NeDelo - Grega Kališnik: ... plesalka, vprašanje visi v zraku
Med plezanjem in plesom: Urška Štrukelj, zračna artistka, s kancem smole odvisna zgolj od sebe
Pri plezanju ti je v oporo stena, pri plesu, tudi sodobnem, pod. Če prvo in drugo združiš, si na višini, na tkanini. Kot Ljubljančanka Urška Štrukelj.
Je triatlon kompromisna rešitev, srednja pot za nekoga, ki ni pretirano dober ne v plavanju, ne teku, ne na biciklu, biatlon možnost slave za povprečnega strelca in še kar dobrega smučarskega tekača, to so kompromisi, ki so blago komprimitirajoči. So srednje poti, ki so srednje, ker nočejo biti prezložne, še manj preekstremne.
So pa srednje poti, ki tako z leve kot z desne, od zgoraj in od spodaj postrgajo najboljše in oplajanje sešijejo v naddejavnost, obogatitev.
Urška Štrukelj, 40-letna oblikovalka iz Ljubljane, »predelujem oblačila«, se ukvarja tudi s sodobnim plesom in plezanjem. Včasih se zaradi nerazločnosti tako ne razbere, ali vas je nekdo povabil na ples ali plez, ja, in Urška se ducat let mojstri v dejavnosti, opiše jo »med plezanjem in plesom«, v tujščini aerial silk (contortion, ribbons). Grobo prevedeno zračna svila, laže razumljivo zračne akrobacije. Vsekakor prelivanje plezanja in plesa, a hkrati ne eno ne drugo.
In tudi za svilo ne gre, pač tkanino, balo blaga, ki jo, sorodno kot plezalno vrv, pritrdiš na višini, v sidrišču, tkanina, trak ima približno meter in pol v širino, pada proti tlom. In je rekvizit estetske gibalnosti.
Oder v zraku
Uporabljaš lahko vsak krak tkanine posebej, lahko, še večkrat njun preplet, kito. Urška Štrukelj: »To pri nas počne veliko ljudi, gre za to, da v zraku ustvariš oder. Na enem ali dveh trakovih plezaš, se navijaš, delaš različne elemente, akrobacije,« spuste, dvige, vrtljaje, obrate, lahko izvajaš jogo. Če sem prav ujel.
Za plesno plezanje, plezalni ples, moraš biti »gibljiv, fleksibilen, zelo pomembna je moč«. Brez moči, verjamem na besedo, se ne moreš dvigniti niti za meter.
Aludirajoč na plezanje, gre za zračnost, vertikalo, seveda pa gravitacija deluje drugače. Zračnost kot v steni, liki, elementi kot pri plesu. Saj tudi, se strinjava, »pri plezanju z gibanjem«, pravilnim, ustrezno tehniko, »pridobivaš«, a si, po pravilih s tremi okončinami, »vsaj fiksiran na steno. A bistvo pri plezanju ni estetika, ampak, da prideš gor.« Tako v steni kot na tkanini pa je »napredek v obvladovanju načina gibanja«. Pri plesu, naj bo še tako, no ja, zračen, veš, da imaš pod nogami tla, oder. V aerial silku je od tod do tal dlje.
Na tkanini se vse izmika, useda, »bolj ko obvladaš, bolj si svoboden«, ena bistvenih poti do svobode »je mehkoba telesa«.
Ko si na tkanini, ko si na višini, »lahko greš visoko, kolikor hočeš, kolikor zmoreš«, si, tako Urška, odvisen le od sebe. Za tkanino se bodisi le držiš, to ne gre v nedogled, bodisi si v trakove ovit. Lahko počiješ. »To je trening samozaupanja, če padeš, je konec.« Zračni akrobati so na blagu nezavarovani. Čelada? »Čudno bi bilo, pa še pomagalo ne bi.« Preblisne me ona o kamikazah, ki so čelade nosili – za hec.
Blago mora biti trpežno, a hkrati prožno, »imam različne vrste, na nastopih uporabljam bolj elastično«. Ki se lahko raztegne tudi do pol metra. In še nekaj, kar je blagodejno tako pri plezanju in plesu, tudi tkaniniš lahko v dvorani ali na prostem, blago pač vržeš čez, denimo, ustrezno vejo. Tako, kot če bi delal … Pustimo.
S pridobivanjem veščine, poslušam, strah kopni, čeravno ostaja primaren dejavnik nelagodja. Ni stene, ni tal. Štrukljeva vodi delavnice med plezanjem in plesom, tudi za otroke. Otroke? »Pri otrocih se mi zdi, kot bi bilo to početje zanje najbolj varno. Kot bi imeli to gibanje v sebi. Otrok gre delat natanko tisto, kar zmore.« Kot bi imel v sebi zavoro.
Naviti, odviti
In začetnik, odrasli, najprej samo pleza, da dobi moč, šele nato se denimo navije, izpelje lik, element. Vendar »ko se naviješ, se moraš znati tudi odviti«, je lahko sila neprijetno, kot če se zaplezaš, ne gre naprej, ne gre nazaj, moči zmanjkuje.
Med plezanjem in plesom je gibalna veščina, različno interpretirana, lahko je bolj fitnesarska, pomislim, ali pač meditativna, »užitek v gibanju, kot ples«.
Obvladovalka je lahko na tkanini, na višini, malodane neomejeno, elementov pa je veliko, »lahko greš bolj v gibanje, lahko v iskanje novih izraznih možnosti«. Lahko je v ospredju »vizualnost, lahko bolj feeling«.
Čeprav si v zraku, zračen, »si gibalno omejen«, nekako ni prostora, čeprav ga je ogromno naokoli. Je pač gravitacija in upiranje njeni neizpodbitnosti. Med plezanjem in plesom je tehnika umetniškega izraza, porojena iz cirkuških akrobacij, nadgradnja togih vragolij, recimo na trapezu.
Toliko približno teoretiziranja, sledilo je akcija, delovanje, delavnica v Plezalnem centru Ljubljana. Vsaj pol ure, Urška je ob koncu rekla, da je šlo za ogrevanje, sam sem videl umerjanje, umirjanje telesa, raztezanje, okej, tudi ogrevanje, gibljivost, brez glasbe, pa saj je glasba naša notranja energija, v vsakem telesu je, pravilno dihanje, iskanje in kajpada najdevanje ravnotežja, onega vidnega in one ne-, zadevščina nikakor ni bila preprosta, prepričan sem, da bi marsikateremu neveščemu, nepripravljenemu, meni sličnemu, že ogrevanje vzelo voljo in moč za nadaljevanje. Pa mi Urška razloži, da si vsak mero določi po zmožnostih.
Še to ujamem, da gre za inteligenco telesa, priznam, moje truplo je ima izredno nizek kvocient, a če to vem, imam vsaj kanec one, netelesne. Ki ti je bojda dana. Telesno pa moraš, se mi zdi, a verjetno se motim, iz sebe izbrskati.
Nato pa prijem za tkanino, še prej vtiranje nečesa v dlani in stopala. Ja, če hočeš biti vešč med plezanjem in plesom, potrebuješ tudi nekaj smole. Za srečo. In oprijem.