Silvo Baznik: Sredi dopoldneva se odločim, da grem na Jermanova 
vrata ali kot jim sedaj pravimo Kamniško sedlo.
Še kratek telefonski pogovor glede razmer na sedlu in v avto dam srednjetežke čevlje, zimske z ostalo opremo pa pustim doma ter že hitim proti Kamniški Bistrici, kjer ob pol enajsti uri parkiram avtomobil ob kopici drevesnih debel. Stopim na pot, ki me takoj povede v višave do previsnih skalnih odstavkov, imenovanih Galerije. Izstružene skalne vdolbine je ustvaril nekdanji ledenik. Nad Galerijami dosežem spodnjo postajo tovorne žičnice na Kamniško sedlo, kjer v nahrbtnik spravim topla oblačila in nadaljujem sprva navzgor, nato pa položno skozi bukov gozd do gozdne ceste z Jermance, ki jo prekoračim in nadaljujem preko štirih grap do razpotja v Klinu, kjer gre lovska steza desno v Repov kot, jaz pa levo navzgor skozi gozd malce po svoje do izvira studenca pod Bosovo grapo. Danes o studencu ni ne duha ne sluha. Ni snega in ni dežja in studenec je usahnil, a ne za večno. Še vedno se vzpenjam in pridem skozi gozdni pas do trate Na stanu ali kot sedaj pravimo Pri Pastirjih, kjer malce oddahnem, se okrepčam in nadaljujem med velikimi skalnimi balvani. Tu občutimo, da se svet od zgoraj navzdol oži v obliki klina.
Grem navzgor do velikega balvana, imenovanega Kamrica in mimo njega strmo proti severu. Srečam prva planinca, ki se vračata. Nekajkrat prečkam markirano pot in ko zagledam kočo na sedlu, se obrnem proti zahodu in preko trat in snežnih zaplat dosežem najvišjo točko sedla in pokukam na drugo stran. Globoko pod menoj je Okrešelj in Logarska dolina. Zavrtim se v smeri urnega kazalca in fotografiram gore od Brane, Turske gore, Rink, Mrzle gore, Krofičke, Ojstrice in Planjave, da bom doma naredil panoramski posnetek s sedla. Snega tudi na senčnem Okrešlju in nad njim ni dovolj za kakšno dobro turno smuko.
Počasi se spustim do koče na Kamniškem sedlu in se prepustim sončnim žarkom. Kot bi bila pomlad, tako je prijetno, a potrebno bo v dolino in zato se počasi odpravim. Hodim ob potkah, ki imajo še nekaj snega, jih prečim preko trav do ruševja pri Kamrici. Hrup z melišča mi pokaže pohodnika, ki se spušča. Srečava se pri klopcah Pri pastirjih, kjer naredim zadnji odmor in se še zadnjič danes ozrem na ostenje Brane in Planjave, ki obdajata položen svet pod njima.
Stopim v gozd in se držim, kolikor je mogoče, sončnega pobočja. Prečkam Kaptanski in Lazarjev plaz in nižje grem zopet čez gozdno cesto v gozd, ki me pripelje do tovorne žičnice. Nič se ne obiram, nadaljujem navzdol, grem pod Galerije in se spustim do spodnje ceste, kjer se preobujem. Pohodni čevlji in nahrbtnik romajo v prtljažnik avtomobila, jaz pa za volan in se odpeljem domov.