Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Če reševalca nesreča

četrtek, 18. februar 2016, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1325

Dnevnik - Nataša Bucik Ozebek: ... prizadene, je dober človek ...
Intervju: Žarko Trušnovec, psiholog in gorski reševalec  

Žarko Trušnovec je vodja ekipe štirih psihologov, ki v Sloveniji po nesrečah s hudimi posledicami z gasilci in reševalci opravlja razbremenilne pogovore. Ti v nesrečah vidijo marsikaj in kot pravi sogovornik, stresa po nesreči ne smejo nositi domov. Po zadnji hudi nesreči na Razdrtem so se pozno zvečer s fanti umaknili na samo in si v krogu povedali, kako se počutijo. Ne kako so se odrezale električne škarje, ampak kako so oni osebno doživljali nesrečo. Z zaupanjem nima težav. Trušnovec je tudi sam kot alpinist zrl smrti neposredno v oči, od leta 1981 je član tolminske gorske reševalne službe in je - kot ga je opisal novinarski kolega - hodeča metafora za predanost poslanstvu in človeško sočutje.

Mladi se včlanjujejo v gasilska društva, ker se jim zdi to izvrstno in ker je ugled reševalcev velik. Koliko se ob tem zavedajo, da to niso samo gasilske veselice, ampak pretežno stresne situacije?
Stvari gredo na bolje, niso pa še dobre. Zavedanja o tem je zagotovo premalo. Večina se jih s spoznanjem, kaj vse te lahko doleti pri tem poslanstvu, sreča precej nepripravljenih. Udeleženi pri reševanju na Razdrtem so vsi ugotavljali, da niso bili dovolj pripravljeni na takšno nesrečo.

Jih znajo njihovi starejši kolegi ubraniti pred najhujšim?
Tudi na Razdrtem se je sprva v prvi vrsti znašlo kar nekaj takih, ki so bili stari 19 ali 20 let, a so jih nato umaknili nazaj, da jim ni bilo treba videti in početi najhujših stvari.

Gasilcem in reševalcem predavate o stresu. Kaj jim na teh predavanjih najprej poveste?
Povem jim, da je stres povsem normalen odziv na nenormalno situacijo. Če te take stvari prizadenejo, to pomeni, da je s teboj vse v redu in da si dober človek. Da te prizadenejo smrt sočloveka in hude poškodbe, je nekaj najbolj normalnega. In ko enkrat naletimo na to, pride na vrsto drugo poglavje. To je, kako nesrečo predelati, da bodo posledice čim manjše oziroma jih sploh ne bo.

Kako učite reševalce, da na kraju tragične nesreče vseeno ohranijo mirno glavo in jih čustva ne sesujejo?
Pri ljudeh, ki so se odločili, da bodo reševalci in gasilci, to ni problem. Nisem še doživel, da bi kdo odpovedal. Niso pa še vsi vešči tega, kako v teh situacijah ravnati, da bodo čim manj obremenjeni izšli iz njih. Naučiti jih poskušamo, da ponesrečencu ne smeš pogledati v obraz. Pogled na telo zbledi hitro, obraz pa te lahko spremlja še zelo dolgo. Ni treba, da so pri najhujši stvari zraven vsi, ki so prišli na intervencijo. To lahko naredita dva ali trije, naslednjič pa druga dva. Na to delo ne smeš poslati začetnika, enkrat pa bo seveda moral začeti, saj drugače ga ne potrebujemo. A če se mu to dogaja postopoma, z neko predpripravo in razbremenilnim pogovorom po intervenciji, bo zanj veliko lažje.

Po intervenciji je vendarle treba dati čustvom prosto pot. Predstavljam si, da to ni samo skupno pivo po reševanju, ampak tudi pogovor o krvi, smrti?
Pogovor o tem, kaj smo videli in kako se počutimo. Po intervenciji vsi naredijo tehnično analizo o tem, kaj je bilo dobro in kaj ne. O tem ni problem govoriti. Vitle, črpalke, škarje ..., o tem govorimo brez težav. Potem pa, če je vodja usposobljen in ima občutek za človeka, bo fante vprašal tudi po tem, kako se počutijo. Vedno poudarjam, da bi to moral biti sestavni del kulture reševalnega dela in ne nekaj posebnega. Res pa je, da to še ni običajno. Tudi danes bom na predavanju za poverjenike civilne zaščite udeležence vprašal, kdaj jih je šef nazadnje vprašal, kako so. Po dosedanjih izkušnjah se bodo samo gledali med seboj.

Je reševanje nesreč s smrtnim izidom najbolj stresno?
Da, to pa zato, ker smrt ni več del našega življenja in je na splošno tabu tema. Včasih so ljudje umirali doma in smo se od njih poslovili. Danes pa jih odpeljemo v bolnišnico, iz nje pa se vrnejo v žari. Posebno je to problem pri mladih. Daleč največ škode s tem tabuiziranjem smrti delamo mladim. Obvezno moramo o nesreči oziroma smrti povedati vsem, tudi otrokom. Morajo se udeležiti slovesa in pogrebov. Bolj kot neko smrt konkretiziramo, lažje jo sprejmemo in manj časa traja žalovanje.

Ali poiskati pomoč psihologa med reševalci še vedno velja za priznanje, da so klonili?
Še vedno. Mene velikokrat kličejo čisto zasebno in prevečkrat se razgovor konča s prošnjo, da njihovi kolegi in nadrejeni ne bi izvedeli za ta pogovor. Mačizem, v smislu reševalci smo močni in nas nič ne premakne, je še vedno prisoten. A vendarle se zadeve izboljšujejo.

S kakšnimi travmami se obrnejo na vas?
Največkrat jih prizadene smrt. Slabo spijo, prebujajo se v morečih sanjah, izogibajo se kraju nesreče, ne morejo nehati misliti na to. Vedno jim v teh primerih povem, da je z njimi vse v redu. Kako pa se bo tega kdo rešil, je stvar tehnike.

Kako so se odrezali fantje na Razdrtem?
Vrhunsko. Spremljal sem že eno analizo in lahko rečem, da organizacijsko ter strokovno sistem deluje. Pri analizi so tudi zelo odkrito povedali, kje so bile napake in kaj bi bilo lahko bolje. Sestali se bomo še enkrat.

Kaj boste povedali sami?
Povabili so me, da povem o možnostih tovrstne pomoči, ko se zgodijo take nesreče. Predvsem jim bom povedal, da lahko za pomoč brez težav prosijo kar s klicem na 112. Naša služba štirih psihologov pri Upravi RS za zaščito in reševanje je namenjena stiskam reševalcev. Do konca intervencije ali naslednji dan bo nekdo od nas tam.

Reciva še kaj o družinah teh reševalcev. Kakšen stres doživljajo ob nenehnih odhajanjih na intervencije v vseh mogočih razmerah?
Ta stres posebej spremlja družine gorskih reševalcev, pri čemer je zraven še dodatna nevarnost reševanja v gorah. Reševalci zagotovo doživljajo stres, zato moramo narediti vse, da tega ne odnašajo domov. V tolminski gorski reševalni službi to rešujem v okviru teambuildinga. Na skupnih aktivnostih, največkrat za otroke, združimo družine naših reševalcev. Reševalna skupina tako ni samo naše moštvo, ampak širša skupina povezanih ljudi. Ljudje, ki so prijateljsko povezani, veliko lažje skupaj prenesejo hude stvari.

Kako pa novinarji prispevamo k stresu? Čim prej bi radi imeli kar največ podatkov in ekskluzivne posnetke. Je to tudi stresno za reševalce?
Je, ampak na to se je mogoče vnaprej pripraviti. Če se nekaj takega zgodi, je pametno, da novinarje sami obveščamo. Novinarji morajo tudi opraviti svoje delo. Recimo, da gre za nesrečo na Krnu. Pokličem enega novinarja in mu povem, kaj se je zgodilo in kdaj lahko pričakuje naslednjo informacijo. On obvesti kolege, jaz pa imam v tem času mir za reševanje. Če pa ga ne obvestiš, to zagotovo prej ali slej izve s spletnega portala in bo seveda klical tiste reševalce, ki rešujemo na Krnu. Takrat lahko hitro nastane kratki stik. Sodelovati moramo.

Besedilo in fotografija: Nataša Bucik Ozebek

eXTReMe Tracker