Delo - Damjan Jagodic: ... je na Šmarno goro hodil k stricu in teti - Na godovne pojedine je hodil k Jakobu, je pripovedovala pesnikova sestra Lenka.
Lenka Prešeren, pesnikova sestra, pove: »Na Šmarno goro je France prav rad šel. A šele takrat, ko je bil doktor. Strica Jakoba na Šmarni gori je tudi zato strašno rad imel, ker so bili veseli mož. Stric Jakob na Šmarni gori so se prav radi smejali. Doktor je na godovne pojedine hodil k Jakobu na Šmarno goro.«
Strica Jakoba, ki je bil vikar na Šmarni gori, je France Prešeren obiskoval med letoma 1830 in 1837. Stric je tam tudi umrl in je pokopan pri obrambnem zidu ob cerkvi. Prešeren ga je obiskoval tudi s svojo družbo, s Čopom, Crobathovimi in drugimi. V letih 1843 do 1844, ko je Prešeren stanoval v Streliški ulici v Ljubljani s sestro Katro in nečakoma, je napisal pesmi: Šmarna gora, Pod oknom, Sila spomina, Mornar in Nebeška procesija. Hišo so podrli, ko so naredili predor pod Gradom, pesnitev pa je ostala.
Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam!
Zapiše Prešeren in prav ima. In na Šmarno se hodi podnevi in ponoči. Pred kratkim so se po lesketajočem se snegu sankali po 22. uri. Zimske radosti mladih iz Vodic in Medvod, pod zvezdnim nebom!
Vsako jutro, če le morem, pridem. Pred sončnim vzhodom se podam skozi temen gozd hrasta, gabrovca, bukve s kresničevjem, čez drseče korenine, po blatu, snegu ali dežju. Slišim le svoje dihanje. Z vsakim metrom više opazujem, kako se v dolini pomikajo luči avtomobilov, žarijo cestne, ulične in hišne svetilke.
Zajamem zrak, pospešim korak. Tik pod vrhom starejša ženska večkrat na teden prinese poln nahrbtnik hrane za okoliške mačke. Luna še sveti, vidi se že bela preproga, ki oznanja ljubljanska meglena jutra, izza nje ali oblakov pa bo zdaj zdaj zažarelo sonce. Poleti že malo po peti uri, pozimi malo pred osmo. Tudi če je čelo vroče, grlo boleče, telo prepoteno, je duša radostna ob najlepših sončnih vzhodih. Ko jih doživljam tu, ne pogrešam tistih v nacionalnih parkih Yellowstone, Joshua Tree, Bryce Canyon, kamor sem hodil nekoč.
Romarjev za nami truma
Zjutraj se drugače kot v popoldanskih množicah pozdravljamo. Če koga ni, ga pogrešamo. Ob istem času prihajamo poznavalec islama in Bližnjega vzhoda, na vrhu že pije čaj eden najboljših kuharjev v mestu, z njim spregovorim o konopljinih njokih s hruško in zeleno v smetanovi omaki, negibno proti soncu strmi Bajro. Sezuje se in izvaja solarno jogo. »Bos moraš stati na pesku, ker zemlja vleče energijo vase,« pravi. Radijska in tv-voditeljica me spomni na Avsenikovo pesem: »Na Šmarno goro v jutro mlado, na Šmarno goro zdaj veselo gremo, razgled je krasan, ljubljanska ravan se koplje že v soncu, kot v pravljici je dan … Z gorenjskih planin, sneženih višin, ta vetrič pihlja prek zelenih ravnin …«
Ja, če je dan lep, se vidi 35 vrhov Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.
Naokoli čez leto rastejo gorske narcise, šmarnice, črni telohi, kranjska lilija, v prvih dneh januarja cvetijo trobentice. V lončkih so posajene dišavnice: sivka, pehtran, materina dušica, melisa … Koliko motivov za klik s telefonom in objavo na facebooku … Včasih sem si na vrhu privoščil višnjev ali borovničev zavitek, pojedel kislo mleko, odlomil pretrdo presto ali se oblizoval ob vročih miškah. Čas je hitro minil do nedeljske maše.
Viš Marijo!
Šmarna gora je dobila ime po Mariji, zavetnici šmarnogorske cerkve (1711–1729), ki jo je poslikal Matevž Langus. Po ustnem izročilu naj bi v podobah dveh gosposko oblečenih romarjev prepoznali Prešerna in Julijo. Precej bolj gotovo pa je, da je desno od orgelske omare naslikana družina Jakoba Aljaža, doma iz Zavrha pod Šmarno goro.
O Mariji pripovedujejo, da je nekoč v starodavnih časih potovala na goro. Vižmarčani so jo baje videli in klicali za njo »Viš (vidiš) Marijo!«, po čemer naj bi Vižmarje dobile ime. Marija je spotoma počivala na skali pod vrhom, kjer je ostal odtis njenega kolena, zato so tam v spomin postavili kapelico. Po legendi naj bi Šmarno goro rešila tudi pred Turki. Ti so Šmarno goro napadli, ker so mislili, da imajo okoliški prebivalci vse imetje skrito za obzidjem. Marija je poslala sv. Ahacija z ognjenim mečem Turkom naproti. Ti so se ga zbali in zbežali. Pravijo, da je bilo to na dan sv. Ahacija ob pol dvanajstih dopoldne in da je bila tisti dan sobota. Zato na Šmarni gori poldne zvoni že ob pol dvanajstih iz zvonov, posvečenih Kristusu Kralju, Mariji, sv. Florijanu in nadangelu Mihaelu. Od jutra do večera pa zvoni zvonček sv. Antona s prošnjo: »Prosi, sveti Anton, v stiski naš patron, da bi prošnje mile, v sili naši se spolnile.«
Predvsem zvon razveseli ljudi ali pa jim pošlje pozdrav v nebesa, kot pravi Prešeren: »Tega, ki na góro hodi, bo Marija var’vala, da ne bo peklenski zlodi v smrtni uri zmotil ga. On bo šel v nebesa srečno, gôri z angeljci bo večno roženkranc in litanije môlil, hvalo pel Marije.«