Večer, Zanimivosti - Anja Hreščak: Reinhold Messner, največji alpinist našega časa, ...
… o preseganju tistega, kar je človek nekdaj pojmoval kot nemogoče in nepredstavljivo.
"V svoji karieri sem se odpravil na 31 ekspedicij, v katerih sem osvajal osemtisočake; trinajstkrat mi ni uspelo, osemnajstkrat pa sem dosegel vrhove," je včeraj v nabito polni dvorani Cankarjevega doma pripovedoval največji svetovni alpinist Reinhold Messner. "Po porazu se nisem vdal, temveč vselej poskušal znova. Več sem se naučil skozi poraz kot skozi uspeh," pravi človek, ki je v svoji karieri stal na vseh štirinajstih svetovnih osemtisočakih, na nekaterih večkrat, človek, ki je premikal meje verjetnega in zmogljivega ter, kot je dejal njegov prijatelj, slovenski alpinist Viki Grošelj, ni bil zgolj vizionar, ampak je svoje ideje tudi uresničil. Tudi kot poslanec Evropskega parlamenta.Pri vzponu na Nanga Parbat leta 1970 je v plazu izgubil brata in nekaj prstov na nogah. "Ampak pri svojih štiridesetih sem se počutil premladega, da bi sedel pred televizijo," je rekel. In nadaljeval plezanje, a zaradi izgubljenih prstov najtežjih vzponov ni več zmogel. "Leta 1979 sem spremenil pristop do visokih vrhov. Nov sistem, ki sem ga izumil, je bil ključ mojega nadaljnjega uspeha." Skupaj z alpinističnim kolegom se je vzpel na Everest, za katerega je do tedaj veljalo, da ga ni mogoče osvojiti brez uporabe dodatnega kisika. V tistih letih je bil umetni kisik v jeklenkah, ki so tehtale sedem kilogramov, za vzpon jih je alpinist potreboval sedem. "Preverila sva, ali je to res," je pripovedoval. Pri prvem vzponu jima ni uspelo, a sta se odločila poskusiti drugič. "Višje kot sva bila, počasnejša sva bila. Mraz vpliva na pljuča, moč v nogah peša, možnosti se manjšajo. Glava ne deluje več. Vsakemu koraku je sledil dolg premor. Vrh se je zdel čedalje bolj oddaljen. V normalnih razmerah bi za tisoč metrov vzpona potrebovala 35 minut, sedaj pa sva za 50 metrov potrebovala eno uro," je pripovedoval. "Pa vendar nama je zaradi odločenosti uspelo. In od tedaj vem, da je mentalna moč veliko bolj pomembna kot fizična. Zgolj s tem sva dosegla nekaj, kar je bilo prej nepredstavljivo."
Ne zgolj takrat. Naslednjič se je na Everest podal sam, kar je bilo prav tako drzno in nepredstavljivo. A je padel v ledeniško razpoko. "Rekel sem si, če najdem pot ven, grem domov." Kvišku ni mogel, zato se je pod ledeno teraso plazil kakšnih 80 metrov in se rešil. "Prišel sem na prosto in prvi sončni žarki so osvetlili obzorje. Pripravljen sem bil, da grem domov. Ampak nekaj me je vleklo naprej," je priznal. Motivacija je bila močnejša kot vse drugo, in ko je dosegel vrh, ga je prevzel občutek popolnega miru, blaženosti. "Toda gor ne gremo, da bi dosegli vrh," je presenetil poslušalce, "ampak zato, da bi prišli nazaj dol, v svet, da se počutimo ponovno rojene in začutimo veselje preživetja ter občutek, da iz življenja nekaj ustvarjamo," je opisal največji alpinist našega časa. Ko dlje in višje več ni mogel, se je podal na skrajne meje poznanega in v začetku osemdesetih prečkal 2800 kilometrov dolgo Antarktiko. Še zdaj, krepko v svojih sedemdesetih, Messner pleza, "a osvajam nižje in lažje vrhove", ustvarja filme o gorah in ljudeh, pri tem pa, kot pravi v svojem mladostnem žaru, ga žene preprosto veselje nad življenjem, sreča, ki ne izvira iz aktivnosti, ampak iz življenja samega.
Pa je nemara pri vsem tem sreča že to, da je preživel? Saj je bilo za normalnega človeka vse to - ne na robu norosti, temveč norost sama? "Mi, alpinisti, imamo občutek, da živimo normalno življenje. Občutek, da smo ob tem v pristnem stiku z naravo. Upiramo se pretirani civilizaciji družbe. Smo ekstremni, a še vedno je bolje to kot pa zaradi negibanja umreti od srčno-žilne bolezni," odgovori Grošelj.
Tekst in foto: Anja Hreščak
Fotografija: Reinhold Messner tam,
kjer je najraje, pod himalajskimi vršaci.