Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Plezal bom do konca življenja

Primorske novice: Viki Grošelj je alpinist, gorski vodnik, reševalec, pisatelj ...

Stal je na desetih osemtisočakih od štirinajstih. Z enega od njih je tudi smučal. Osvojil je najvišje vrhove vseh celin in se s smučmi podal na severni tečaj. O svojih podvigih, s katerimi še ne namerava zaključiti, pa čeprav pleza že skoraj 50 let, je napisal 15 knjig. Trenutno je zelo angažiran pri pomoči ljudem ob potresu, ki je lani aprila prizadel Nepal.


Viki Grošelj: “Plezal bom do konca življenja. Morda bom pred smrtjo prestopil v budizem, ki verjame v reinkarnacijo, in v drugem življenju s plezanjem nadaljeval.” Foto: Arne Hodalič

Plezate že od “davnega” leta 1967. Kdo vas je s tem okužil, kaj vas je potegnilo v ta svet?

“Predvsem radovednost. Kot trinajstletnik sem na Turncu pod Šmarno goro naletel na plezalno šolo alpinističnega odseka Ljubljana Matica, ki me je čisto prevzela.”

Kako se je alpinizem v teh skoraj 50 letih spremenil glede opreme, načina plezanja?

“Napredek v opremi je izjemen, v način plezanja pa je posegel sistematični trening, ki se ga poslužujejo vsi najboljši plezalci. S tem se meja mogočega v alpinizmu nenehno dviga.”

Kakšni izzivi so v alpinizmu še ostali za naslednje generacije?

“Alpinizem ima srečo, da je novih izzivov še za stoletja dovolj. Plezanje v alpskem slogu na visoke vrhove Himalaje, raziskovanja gorskih verig Antarktike in drugih odmaknjenih gorstev, dviganje težavnostne stopnje v stenah povsod po svetu, saj je ta navzgor odprta …”

Kaj vas danes, po vseh teh letih, še vedno vleče v gore?

“Preprosto uživam v gibanju po čim bolj neokrnjenih predelih narave, kar gore nedvomno so.”

Kakšni izzivi, cilji so še pred vami?

“Bolj dolgoročni izziv je prečenje nepalske Himalaje, s katerim se ukvarjam praktično vse življenje. K sreči so najzahtevnejši deli poti, to so vrhovi osemtisočakov, že za menoj. Zato verjamem, da bom v naslednjih letih to zahtevno, pa tudi očarljivo in izpolnjujoče prečenje pripeljal do konca. Ob tem bom po najboljših močeh skušal pomagati domačinom, ki jih je prizadel lanski katastrofalni potres. Imam kar nekaj idej za nove knjige in filme. Ne bojim se, da bi mi ciljev v kratkem zmanjkalo.”

V primerjavi z drugimi športi se da v alpinizmu, kot pravite, vztrajati tudi v visoko starost. Lahko razložite, podkrepite to trditev?

“V alpinizmu sta pomembni moč in vztrajnost, ki se ju da vzdrževati v pozna leta, če začneš cilje nekoliko prilagajati. Na manj zahtevnih vzponih lahko toliko bolj uživaš, in kaj bi si lahko želel lepšega na stara leta.”

Plezal bi tudi v drugem življenju

Kako pri 63 letih skrbite za kondicijo, za to, da ostajate fizično in psihično dobro pripravljeni, utrjeni?

“V resnici se pri teh letih bolj redno ukvarjam z gibanjem, da ne rečem treningom, kot sem se v mladosti, ker mi to preprosto ustreza. Enako pozornost pa posvečam tudi mentalnemu treningu. Tudi tale pogovor z vami je del tega.”


Z Reinholdom Messnerjem v Bolzanu. Foto: Arhiv Vikija Grošlja

Do kdaj nameravate plezati?

“Plezal bom do konca življenja. Morda bom pred smrtjo prestopil v budizem, ki verjame v reinkarnacijo, in v drugem življenju s plezanjem nadaljeval.”

Ste Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki (desetimi) in prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove vseh kontinentov. Kateri podvig, vzpon, oziroma kateri od teh vrhov vam je ostal v najlepšem spominu in zakaj?

“Brez dvoma moj prvi osemtisočak - Makalu leta 1975. Šlo je za prvi slovenski več kot 8000 metrov visok vrh. Kot himalajskemu začetniku mi je uspelo priti na vrh po prvenstveni smeri čez mogočno južno steno. Takrat sem presegel svoje najbolj drzne otroške sanje.”

Kateri vzpon pa je bil najtežji?

“Vsak od vrhunskih vzponov po svoje. Težko bi izločil najtežjega.”

Ali drži, da ste projekt vzponov na vseh 14 osemtisočakov opustili po rojstvu sina leta 1994, ko niste bili več pripravljeni tvegati toliko kot nekoč?

“Sam sem svoj načrt poimenoval 8000+ in takrat je šlo bolj za to, da se na vseh 14 osemtisočakov povzpnemo Slovenci. Ko smo to dosegli, se je tudi moja osebna motivacija zmanjšala, dejstvo pa je, da sem po rojstvu sina podzavestno manj tvegal.”

Kateri štirje vrhovi vam manjkajo?

“Anapurna in Daulagiri v Nepalu ter Hidden Peak in Nanga Parbat v Pakistanu.”

Vam je zaradi tega kaj žal?

“Prav nič. Res je sicer, da je lepo na ogrlici imeti nanizanih čim več biserov, a pomemben je predvsem način, kako ti je uspelo priti na vrh, in to največ šteje.”

Po drugi strani se brez te trezne odločitve danes morda ne bi pogovarjala…

“Morda res, a po drugi strani poznam kar nekaj primerov alpinistov, ki so opustili vrhunski alpinizem, pa jih je doletela smrt na cesti, zaradi bolezni modernega sveta ali česa tretjega.”

V gorah ste doživeli tudi marsikateri neljubi dogodek, izgubili ste več prijateljev, soplezalcev. Ste si kdaj rekli, da ne boste nikoli več lezli v gore?

“Pri osemnajstih letih se je v gorah ponesrečil moj brat in takrat sem staršem obljubil, da ne bom več plezal. Zdržal sem samo pol leta. Od takrat ne dajem obljub, ki presegajo moja hrepenenja.”

V svoji bogati športno-pustolovski karieri vas ni vleklo le navzgor, v višino, ampak ste potovali tudi po ravnem, v dolžino - na severni tečaj, prečili ste Finsko na smučeh … Lahko potegnete primerjavo oziroma glavne razlike med tema dvema različicama preseganja meja?

“Zanimajo me vsi najbolj neokrnjeni predeli narave, ni nujno, da gre le za gore. Na polarnih potovanjih ti nič ne more pasti na glavo. A velika oddaljenost od civilizacije prinaša druge nevarnosti, ki na nek način niso nič manjše kot tiste v gorah.”

Na vrhove niste le plezali, z njih ste tudi smučali. Kateri smučarski podvig je bil s tega vidika najzahtevnejši?

“Brez dvoma smučanje s šeste najvišje gore sveta, z 8200 metrov visokega Čo Oja. Že na start je bilo težko priti.”

Skupaj z Avijem Šornom ste postavili tudi slovenski višinski balonarski rekord. Lahko par besed o tem, kdaj, kako, zakaj?

“Šlo je bolj za medijsko-sponzorsko zaokrožitev enega mojih gorniških načrtov, imenovanega Na smučeh od 0 do 8000 metrov. Leta 2002 smo balonarski rekord izvedli nad Slovenijo. Vse je bilo seveda v rokah Avija, ki sem mu popolnoma zaupal. Sam sem bil bolj odvečna teža v košari pod balonom, ki se jo po potrebi odvrže. Imam pa izjemno lepe spomine na ta dogodek.”

Vas mika še kakšen tak ekstremni podvig, ki sicer ni povezan z alpinizmom?

“Seveda, polarna potovanja, potovanja preko puščav …”

O svojih podvigih in gorah tudi pišete, kar počne veliko alpinistov. Kako si razlagate to močno povezavo med plezanjem in pisanjem?

“Zase vem, da sem si skrbno zapisoval svoja gorniška doživetja preprosto zato, da mi ne bi ušla iz spomina, saj so mi zelo dragocena. Očitno pa veličastni predeli neokrnjene narave dodatno vzbujajo v ljudeh željo po izražanju njihovih občutenj pri soočanju z njimi.”

Napisali ste 15 knjig, poleg tega ste soavtor več kot dvajsetih. Na katero od teh ste najbolj ponosni?

“Na vse in vsako posebej, saj izražajo moje doživljanje sveta v tistem obdobju. Glede na to, ali so dobro napisane ali ne, pa me najbolj pomirja prav zadnja - 40 let mojih soočanj s Himalajo. Gre za članke, ki so mi jih v zadnjih 20 letih objavili v Sobotni prilogi Dela. Če so bili dovolj dobro napisani za njihovo objavo, potem tudi kakovost knjige ni vprašljiva.”

Opravili ste tudi številne intervjuje z legendami alpinizma, osvajalci severnega in južnega tečaja. Kateri od teh je na vas naredil največji vtis? Edmund Hillary, Reinhold Messner?

“Vsak zase in posebej. Ni nujno, da gre za vrhunskega pustolovca. Eden najljubših mi je bil pogovor z angleškim filmskim in gledališkim igralcem Brianom Blessedom.”

Ljubezen, sočutje in humor

Tri klasična vprašanja, ki ste jih postavljali v svojih intervjujih, so: kaj veste o Sloveniji - to lahko izpustiva -, na ostali dve pa vas prosim za odgovor, in sicer: nasvet mladim, ki prihajajo?

“Da bi znali ohranjati in krepiti gene za stik s prvinsko naravo. Če ti to v življenju uspeva, ti ne bo nikoli dolgčas.”

In drugo, vaša življenjska filozofija v enem stavku?

“Ljubezen, sočutje in kanček humorja.”

Himalaja, kjer ste bili velikokrat, je na neki način vaš drugi dom. So samo gore tiste, ki vas vlečejo tja, ali tudi kaj drugega, ljudje, drugačen način, utrip življenja?

“Menim, da bi bile gore, naj so še tako lepe in privlačne, za tako navezanost premalo. Potrebna je še preostala pokrajina, predvsem pa ljudje, od katerih sem se ogromno naučil in se učim še sedaj.”

Kako pa je z vračanjem s teh odprav v vsakdanje življenje položnic, pregovorno nevoščljivih sosedov … Davo Karničar je menda nekoč dejal, da je veliko bolj opremljen za spopadanje z ekstremnimi razmerami kot pa s premagovanjem ovir v vsakodnevnem življenju?

“Vračanje domov je vedno lepo, saj se v krogu družine izjemno dobro počutim. Prav tako mi odprave omogočajo pogled z razdalje na vsakdanje težave, kar je zelo pomirjujoče. Naj si sposodim besede prijatelja Nejca Zaplotnika, ki je lepo opisal povezavo med alpinizmom in vsakdanjim življenjem: 'Ko bom postal resničen mojster plesa po navpičnih zidovih, bom znal tudi hoditi po ravnih tleh!'”

Ste imeli v dolgi, bogati karieri kakšne večje težave s poškodbami, zdravjem?

“V mladosti sem imel trikrat zlomljeno nogo in dvakrat roko, utrpel sem omrzline na Everestu in poškodbo hrbtenice v južni steni Lotseja … Skratka nič posebnega, pa tudi drugače sem kar zdrav.”

Ste tudi gorski vodnik. Kaj menite o komercializaciji alpinizma, o visokogorskem ekstremnem turizmu, o tem, da si lahko bogataši za nekaj deset tisoč dolarjev privoščijo, da jih gorski vodniki tako rekoč zvlečejo na vrh Everesta ali na druge vrhove, do nedavnega rezervirane za ljudi, ki so velik del življenja podredili alpinizmu, pripravam na ekstremne preizkušnje?

“Seveda sem proti komercialnim odpravam, saj so stranpot od bistva ukvarjanja z alpinizmom. Bistvo je, da dvignemo svoje sposobnosti na raven, ki jo od nas zahteva gora, ne pa da cilj - goro prilagajamo svojim sposobnostim, kar komercialne odprave s pomočjo šerp in vodnikov nedvomno počnejo. Tako iz najvišjih gora sveta delajo adrenalinske poligone. Če si kdo resnično želi splezati na Everest, naj se vključi v katerega od alpinističnih odsekov, ki jih je povsod dovolj. Nekaj let se bo ukvarjal z alpinizmom in svoje sposobnosti dvignil na tak nivo, da se bo na Everestu lahko poskusil skupaj s svojimi somišljeniki. Brez komercialne podpore. Tak vzpon prinaša bistveno več zadovoljstva, razvija naše sposobnosti, pa še precej cenejši je.”

Bili ste pobudnik slovenske sekcije mednarodnega združenja MountainWilderness International, ki se bori za zaščito neokrnjenega gorskega sveta doma in v svetu. Tudi najvišje gore niso več imune na onesnaževanje, katerega glavni krivec je človek. V baznih taborih, na pristopnih poteh je vse več ljudi, s tem pa najbrž tudi odpadkov in smeti. Kakšne so danes razmere na tem področju?

“Menim, da presenetljivo celo boljše kot včasih. Osveščenost o pomenu čistega okolja je danes tako med obiskovalci kot med domačini na bistveno višji ravni. Edina dobra stvar komercialnih odprav je v tem, da skrbijo za čistočo baznih taborov; tudi zato, da kliente naslednje leto ne pripeljejo na smetišče. S pametnim delovanjem in odnašanjem sledi svoje prisotnosti v neokrnjenih predelih narave relativna množičnost ni tako problematična.”

V zadnjih letih ste se tudi v vlogi vodje udeležili kar nekaj jubilejnih odprav ob obletnicah prvih slovenskih pristopov na nekatere najvišje gore sveta. Kako se te odprave razlikujejo od običajnih, kakšno je vzdušje ob obujanju spominov?

“Nedvomno so manj stresne, čeprav vseeno prinašajo veliko organizacijskega dela. Žareči obrazi prijateljev in sreča, da smo po dolgem času spet skupaj v Himalaji, pa nekajkrat odtehtajo vse napore in vloženo delo.”

Vas v prihodnje čaka še kakšna taka odprava?

“Naslednji jubilej, ki bi ga bilo vredno obeležiti s kakšno odpravo, bo 40-letnica našega prvenstvenega vzpona po zahodnem grebenu Everesta. A do takrat je še daleč.”

Ste še vedno dejavni tudi kot gorski reševalec?

“V naših gorah ne, razen če po naključju ne naletim na nesrečo. Me pa vsake toliko pokličejo za pomoč pri koordinaciji reševanj v tujini.”

Kolikokrat ste v dolgoletni karieri pomagali pri reševanju v gorah?

“Točnih podatkov nimam, a v letih od 1974 pa do 2005 sem sodeloval v več reševanjih. V šali lahko rečem, da sem del svoje pokojnine pridelal tudi na reševalnih akcijah. V šali zato, ker je reševanje v gorah pri nas povsem prostovoljno delo, ki ga opravljamo na etični pogon.”

Leta 2005 ste prav na pobudo Tomaža Humarja koordinirali njegovo reševanje z južne stene gore Nanga Parbat v Pakistanu. To reševanje, ki se je uspešno zaključilo, je veljalo za najbolj dramatično in najbolj zahtevno helikoptersko reševanje v gorah sploh. Ima tudi danes še vedno ta status ali so v minulem desetletju kje v svetu opravili še kakšno zahtevnejšo reševalno akcijo?

“Švicarski reševalci, ki so sodelovali tudi pri reševanju Tomaža Humarja, so kasneje v Nepalu reševali tudi z večjih višin, vendar ne iz tako strme, da ne rečem navpične stene, iz kakršne je reševanje neprimerno bolj tvegano in zahtevno, kot iz bolj položnih, četudi više ležečih področij.”

Pomoč Nepalu

Trenutno ste zelo aktivni pri zbiranju denarja za pomoč pri odpravi posledic potresa, ki je lani aprila prizadel Nepal. Kakšne so trenutno razmere na prizadetem območju?

“Trenutne razmere so še slabše kot takoj po potresu, saj je poletno monsunsko deževje še dodatno razrahljalo pobočja in stavbe. Območje pomoči potrebnim, kjer je v povprečju vsaka druga hiša podrta, je veliko toliko kot recimo med Novo Gorico in Celjem. Prizadetih je najmanj milijon in pol ljudi.”


Posledice potresa leta 2015 v Nepalu. Foto: Arhiv Vikija Grošlja


Po potresu ste enkrat že šli v Nepal in ljudem v odročnih vaseh delili denar. Koliko ste ga zbrali, kako in po kakšnem ključu ste ga delili?

“Najprej sem se obrnil na tiste, ki so že kdaj z mano potovali po Himalaji in odziv je bil izjemen. Kasneje so se pridružili še drugi ljudje dobre volje in nabralo se je kar 12.000 evrov. Nekajkrat več, kot sem pričakoval. Edini ključ delitve je bil ta, da sem imel možnost priti do območij, skozi katera smo se lansko pomlad po potresu reševali. Tako sem lahko denar izročil neposredno prizadetim. Večkrat smo denar razdelili na enake dele in so ga dobili vsi prebivalci prizadete vasi, ponekod smo pomagali družinam, drugje posameznikom, pač glede na videno.”

Zdaj ponovno zbirate denar. Kdo vse vam pri tem pomaga, koliko se ga je že nabralo in komu konkretno ga boste predali?

“Sam dajem v sklad del prihodka od mojih knjig in predavanj, poiščejo pa me tudi ljudje, ki bi radi prispevali in kaj darujejo. Nabralo se je že več kot 3000 evrov in spet ga bom, tokrat na področju Kumbu pod Everestom predal prizadetim.”

Najbrž ste se tako angažirali pri pomoči po potresu tudi zato, ker bi brez pomoči domačinov (šerp) v Nepalu marsikateri vrh v Himalaji osvojili bistveno težje, če sploh. Kako pomembna je bila vloga visokogorskih nosačev nekoč in kako je s tem danes?

“Brez pomoči šerp bi marsikam splezali, brez pomoči preprostih nosačev, ki so nam prenesli opremo do baze, pa s plezanjem sploh ne bi mogli začeti. A pri tem gre bolj za neko prvinsko solidarnost do ljudi, ki jih je doletela katastrofa in na katere me veže toliko lepih spominov, ter neštetokrat izpričano solidarnost do nas in naših problemov, ki smo jih imeli v njihovi domovini. Pomoči Nepalcem ne dojemam le kot možnosti, da se jim oddolžim za najbolj bleščeče trenutke moje gorniške kariere, ampak kot dolžnost. Ljudem v nesreči se pomaga.”

NACE NOVAK

 

31.01.2016


Na grebenu Šiša Pangme leta 1989; foto: Arhiv Vikija Grošlja


Na vršnem grebenu Everesta leta 1989. Foto: Arhiv Vikija Grošlja

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti