vasi pokazali, kako je mogoče z malo denarja, cement je zanje zelo drag, postaviti solidno protipotresno trdno domovanje. Ne le velika hiša, na katero so zadnji dan uspešno postavili ostrešje, s pločevino ga bodo spomladi prekrili domačini sami, ampak še bolj praktični pouk o protipotresni gradnji, to je darilo kobariških mojstrov Šerpam. Ti so se zanj oddolžili ne le z veličastno poslovilno zabavo, za katero so dali vse, kar imajo, celo dragocenega jaka so zaklali, ampak tudi s pristno ljubeznijo in solzami hvaležnosti.

Tudi zaradi njihovega otroško iskrenega navdušenja in topline so Gamsi in njihovi tovariši še danes vsi evforični. Občutek, da si pomagal ljudem v stiski, je neopisljivo lep, doživeto pove Miro Tonkli. Vsi že komaj čakajo, da se prihodnje leto – letos imajo preveč dela doma – spet odpravijo pod Himalajo z lopatami in žagami. Izpolniti želijo lansko obljubo Gurkam, da jim postavijo šolo.

Brane Maselj