NeDelo - Špela Robnik: ... je kot prazno platno - Američan Jack Tackle na festivalu gorniškega filma
... o podvigih na Aljaski, premaganih izzivih in osebnih preizkušnjah.
Ko se je leta 1976 iz domače Montane prvič podal na Aljasko, je gazil belino tamkajšnjega alpinizma in osvajanja vrhov. Čeprav je pozneje plezal tudi povsod drugod, je ostal zapisan osvajanju vrhov ob severnem siju. Kar 35 jih ima za seboj, od tega 17 prvenstvenih smeri. O njih in še čem bo v petek predaval v okviru 10. festivala gorniškega filma v Ljubljani.
V Sloveniji ne bo prvič, že lani ga je k nam povabil slovenski alpinist Silvo Karo. Veliko potuje, predava in še vedno tudi veliko pleza, zdaj, ko je v pokoju, star 62 let, pa celo več kot kdaj prej. Resda rad obuja spomine, še raje pa gleda naprej in načrtuje nove odprave.
Kako se je začelo vaše razmerje z Aljasko? In kdaj ste ugotovili, da pripadate goram?
Zgodilo se je po naključju, v Montani leta 1973, ko pa sem začel, so me gore le še vedno bolj zanimale. Ni bilo dolgo, ko sem že odšel na prvo odpravo, Coast Range v Britanski Kolumbiji, leta 1975, naslednje poletje sem bil že prvič na Aljaski. Fred Beckey me je navdušil za premagovanje prvenstvenih smeri namesto ponavljanja tistih, ki so jih že zmogli drugi. Začel sem torej raziskovati še nedotaknjena območja Aljaske, veliko smeri namreč še ni bilo preplezanih.
Plezali ste po vsem svetu, v Patagoniji, v Himalaji. V čem je Aljaska drugačna?
Divja je, a v drugačnem smislu kot Patagonija. Predvsem, ker je tako velika. A še najbolj je edinstvena zaradi svetlobe na severu, ki je za alpiniste velika prednost. Ni ti treba skrbeti, da se bo stemnilo. Plezaš lahko v slogu, ki si ga morda v Himalaji ali kje drugje ne moreš privoščiti. Še zlasti maja in junija, ko te skoraj ne more ujeti noč. Sicer pa je zahtevnost vzponov podobna himalajskim. Zame je bila Aljaska vedno zelo dostopna in ne preveč draga, a mislim, da so me tja vedno najbolj vlekle te še nepreplezane smeri.
Vam je potemtakem sploh še bila kdaj v izziv kakšna druga, že osvojena stena?
Saj sem tudi ponavljal nekatere smeri, ni šlo vedno le za utiranje prve poti. Toda kaj, ko vem, koliko jih še ni bilo premaganih. Cel seznam smeri imam, ki bi jih še rad preskusil, mnogo jih je še ostalo.
Vedno pa ste bili zvesti klasičnemu alpskemu slogu.
Vedno sem rad plezal v tem slogu, lahko in hitro, z majhnimi ekipami, ponavadi le z enim partnerjem, s sprotnim varovanjem in tako naprej. Eden od razlogov, da se veselim obiska Ljubljane, je tudi ta, da sem slovenske alpiniste vedno videl kot največje mojstre takšnega plezanja. Saj sem bil tudi na večjih odpravah. Poskusili smo ponoviti zahodni greben, smer Everesta, ki so jo leta 1979 osvojili Slovenci. Šalil sem se, da nam ni uspelo, ker nismo vzeli kisika in šerp. A vseeno smo bili zelo blizu. To je bila dobra izkušnja, vendar sem po tej veliki odpravi premislil, kaj si želim, in se raje vrnil k manjšim ekipam in slogu, ki mi je bolj ustrezal.
Spremljate torej slovenske alpiniste. So morda tudi oni vaš navdih?
Spremljal in občudoval sem Janeza Jegliča, Silva Kara in Frančka Kneza, pred desetimi leti sem v ZDA spoznal tudi Tomaža Humarja, v zadnjem času sledim dosežkom Marka Prezlja. Navdušen sem tudi nad knjigo svoje prijateljice Bernadette McDonald Alpski bojevniki, ki govori o fenomenu slovenskega alpinizma. Dolgo, pred padcem železne zavese, nismo veliko vedeli o plezanju na vašem koncu, a zdaj ga bolje razumem.
Kateri vzpon vas je najbolj zaznamoval in je tudi najpomembneje vplival na vašo kariero?
O treh ali štirih, na katere sem najbolj ponosen, ponavadi govorim na svojih predavanjih. To so severna stena Mt. Kennedyja na Jukonu, Isis Face na Denaliju, kar je bil eden mojih prvih vzponov na Aljaski, Diamond Arete na Mt. Hunter, Elevator Shaft na Mt. Johnson. In tako naprej.
Kako ste vsa ta leta spremljali razvoj alpinizma? Kakšne prednosti in slabosti je prinesla sodobna doba?
Veliko več je plezalcev, kar pomeni, da so višji tudi standardi. Kar nekaterim uspeva danes, je neverjetno. Vse skupaj je lepše in boljše kot nekoč. Vseeno pa so v 70. in 80. letih nekateri že nizali smeri, ki tudi v današnjih okvirih veljajo za fantastične. Vsakemu cilju se moraš popolnoma posvetiti, biti vrhunsko telesno pripravljen, da ti uspe. Gre za izkoriščanje priložnosti, to nas vleče naprej. Prihodnost je še zelo svetla.
Je nova generacija plezalcev kaj drugačna od vaše?
Mislim, da v osnovi ne. Verjamem, da vsi gojimo podobno strast in ljubezen do gora. Seveda pa se je svet spremenil, velik vpliv ima tehnologija. Družbena omrežja, pametni telefoni, satelitski signal. V to je mlajša generacija bolj vpeta kot jaz. Na odpravi želim biti le sam s seboj in s ciljem, ki ga želim doseči. Je pa res, da so s to tehnologijo vse bolj povezana tudi sponzorstva. Včasih moraš zanje žrtvovati nekaj svobode.
Če se vrnete v čas svojih začetkov, kaj bi si kot 20-letniku svetovali?
Svojčas sem naredil veliko napak, a vseeno mi je nekako uspelo preživeti. Vedno pravim, da sem preveč časa preživel z ljudmi, ki so vedeli toliko kot jaz, torej nič. Vsem svetujem, da se vedno splača družiti z izkušenimi alpinisti, ki so ti pripravljeni svetovati ali te izuriti. S tem znanjem boš sam gotovo varnejši. Zdaj imajo ljudje veliko več priložnosti, da se podučijo in razumejo, kako in zakaj spoštovati goro in okolje, veliko več informacij je na voljo, toliko več plezalcev.
Zase ste dejali, da vas je na vrh vseh teh prvenstvenih smeri pripeljala trma, a le v smislu večkratnih poskusov. Saj v steni ne smeš biti trmast, vedeti moraš, kdaj se ustaviti in sestopiti. Se je tega težko naučiti? Kako brzdati to veliko željo?
Ali se naučiš ali pa te ni več. H. Adams Carter, dolgoletni urednik Alpine Journala, mi je nekoč dejal, da je dobra presoja vedno rezultat preživetja slabe presoje. Preprosto moraš znati razumeti, da ni nič narobe, če ti spodleti. Od neuspešnega poskusa se vedno naučiš, kako biti prihodnjič uspešnejši. Če si osredotočen le na osvajanje vrhov, hitro začneš sprejemati slabe odločitve. Ambicije, ego ali pritisk sponzorjev lahko vplivajo na dobro presojo. Tega zavedanja ni lahko pridobiti. Dlje ko plezam, več prijateljev sem že izgubil, zaradi različnih razlogov. Veliko je odvisno tudi od temperamenta in značaja vsakega posameznika ter od tega, kako sprejme dejstvo, da se je treba obrniti. Na naši zadnji odpravi v Indiji so nedaleč stran na Cerro Kishtwar plezali Prezelj in njegova ekipa. V istem dnevu, ko so osvojili prvenstveno steno, bi jo morali tudi mi na Chilling 2. Zelo blizu vrha smo bili, a bilo je zelo mrzlo, naše možnosti za varen dostop na vrh so se manjšale. Ko si tako blizu vrha, je to zelo boleča odločitev. A bila je prava.
Kaj vam v gorah daje največje zadovoljstvo? Najbrž ne samo osvojena smer in dosežen vrh.
Seveda ne, tudi ko prideš na vrh, moraš še vedno priti nazaj dol. Največ zadovoljstva sem občutil, ko sem speljal kakšno novo smer. Na to gledam kot na umetnost. Orjaške bele nepreplezane stene se mi zdijo kot prazno, neposlikano platno. Nisem dober slikar ali glasbenik, a kreativen znam biti s plezanjem. To je moja umetnost. Zadovoljstvo pride, ko ustvarim nekaj, kar prej ni obstajalo.
Pred leti vas je na tej poti ustavila tudi bolezen, Guillain-Barrejev sindrom. Kako ste se spoprijeli z njo in kako na vas vpliva danes?
Ko so mi pred 16 leti odkrili to bolezen, mi je seveda spremenila življenje. Ne le na kratki rok, zlahka bi umrl tam v Argentini, če me ne bi bil rešil prijatelj, ki je zame organiziral prevoz v ZDA. Šlo je za nekakšno vnetje živčevja, dva meseca sem prebil v bolnišnici, se moral na novo naučiti hoditi, jesti, vse. Nisem bolan ali gibalno oviran, hkrati pa tudi ne več isti človek, kot sem bil prej. Poškodbe živčevja so pustile posledice na stopalih, ki nista več tako odzivni, nisem tako hiter, nimam enakega ravnotežja. Pri plezanju nimam več toliko tehničnih sposobnosti. Poleg tega nisem več najmlajši. A saj ni tako slabo, le malo drugače.
Ni pa vas niti prešinilo, da bi prenehali plezati?
Ne, ni. Pravzaprav ne vem, kako bi se sploh spet postavil na noge, če ne bi bil plezalec. Odločil sem se, da bom še plezal, to je bila moja motivacija, trdo sem delal, da sem se vrnil. Od januarja do marca sem bil v bolnišnici in zadal sem si cilj, da bom avgusta vodil prijatelja po sedmih vrhovih na Grand Traverse v Tetonih. In sem res.
Kaj je bil torej vaš največji dosežek po teh dogodkih?
Ne toliko dosežek kot neko novo življenjsko spoznanje. Predvsem bolj cenim odnose z ljudmi, ki so mi blizu, imam več sočutja.
Pravite, da je seznam gora in sten še dolg. Kam še nameravate? Ali kaj s svoje poti tudi obžalujete?
Obžalovanje je vedno potrata časa. Seveda bi si velikokrat želel, da bi se stvari razpletle drugače, a po drugi strani mislim, da sem imel kar srečo in nimam razloga, da ne bi bil hvaležen za vse, kar sem doživel. Seznam je še tu, nikoli se ne konča, to je vedno dobra stvar plezanja.
Pripravila: Špela Robnik
Vir: NeDelo.si