Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Juliana

Delo - Maja Prijatelj Videmšek: Trentarska, najstarejši in edini slovenski alpski botanični vrt, letos praznuje 90 let.

Kjer se je zbrala vsa presunljiva lepota Trente

Obletnica Juliane Rastline iz Julijskih Alp, pa tudi »tujke« iz Zahodnih Alp, Pirenejev, Apeninov, Atlasa in Kavkaza – Kugy vrt opeval v svojih delih

Trentarska Juliana, najstarejši in edini slovenski alpski botanični vrt, letos praznuje 90 let. Sprehod po njem ljubiteljem alpskega cvetja razgrne floro vseh naših Alp naenkrat, poleg te pa lahko občudujejo tudi rastlinje Pirenejev, Apeninov, Atlasa, Kavkaza in kraških košenic.

Maja Prijatelj Videmšek

Juliano je ustanovil – in po svoji ženi, ne po Julijskih Alpah, poimenoval – tržaški posestnik Albert Bois de Chesne, ki je bil navdušen ljubiteljski botanik. Ko je kupil in leta 1926 uredil zemljišče na posestvu Tožbarjevih, je najprej proučil dela o flori Julijskih Alp, spomladi leta 1927 pa je z gora začel prinašati rastline in jih presajati v vrt. Rastline so prinašali v nahrbtnikih in koših. Največ so jih prinesli iz Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alp, Furlanskega hribovja, s kraških košenic in predalpskega sveta, nekaj pa tudi iz Karavank in Kamniških Alp. Levo od vhoda so posadili »tujke«, ki so prispele iz Zahodnih Alp, Pirenejev, Apeninov, Atlasa in Kavkaza.

Danes so rastline v vrtu pomešane

Bois de Chesneju je pri zasaditvi z nasveti pomagal prijatelj Julius Kugy, ki si je zasnovo vrta predstavljal kot botanično popotovanje iz doline na kakšen julijski vršac. »Ob ograji v spodnjem delu vrta je dobila prostor dolinska flora, višje gorska z rastlinami podrasti bukovih in smrekovih gozdov; ob koritu, na vlažnem rastišču so rasle kalužnice in mastnice, višje so uspevale visoke steblike in ruševje, tik pod vrhom pa je v skalnih razpokah in grušču dobila prostor visokogorska flora. Kugy je v vrt tudi pogosto zahajal in ga opeval v svojih delih. »Tako je, kot da bi se vsa presunljiva lepota Trente zbrala prav tukaj, da bi gorskemu vrtiču nudila primeren okvir. Naj dobre zvezde vselej bedijo na njim,« je zapisal v knjigi Delo, glasba, gore.

Njegova zamisel, da bi rastline v vrtu rasle enako, kot si sledijo vegetacijski pasovi v naravi, pa se v praksi ni obnesla. Danes so rastline v vrtu precej pomešane, pove Špela Novak, vodja kustodiata za botaniko v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, pod okrilje katerega spada Juliana. »V zgornjem delu vrta uspevajo kraške vrste, visokogorske pa rastejo v srednjem, bolj senčnem delu, v bližini katerega teče potoček. Tudi če kakšno rastlino nekam posadimo, pa vidimo, da se je preselila drugam, jo tam pustimo. Poskušamo jim zagotoviti takšne razmere, kot jih imajo v naravi, čeprav nas nekatere ne ubogajo,« se nasmehne Novakova. Takšna je recimo planika. »Vrtnar Klemen Završnik jo vedno posadi v gredico, ki je bolj skalnata. Tam uspeva nekaj primerkov, zdaj pa je začela rasti kar med skalnato potjo, ki ji očitno bolj ustreza,« opisuje sogovornica. Poleg tega po nekaj letih bela barva njenih cvetov postane bledo zelena, rastlina ima manj dlačic, stebla pa so podaljšana. »Vseeno je v vrtu še kar lepa, vendar večkrat kar izgine.«

Težava je pomanjkanje snega

Zaradi nizke nadmorske višine veliko alpskih rastlin, ki v gorah cvetijo junija ali julija, v vrtu zacveti že marca in aprila. Tisti, ki gredo v gore, potem pa se spustijo v Juliano, bodo v njej videli povsem drugačne rastline, kot so cvetele v gorah. Nekateri so zato tudi nemalo razočarani, prikima Novakova. Zadnja leta je težava sneg, natančneje njegovo pomanjkanje. Temperature lahko pozimi močno narastejo, nato nastopi mraz, in ker ni snežne odeje, pomrznejo. Letos se sneg v Juliani ni obdržal dlje kot en dan.

Poleti pa je problematično močno sonce. V vrtu je bilo sicer že kmalu po ustanovitvi urejeno namakanje. Rastline so poleti vsako jutro zalite, a jih morajo dodatno pokrivati z mrežami, da jih sonce ne zažge.

Ustanovitelj Juliane Bois de Chesne je na vrtu opravil veliko dela, glavnino pa sta ga vrtnarja, ki ju je izbral med domačini. Prva med njimi sta bila Anton Tožbar, potomec lastnikov zemljišča vrta, ki ga je Bois de Chesne odkupil, in Ančka Kavs. Za Juliano sta, kolikor je bilo mogoče, skrbela tudi med vojno in po njej, ko ustanovitelj, ki je ostal v Trstu, ni več imel dostopa vanjo. Njuno delo sta nadaljevala Tožbarjeva hčerka Marija in njegov zet Jože Završnik. Slednji je umrl leta 2005, Marija pa se je upokojila leta 2004, vendar pri delu na vrtu še vedno pomaga sinu Klemnu Završniku, ki je zdaj gonilna sila vrta. Opravlja predvsem težja dela, medtem ko mama Marija pleve. Natančno vesta, kje raste kakšna rastlina, in opazita vsako najmanjšo spremembo v vrtu, ju pohvali Novakova.

Klemen, ki se je izučil za vrtnarja, hodi tudi na teren nabirat rastline, saj jih je treba v vrtu redno nadomeščati, »predvsem pa poskušamo zagotoviti, da bi bila zbirka čim bolj pestra glede na sezname rastlin, ki so včasih rasle v Juliani,« dodaja Špela Novak. Za odvzem rastlin iz narave je treba pridobiti dovoljenje zavoda za varstvo narave, agencija za okolje pa izda dovoljenje in omejitve, koliko rastlin mora biti na nahajališču, s katerega se jih lahko nabere.

Vrt je za obiskovalce odprt od prvega maja do konca septembra, čeprav prve rastline zaradi razmeroma nizke nadmorske višine (800 metrov) v njem zacvetijo že prej. Obiskovalci jih lahko spoznavajo s pomočjo tablic, na katerih je naložen interaktivni vodnik za določanje rastlin – v njem je shranjenih sto rastlin z vrta –, od maja do avgusta pa je po njem organizirano tudi javno vodstvo.

Najboljši čas za obiske je? »Odvisno od tega, kaj si želite videti,« se vprašanju ogne Novakova. »Maja lepo zacvetijo lepi čeveljc, ki je orhideja z največjim cvetom v Evropi, in volčini. Junija sledijo šopasti repušnik, lilije in klinčki. Lani je bilo julija že zelo vroče, zato je večina rastlin cvetela že konec junija.

Avgusta zacveti bleda obloglavka, skrivnostna scabiosa trenta, ki jo je dr. Julius Kugy zaman iskal v trentarskih gorah. Rastlina, ki jo je v drugi polovici 18. stoletja našel naravoslovec Balthasar Hacquet, je bila ostanek iz toplejšega obdobja med ledenimi dobami, ko je globoko v osrčje Alp prodrla submediteranska flora – danes raste v okolici Sežane, Opčin, Trsta in na tamkajšnjih obalnih predelih –, Hacquet pa je očitno nabral zadnji primerek. »Včasih je v vrtu cvetela šele septembra, zdaj že avgusta,« dodaja Novakova. »Ob koncu sezone pa v vrtu zacveti obročnica, ki je zavarovana kot vrsta Nature 2000.«

V vrtu bolje uspevajo kraške vrste

V Juliani raste skupno okoli 600 vrst, med njimi tudi endemiti in rastline, ki rastejo samo v Sloveniji. »Predstavljajo nekakšen stik med alpskim svetom in vplivom krasa. Po dolini Soče namreč do nje prihaja toplejši zrak s Sredozemskega morja, zato je podnebje veliko milejše kot na drugi strani Vršiča, v Kranjski Gori. Poleg tega se na pobočje, ki leži pod vrhom Kukle, močno upre sonce. V vrtu zato bolje uspevajo kraške vrste. Zlasti so se razrasle med drugo svetovno vojno, ko vrt ni imel oskrbovalca, številne alpske rastline pa so propadle.« Pozneje so številni slovenski botaniki v vrt naenkrat prinesli dvesto rastlin in pozneje še več, da je zaživel.

Visokogorske rastline, kot so triglavska neboglasnica, brezstebelna lepnica, triglavski dimek in Zoisova zvončica, v vrtu zelo slabo uspevajo, pove Novakova. Slednjo so kljub temu izbrali za simbol vrta, ker raste le v slovenskih Alpah. »Nekaj nahajališč je na obrobju Alp, ponekod raste v dolinah, kamor so jo prinesli, drugače pa le še nekoliko čez mejo v Avstriji in Italiji.« Rastlina z vijoličasto modrimi cvetovi, ki jo je botanik Viktor Petkovšek poimenoval prava hči slovenskih planin, je zelo stara rastlina, o čemer govori zoženo ustje venca; druge vrste iz rodu zvončic imajo ustje venca bolj odprto.

 

  09.02.2016


 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti