NeDelo - Janez Porenta: ... gre kar v klet - Evropski prvak v lednem plezanju Janez Svoljšak ima svojo »delavnico« v garaži, veliko steno pa na dvorišču.
Sokrajana sva. Soimenjaka prav tako. Eh, ena drobcena reč pa naju kljub vsemu loči – jaz nisem in nikoli ne bom evropski prvak v lednem plezanju. On je. Trenira kar doma, v kleti. S cepinom, jasno, a brez ledu. Da lahko obuje tudi dereze, si je še eno steno, višjo, omislil kar na dvorišču. Zdaj ima pred nosom vse, kar potrebuje.
Ko naju s fotografom povabi v svojo »delavnico« v kleti, naju najprej pozdravi zajec. Še papigo ima, zgoraj v dnevni sobi, oba seveda zahtevata svojih pet minut, sicer pa prostega časa nima. Klet, torej. Po tleh žimnice, na njih odeje in vzglavniki in »ne, ni se treba sezuvati«, navrže fotografu. Vse naokrog plezalne stene z oprimki in s stropa prosto viseča polena, da bi bil približek razmeram na tekmah kar najboljši. »Pravih sten za treniranje plezanja s cepinom pri nas ni. Je nekaj zunanjih plezališč, za boljše rezultate in kakovostnejši trening pa moraš imeti neko konstrukcijo, ki je vsaj malo podobna razmeram na tekmi,« razloži 22-letni Škofjeločan in doda: »Zunanjo steno sem postavil, da lahko plezam z derezami in izboljšam tehniko nog, kar mi je prej manjkalo, v tej sezoni pa se je že obrestovalo pri rezultatih.«
Pri devetih ga je vrglo v športno plezanje, začetkov se spominja le megleno. Z lednim plezanjem se je spečal leta 2009, ko se je vpisal v alpinistično šolo v Kranju. Bila je to ljubezen na prvi pogled, štiri leta pozneje je začel tudi resno tekmovati. »V hribe smo že od nekdaj hodili tudi z družino, plezal pa ni nihče. Pred mano,« pojasni. Gibanje je v lednem plezanju podobno kot v športnem, toda ... »Največja razlika je to, da pri športnem plezanju primeš oprimek in veš, da ga držiš. Tu pa zatakneš s cepinom in moraš občutek, da veš, da drži, šele dobiti.« En napačen gib in cepin zdrsne ter, seveda, padeš. Na tekmah nič posebnega, v naravi je nekoliko drugače: »Na tekmah greš do meje in dostikrat tudi čez, a je varovanje urejeno enako dobro kot pri športnem plezanju. V naravi si česa takšnega ne smeš privoščiti, plezati moraš malo z rezervo.«
Trenira večinoma sam, šestkrat na teden, od dve do tri ure, se kar preznoji. Ponavadi si sestavi smer in jo x-krat prepleza, nekaj je tudi vaj za moč. Saj res, telo ali glava, moč ali taktika? »Oboje. Ko zatikaš oprimke, pride do izraza tudi glava in občutek, da veš, kdaj drži in kdaj ne, da ne porabiš pol minute za preizkušanje vsakega oprimka.« Trenerja nima in ga niti ne potrebuje več. »Učim se na lastnih napakah, ker pa se je ta šport v zadnjih 15 letih tako zelo spremenil, mi nekdanji tekmovalci z nasveti ne bi mogli kaj prida pomagati.«
Janez tekmuje zgolj v težavnosti. Smer sestavljajo ledni odseki in takšni, ki so na videz podobni športnemu plezanju, le da oprimke zatikajo s cepini. Ga je v steni kaj strah? Ah, dajte no! »Strahu ni, bolj trema ali pa nelagoden občutek s smislu: kaj če mi cepin zdrsne z oprimka. A ker veš, koliko treniraš, poskušaš to čim bolj odmisliti.« Tekmovalno plezanje ni nevarno. »Primerljivo je s športnim, le kakšna poškodba več je zaradi orodij, ki jih uporabljamo.« Manjše ureznine po prstih je Svoljšak že imel, nič brutalnega. Zaradi varnosti na tekmo ravno v Adamovem kostimu ne bi mogli priti. Nasprotno: celotno telo mora biti pokrito. Čelada na glavi, rokavice na rokah, dva cepina in čevlji z derezami. »Izkušeni starejši tekmovalci so ugotovili, da so najprimernejše rokavice za golf, ker z njimi zadostiš pravilom, a so obenem najtanjše in še vedno dajejo dober občutek, da držiš cepin.«
Do abrahama
Nekaj kratkih, a sladkih. Je ledno plezanje drago? »Stroški se povečujejo, letošnja sezona bo pokrita, na koncu je vedno okrog ničle.« Vrline vrhunskih lednih plezalcev? »Natančnost, vzdržljivost, tudi hitrost.« Starostna omejitev? »Ni je. Na prvi tekmi sezone je tretje mesto zasedel Rus, star 49 let.« Olimpijske igre? »Ni grenkega priokusa, ker nismo olimpijski šport. Če ga po razvitosti primerjam s športnim plezanjem, je pred lednim še zelo dolga pot razvoja.« Podmladek v Sloveniji? »Ga ni. Tudi ko sem jaz začel, so tekmovali brata Vukotič in Tjaša Kosič; dokler nisem res prišel na tekme, ni verjetno nihče od njih vedel, ali bo kdo nadaljeval, ko bodo oni končali. Upam, da bom sam z rezultati koga navdušil in mu tudi pomagal s kakšnim nasvetom več, kot sem jih dobil jaz na začetku.« In koliko časa bi Janez lahko visel na enem oprimku? »Nikoli se nisem štopal, je pa na tekmah čas omejen, tudi v težavnosti.«
Večina ljudi zmotno misli, da ledno plezanje poteka po nekih slapovih, samo po ledu, v resnici pa ga je na tekmah zelo malo. Če je potreba po ledu prehuda, jo v naravo mahneš. Janez je bil lani na prvi odpravi v Pakistanu: »Štirje člani slovenske mladinske reprezentance, dve navezi, imeli smo malo bolj zimske cilje, ki pa jih nismo uresničili, saj je bilo zelo vroče. Kljub vsemu sem bil zelo zadovoljen, saj je bil to zame prvi stik z malo večjo nadmorsko višino, dobil sem odgovore, kako se moje telo odziva na višini, pa tudi organizacijske izkušnje. Decembra sem nato plezal v Kanadi, kar nekaj dobrih slapov in kombiniranih smeri, tam je izbira v primerjavi z Evropo večja, tudi zima je konstantnejša.« Tudi za vnaprej ne bo težko najti novih izzivov v hribih, na tekmovalnem področju – pred kratkim se je okitil s krstno zmago v svetovnem pokalu – prav tako ne.
Še ošvrk Janezove osebne izkaznice. Je študent fakultete za šport, ki mu gre zelo na roko; »vse se da dogovoriti in uskladiti«. Ko bo velik, bo ... »Bomo videli. Upam, da bom čez deset let še v športu.« Je, mimogrede, tudi veterinarski tehnik; »to področje me še vedno zanima, a zdaj je šport na prvem mestu«. Dekleta nima, »verjetno bo morala plezati«, vzornikov prav tako ne, »se pa zgledujem po najboljših in poskušam plezati kot oni«. Vraževeren ni, od drugih športov pa je nekoč igral nogomet in hokej na rolarkah, ki pa romance s plezanjem nista mogla omajati. »Če gledam materialno, se ledno plezanje ne izplača. A nikdar nisem gledal na dobiček,« sklene odločni mladenič.