Rudi Rajar: Quitaraju - andski šesttisočak nasproti Alpamaya z nepozabnimi razgledi

Gremo spet v Ande!

Po naši nesrečni odpravi leta 1975 smo si s prijatelji obljubili, da bomo še prišli v te neverjetne gore. Jaz sem si potihoma rekel, da bom naslednjič prišel sproščeno, v lastni režiji, brez obveznosti do raznih sponzorjev.

Kaže, da sem prvi izpolnil obljubo. Leta 1980 sem spet tu. Z Lenčo sva samo čakala, da bo sinko Aleš dovolj star, da ga lahko pustiva pri sorodnikih za cel mesec.

Tokrat se nas je zbralo sedem članov Akademskega Alpinističnega odseka. Samo jaz sem bil na odpravi l. 1975, ostali so mlajši: Lenča, Janez, Andrej, Roman – pa še en Rudi. Vsi imamo iste cilje: stopiti na kak lep andski vršac, pa uživati v lepi pokrajini in potovanju. Če bo šlo, si želimo na enega od lažjih šesttisočakov Quitaraju.

Končno je prišel dan D, ko z letala spet zagledam pod seboj bele grebene meni že tako dobro znanih vrhov Cordillere Blance. Srečen sem.

Čeprav moramo (ponovno) v Limi dva dneva čakati na potne liste, nas začuda to zanimivo mesto ne pritegne. Vse naše misli so že med vrhovi, potikamo se po mestu kot mesečni in samo vrtamo, kako bi čimprej odšli. Šele ko v sončnem Carasu pod verigo Cordillera Blanca (Bela Veriga) izstopimo iz avtobusa, postanemo dobre volje. Tu je zrak že drugačen, kristalen, barve so tiste jasne, višinske, nad nami se že kažejo beli vrhovi.

Z najetim tovornjačkom se pripeljemo v Cachapampo, majhno vasico na višini približno 3000 m. Kako je že tu lepo! Šele zdaj začnem uživati, ko sem ušel iz tiste mračne, umazane, večno meglene Lime. Koče so sicer tu le iz kamna in slame, ljudje so revni, vendar tu je skoraj večno sonce, kristalni planinski zrak, bister gorski potok, zlatorumena žitna polja, pa nekaj evkaliptusov in veliko cvetočega grmovja, vse skupaj pa daje tako prijeten vtis, da bi človek kar za vedno ostal tu. In za te Indijanci, ki tu živijo, imaš res občutek da so popolnoma srečni, da jim nič ne manjka.

Tu moramo najeti osle, da pridemo do baze v dolini Santa Cruz. Takoj, ko zlezemo s kamiona, nas napadejo vodniki. Kot kaže, imajo tu gori celo nekakšno agencijo. Cene so dokaj visoke, a še sprejemljive in za čuda se nam ti »Indiosi« zdijo še kar pošteni. Ko čakamo na gonjača oslov, »ariera«, ki bo šel z nami s šestimi osli, še malo opazujem življenje v vasi.

Više gori imajo celo svoj mlin. Zemlja je obdelana povsod, kjer ni prestrmo. Tudi namakalne jarke opazim. V glavnem uspeva žito, krompir, koruza. Otroci pa so, kot povsod po svetu, umazani, toda prisrčni. Brezzoba starka, ki kot kaže, govori samo stari inkovski jezik kečua, prodaja na vseh celinah prisotno coca-colo. Prvemu jo proda za 50 solov, drugemu za 80 solov, ko pa še Andrej in Roman plačata, se samo neumno reži, tako da ostaneta brez denarja in brez pijače.

Po kosilu ariero kar krepko požene osle, ves čas vpije nanje in jih obmetava s kamenem. Mislili smo, da bodo osli huda ovira naši hitri hoji, toda kmalu ugotovimo, da so precej hitrejši od nas. Višina 3000 m in neprespana noč se nam kmalu poznata. Po treh urah hitre hoje, ko skoraj še za fotografirati ni časa, se proti večeru le ustavimo. Vreme je slabo, celo rahlo dežuje. Postavimo šotore; Mario, tako je ime našemu gonjaču, nažene osle v nekakšno ogrado. Pod večjo skalo najdemo delno zatišje pred močnim vetrom in pri skromnem ognju skuhamo še bolj skromno večerjo, ki jo prijateljsko delimo z Mariom.

Po večerji grem še na sprehod, čeprav veter nosi tudi dežne kaplje. Srečen sem. Spet sem nekje v daljni deželi, vsak trenutek vidim nekaj novega, veselim se že vzponov na vrhove »mojih« Andov. Enega že vidimo tam daleč na koncu doline. Mario pove, da je to Tauliraju. Po imenu ga že dobro poznam, kot večino vrhov okrog te doline.

Zjutraj je vreme boljše. Kmalu odrinemo in počasi se povsem razvedri. Spet preveč hitimo, da bi lahko res uživali. Mimo nas izgine krasno jezero, pa krasni grebeni, ki so včasih že čisto nad nami. Opoldne počivamo v senci, nato pa zavijemo v stransko dolino. Višinomer kaže že 4000 metrov, vendar se danes vsi dobro počutimo.

Ko se bližamo zatrepu doline pohitim naprej, da bi izbral primeren prostor za bazni tabor. Takoj, ko stopim v gozdiček, ga zagledam – dobesedno idealen prostorček: med drevesi, deloma v senci, ob njem potoček, nad njim pa beli vrhovi, pa še nekako je zaprt med dva grička, kar ti daje občutek varnosti in intimnosti.

Zakurimo ogenj, skuhamo večerjo nato skupaj z Mariom večerjamo. Potem v soju ognja kujemo načrte. Vsi smo optimistično razpoloženi. Do sedaj je šlo vse tako gladko. Fantje imajo dosti načrtov. Sam nisem preveč ambiciozen. Z Lenčo bi rad prišel na Quitaraju, kakorkoli, pač po najlažji smeri. Je pa to itak šesttisočak, vesela bova že, če bova lepo premagala to višino. Greva samo zaradi uživanja. To bo res razgled! Nasproti Alpamaja bova (po neki anketi najlepša gora na svetu). Se bo pa seveda treba prej še aklimatizirati.

Zjutraj mi nagaja prebava, rad bi še en dan počival in užival. Lenči pa žilica ne da miru; ne zdrži v taboru, tako da še mene spravi na noge. Napotiva se proti prelazu Punta Union, ki je na razvodnici verige, na višini 4750 metrov in je znan po krasnem razgledu. Drugi pa bodo, kot kaže, danes počivali.

Ta dan mi bo ostal v spominu vse življenje. Sprehajava se po prostranih sončnih pampah, poraslih z rumeno travo, potoček pa izvira više gori v jezeru Tauliraju. Ko pa pogledam proti mogočni gori istega imena, ki kot velikan zapira konec doline, se mi pogled ne more odtrgati od nje. To je ena od težje dostopnih gora, francoski alpinist Lionel Terray je prvi stal na njej. Prelaz Union mora biti tik ob tej gori, saj pot vijuga prav proti njenemu desnemu boku.

Prav nič manj mogočen ni piramidasti Artesonraju, ki se dviga skoraj nad nama. Ime menda pomeni v kečua jeziku »poln ledu«. To goro sem ogledoval že l. 1975 s Pisca, dve dolini bolj južno. Že takrat mi je bila všeč njena piramidasta oblika in čudovito dolgo in enakomerno južno pobočje. Hi, po njem bi bila pa čudovita smučarija – ampak prekleto strmo. Tine je trdil, da pristop ni težak, prvič so stopili nanjo Avstrijci že leta 1932. No, seveda, kakor za koga. Fantje so včeraj precej govorili o njem. Ampak mislim, da za naju z Lenčo to ni prava gora, imava tudi premalo plezalne opreme, saj sva skupaj z vso osebno opremo čisto vse prinesla v svojih dvajset kilogramskih nahrbtnikih (gojzerje smo za na letalo kar obuli na noge, da nahrbtniki niso bili pretežki).

Ko sva že više, se pod nama zablesti jezero, nad njim pa grebeni Pucahirce, grozljivo ovešeni z opastmi. Zanimivo, ta greben takrat še ni bil preplezan, (l. 1980), pa čeprav že plezajo take smeri, da se ti ježijo lasje.

Pozabim na bolezen, na višino, na pot. Ko pogledam višinomer, kaže že 4500 metrov. Višina nama še ne dela težav. Samo počasi je treba. (Samo enkrat v življenju sem dobil višinsko bolezen: ko sva s Francem leta 1967 lezla na 5156 m visoko Noetovo goro, Ararat. Ampak takrat sem se dobro naučil, kako nikakor ne smeš dovoliti, da ti v telesu zmanjka kisika.)

Na sedlu zavriskam, ko zagledam v daljavi znane gore. Oba vrhova nesrečnega Chacrarajuha spoznam. Pa dvoglavi Huascaran, kaj pa pomeni tista lepa piramida v ozadju? Seveda, to je moj najvišji vrh Chopicalqui, saj mi doma na steni visi njegova slika.

Zlezeva na široko ploščo nad potjo, sediva na toplem soncu in uživava. Že samo zaradi tega dneva je bilo vredno priti sem. Ampak, upam da je to šele začetek.

Zvečer pa me malo pred taborom tako zvije da se zvrnem po tleh in ne morem nikamor. Nekaj sem staknil in te tabletke, ki jih imamo sabo, nič ne pomagajo. Komaj se privlečem v šotor. Janez skuha sijajno čorbo, ampak meni ni prav nič do nje. Odvlečem se spat.

Naslednji dan je počitek nujen, posebno, ker z mano ni nič bolje. Prekleto, če bo šlo tako naprej, bo šel Quitaraju lepo po zlu. Fantje, ki so včeraj počivali, so odšli proti bližnjem vrhu Kisvaraju (5400 m). Jaz pa se povabim v bližnji tabor Francozov, ki so prišli včeraj. Neka časa vljudni debatiramo o naših ciljih, pa o francoskih gorah, ki sem jih že obiskal. Potem pa le potožim o prebavi in prijazni fantje mi ponudijo deset, ne vem več kakšnih tablet. In brž ko sem dve pogoltnil, sem bil zdrav kot riba, do konca odprave.

Obiskal sem še tabor petih Nemcev. Vesel sem bil informacij, bili so včeraj na vrhu Quitaraja. Menda so v severnem pobočju, kjer pa so lani smučali Slovenci, slabe razmere; oni so našli prehode na SV grebenu. Koristna informacija.

Prvi poskus

Naslednji dan fantje počivajo, midva pa sva že vsa nabita z energijo in jo mahneva proti sedlu na Quitaraju. Lenča je fizično dobro pripravljena, doma sva dovolj poskrbela za kondicijo.

Ampak, prekleto, vreme se očitno kvari. Pa sva že preveč »našpičena« in krama je že na hrbtu; zdravo, fantje, če bo dež ali sneg, bova nesla robo samo do začetka ledenika in se vrneva v bazo.

Ko bi se le! Nahrbtnika sta kot centa, saj nosiva s seboj vso opremo za tri do štiri dni – obleko, hišo, posteljo in kuhinjo s štedilnikom vred. Ko sva pri ledeniku, že kaže  na dež; ampak kdo se bo grizel čez vse te morene še enkrat! Iz prve odprave mi izkušnje pravijo, da je v Andih v tem času večno lepo vreme – gotovo bo kmalu posijalo sonce. Pa se ledenik vleče in vleče. Višinomer kar noče zlesti na 5400 m, kolikor je višina sedla. Skrbi me še strmina pod vrhom sedla, kjer je nekaj lednega plezanja.

Sonce že zahaja, ko prideva pod to strmino. Leden skok preplezam brez problemov, potem pa je že tema in nadaljujeva ob svitu čelne svetilke.

Toda strmina se vleče. Utrujenost, težki nahrbtniki, višina, pa še tema, to je na tej strmini nevarno. Pa še zebsti naju je začelo, da oba krepko drgetava. Tu ne moreš izsiljevati. Ko najdem zasilno stojišče in zabijem metrski snežni klin, ki odlično prime, skušam spraviti oba v normalno razpoloženje. Ustaviva se, oblečeva vestona, pojeva nekaj suhih fig – pa je spet vse v redu. Naprej plezam kar se da previdno in skušan hraniti moči, da mi ne bi zmanjkalo kisika in me ne bi udarila višinska. Ampak to je lahko, če lepo enakomerno hodiš, tu pa ti ne ostane drugega kot da se po konicah derez kako minuto mučiš kot Kristus, potem pa zasadiš cepin v sneg, se nasloniš nanj in se skušaš v naslednji minuti nadihati. Končno se mi nad glavo prikaže robna opast in s težko sapo prilezeva na greben. Kam pa zdaj? Tu je megla, noč, veter, so razpoke. Kot čudež se nenadoma iz megle prikaže luč in zaslišiva klice. To sta dva Američana, ki tu bivakirata – kar brez šotora, le oblečena sta kot medveda. Včeraj sta preplezala steno Alpamaya. Čestitava.

Zraven njiju je že izravnan prostor za šotor. Gre mi po glavi, da ga tu na sedlu ne bi bilo pametno postavljati: veter, nevihte, strela – toda kam bi zdaj v megli in temi, pa tudi utrujen sem da, se komaj premikam. Kmalu se kuha juhica, ki nama vsaj malo vrne veselje do življenja. Ampak oba sva danes šla čez tisto mejo napora, ko si še hitro opomoreš. Upam, da si bova vsaj čez noč.

Prva polovica noči je kot mora. To se mi še ni dogajalo. Komaj malo zadremam, se zbudim napol zadušen, in obupno hlastam za zrakom. Z Lenčo je podobno. Prevelika je bila danes poraba kisika. Šele proti jutru nekoliko zaspiva.

Zjutraj zaslišiva Američana, ko si kuhata čaj. Zasmilita se nama, ko ju iz toplega šotorčka poslušava, kako šarita zunaj po megli in vetru.

»Hej, fanta, pridita sem na čaj« ju pokličem. Kmalu se vsi štirje gnetemo v malem šotorčku. Prijetno je, tudi nama. Po krajšem klepetu odideta v dolino, in domov – dovolj imata gora, cilje sta dosegla.

Preden odideta, premišljam ali naj se vrneva tudi midva. Vreme je prekleto slabo, trmasto pa se tolaživa, da bo morda jutri le bolje. Ne gre in ne gre nama v glavo misel, da bi se še dvakrat mučila po tisti strmini pod sedlom, pa po ledeniškem labirintu. Moči se nama vračajo in naročiva fantoma, naj se oglasita v naši bazi, da naših prijateljev ne bo skrbelo.

Fanta sta odšla, midva pa sva z goro ostala sama.

Dopoldne še lenariva in čeprav nisva pri najboljših močeh, pa le nimava prave višinske bolezni. Boli me glava, Lenči je slabo, sicer pa je vse krasno! Le to trapasto vreme ! Popolne pa se megle le nekako razkadijo in da bi prišla bliže vrhu, pa tudi zato, ker sva že sita poležavanja, se odpraviva s sedla na drugo stran, kjer je treba sestopiti dobrih sto metrov niže na ravnico. Spotoma se motoviliva po precejšnji strmini in spet začutim, da sem prekleto zanič. Premalo je bilo aklimatizacije. Ali bova sploh jutri prišla na vrh, tudi če bo vreme v redu?

Ko ravnava prostor za šotor skozi meglo posije sonce. Zoprno toplo, vlažno in južno postane in naj me vzame vrag - dvakrat zamahnem s cepinom , pa že padem v sneg in nekaj minut ležim, preden lahko spet vstanem. Ali je to še posledica moje bolezni? Lenča je le malo boljša.

Zvečer je vse megleno in že skoraj odpišem vrh; še enega dne ne moreva zapraviti tu, hrane je že skoraj zmanjkalo. Ko pa pomolim glavo iz šotora, se mi pokaže kot privid ves Quitaraju v soncu z najinim grebenom in vrhom vred. Hipoma pozabiva na utrujenost in slabo voljo. Seveda, jutri imava še dovolj moči za vrh. Tu sva na višini cca 5400 m, do vrha je še dobrih 600 metrov. Vsa optimistična pripraviva opremo, skuhava še čaj za zjutraj, da si prihraniva dolgotrajno topljenje snega, čutari spraviva v spalni vreči, da čaj ponoči ne bi zmrznil in skušava zaspati. Vstala bova že ob petih.

Ko zjutraj ob petih pomolim glavo iz šotora, prekolnem vse svetnike, kar jih poznam – okrog naju sama megla, veter, vlaga. Zaboga, ne moreva se sprijazniti, da bova morala dol – pa spet vse znova. Kako je to daleč! Pa, seveda, kdo pravi da bo drugič sploh vse v redu – zdravje, vreme ? Še dve uri se valjava v šotoru, potem se spraviva v dolino. Ko zlezem na plano, zatulim od besa: Quitaraju se nama spet ves v soncu riga v obraz. Kaj zdaj? Gor ali dol? Čez nekaj minut je »na srečo« spet vse megleno in kmalu se vlečeva kot cunji v breg proti sedlu. Ta utrujenost je sigurno tudi psihične narave: če bi sedajle rinila v soncu proti vrhu, sem prepričan, da bi bilo tudi s kondicijo popolnoma drugače.

Skok na drugi stran me malo skrbi, pa gre precej lažje kot zadnjič ponoči, saj sta nahrbtnika veliko lažja (šotor sva pustila na oni strani). Na ledeniku pa se začnejo težave. Še vedno je gosta megla, padlo je cca 15 cm snega, in le s težavo slediva svoj gazi. Potem pa je nikakor ne najdeva več. Prekleto, ali bova morala res še enkrat bivakirati? Na srečo imava vsaj spalno opremo s seboj. Potrebna pa sva toplote, hrane, zraka, prijateljev – dol morava.

Skušam pametno premisliti, kaj lahko storiva. Vrneva se do zadnje točke, kjer sva  prepričana da sva še na sledi. Potem buljim v tla in obžalujem da nisem Winetou, ki bi »po prevrnjeni snežinki sklepal, kod je hodil sovražnik«. Eden od naju ostane na gazi, drugi pa rine v nekaj različnih smereh, vsak s svojo teorijo. Nobena ne obvelja. Končno odnehava. Še najpametneje je, da počakava na mestu, če se bo morda kaj razkadilo. Vsaj moči ne bova trošila.

Tolažim se s tistim gorenjskim pregovorom: »Bo že kok, še zmerom je blo kok, pa bo tud zdej kok!« Pa je res blo »kok«: Nenadoma se megle razkadijo in za silo se vidi v dolino. Ravno sem bil obložen z ostanki hrane, zato se Lenča zapodi do roba in kar prestraši me silen krik: »Evo, vidim jo, vidim jo, tu spodaj je«.

Ob mraku sva že v bazi ob toplem ognju in še toplejši družbi; uničujeva Janezovo čorbo. Spiva kot ubita.

Uživantski Quitaraju

In kaj me pozdravi zjutraj, ko pogledam iz šotora? Ej, kaj pa drugega kot »šajba«, prava, pristna »šajba«. Hribovci dobro vedo, kaj to pomeni: kristalno čisto in sončno nebo brez vsakega oblačka. Človek bi se pregriznil.

Seveda ni govora, da bi se danes spet spravila v višine. Še ves dan počitka bo skoraj premalo. Zato pa ostali, ki so tri dni preležali in prekvartali v šotoru kar zbezljajo proti sedlu. Srečno, fantje! Kakšen užitek je počivati, jesti, piti in se greti na toplem soncu. Ko se po kosilu pretegujem, kar čutim, kako mi lezeta riž in krompir po žilah. Že ob šestih se spraviva spat.

Zjutraj vse krasno in sijajne volje odmarširava. Danes je uživancija hoditi: Nebo je brez oblačka, ledenik je prekrit z lesketajočim se svežim snegom, nahrbtnika lahka, midva aklimatizirana. Že ob 16h sva na sedlu in kmalu nato tudi na drugi strani pri šotoru. Janez in Rudi si kuhata juho – prišla sta že z vrha. Poročilo je dobro: našla sta prehode do grebena, tam dalje je treba dobro varovati zaradi opasti, ni pa hujših težav. Romana in Andreja pa še vidimo na severnem pobočju. Sta že blizu vrha, ubrala sta jo desno od kranjske smeri, po severnem pobočju. Janez in Rudi jo kar ubereta v dolino, čeprav je že pozno. Bo pa le bolj udobno in – več za pod zob.

Popoldne je v severnem kotlu prava saharska vročina (hej, mi smo na južni polobli), ko pa se shladi, se zbaševa v šotor. Vreme bo tokrat prav gotovo še držalo. Ob sončnem zahodu fanta ravno še vidiva na vrhu. Gotovo bosta morala bivakirati.

Zjutraj sva ob petih že na nogah. Še vedno »šajba«. Kot utrgana psa sva, ko zapustiva šotor. Krasno je, da imava še sledove najinih prijateljev in nikjer ni težav. Kmalu srečava Andreja in Romana.

»Kar dobro sva spala« nama zagotavlja Andrej. Hm, na višini 6000 m, samo v vestonih, si mislim, čeprav vem, da ne lažeta. Srečna sta, ker sta dosegla tako lep cilj, drugo ni važno.

Kmalu prideva do grebena; malo bolj oster je, kot sem mislil, vendar skoraj zavriskam od sreče. Grebensko plezanje imam najraje. Prost si, kot bi skoraj bil na nebu, na vse strani je le modro nebo in fantastičen razgled. In tale greben je prav sanjski. Sneg je ravno prav trd, da dereze dobro primejo.

Tole bo spet nepozaben dan. Zdaj že vidim, da nama vrh skoraj ne more več uiti. Tudi Lenča bo srečna, tako visoko še ni bila; in višino dobro prenaša.

Po nekaj urah uživanskega plezanja po grebenu sva na vrhu. Razgled je enkraten. Precej gora sem že oblezel, na petih celinah, vendar pa še vedno mislim, da so Andi – točneje Cordillera Blanca – najlepše gore na svetu. Saj to ni samo moje mnenje. Takih ostrih in drznih belih grebenov in kot nož ostrih konic nisem videl nikjer drugje. Vsaj ne tako lepih. Pred nama kipi v nebo »najlepša gora sveta« Alpamayo. S te strani je res slikovita. Celo nekoliko nižja je od naju, vendar pa vem, da je precej težja. Pa spet ostri greben Puchahirce in piramidasti Artesonraju.

Tudi vse meni znane gore vidim: Huascaran, pa »moja« Chpichalqui in Pisco. Ej, ni še konec veselja, k vam še pridem čez nekaj dni, to je gotovo.

Žal je greben tako oster, da na vrhu samo čepim ob cepinu, za oba hkrati ni prostora. Nič zato. Ti pogledi nama bodo ostali v srcu vse življenje. Še dolgo bova živela od njih.

Ob treh popoldne naju ob šotorčku pričakata Andrej in Roman s čajem in potem se skupaj zapodimo v dolino.

Zvečer smo v bazi, bogatejši za nepozabno doživetje.

Naslednji dan doživimo vrhunec veselja, ko se prikaže naš ariero Mario – s polnim tovorom hrane. Med njo pa pravo, pravcato PIVO. Razkošje na 4300 metrih! Blaženi se po kosilu valjamo na soncu. Popoldne jo z Lenčo že mahneva v dolino. Izkoristiva priložnost in vso težko robo naloživa na Mariovega osla. Vodstvo odpravice prevzame Andrej, kot smo se dogovorili že v Ljubljani. Prijatelji imajo še nekaj ciljev v tej dolini, naju pa vlečejo nova doživetja, rada bi spoznala še deželo in ljudi.

Zvečer sva že ob jezeru. Tu najdeva imeniten prostorček za šotor, zakuriva ogenj in po večerji in pivu še dolgo leživa pod milim nebom. Doživiva spet en nepozaben večer. Zdaj je šele prišla prava sprostitev, ko je glavni cilj za nama. Morda je to eden od odgovorov na vprašanje : Zakaj hodimo v gore? Bolj še mučiš, bolj si utrujen, bolj te je strah – bolj temeljito potem doživiš sprostitev. Potem se ti zdi življenje tako lepo, vsi problemi so tako preprosti, da sploh ni so več problemi. Vse rešuješ z zagonom, z veseljem do življenja, kar tako mimogrede.

Naslednji dan je še bolj čudovit. Prav nič se nama ne mudi, zato imava čas za vse, kar sva gor grede zamudila. Ta dolina Santa Cruz je neverjetno lepa. Potka se skoraj ves čas vije ob potoku, ki šumi čez brzice in slapiče, čezenj pa se kot streha vije cvetoče grmovje in drevje. Ko gledaš pod veje, se ti zdi, da teče potok skozi čudovit predor, vendar se gladina kljub temu blešči v sončnih žarkih, ki prodirajo skozi zeleno streho. Vsa dolina je v cvetovih in je polna zelene in rumene trave. Tako rad bi vzel nekaj te lepote s seboj, zato kar naprej fotografiram.

Popoldne sva v vasi. Zdaj, zdaj bo kamion odpeljal v dolino. Indijanec Juan, pri katerem sem spravil nekaj opreme mi pošteno vrne vse do zadnjega.

Nevado Pisco

Kamion opravi še zanimivo potovanje do naslednje vasi, ki leži še više v gori. Seveda se voziva zadaj na odprtem kesonu. Imava vse mogoče sopotnike: dva ameriška alpinista (ki sta najela vodiča, zdaj pa preklinjata kot Turka, ker ju je pripeljal v napačno dolino), velikanski sveženj trsja, vsa nališpana Indijanka v srebrno vezeni obleki, zraven pa dve ovci in še nekaj razcapanih Indijanskih kmetov. Midva pa sva najboljše volje od vseh ljudi na svetu.

Zvečer v Carasu poiščeva najboljši (in edini ) hotel ponosnim imenom »La Suisa Peruana«. Dobiva celo »banjos« - kopalnico, nekje na koncu hodnika. Ko prideva tja, je pred njo dolga vrsta čakajočih »backpackerjev«, čez deset minut pa, ko pogledam na hodnik, vidim, da še zadnji odhaja. »Is there hot water?« ga vprašam, pa se mi reži: »Yes, hot water, very hot«. Zakaj se smeji, pogruntam pod prho: voda je skoraj vrela, in kakorkoli vrtim ventile, teče samo vrela. Hej, pa že raje ostanem umazan kot pa pečen.

Ampak gore nad dolinami naju spet in spet vabijo. Pa kakorkoli planiram, je najbolj primeren cilj Pisco. Ali sem nor, da se bom na drugi strani zemlje  vzpel že drugič na isti vrh? Pa kaj me briga, saj je tudi že pet let od mojega zadnjega obiska. Saj mi sploh ni do nekih dosežkov, tisti spomin na fantastični razgled s tega vrha, pa me vleče kot magnet. To bi rad pokazal tudi Lenči. Greva!

Smer je nekoliko bolj razbrazdana, kot pred petimi leti, ampak srečno sva na vrhu v rekordnem času, seveda sva sedaj krasno aklimatizirana. Na žalost pa naju sprejmejo oblaki in megla. Tako mi je žal - ampak tako je življenje. Le za hip se kot privid čisto blizu prikaže naša nesrečna gora, ki nam je vzela prijatelja – Chacraraju.

Kak teden dni še imava za razne oglede. Ko se hočeva iz Lime peljati v Cusco z avtobusom, je pri prodaji vozovnic strašna gneča in hitro mi je jasno, da se danes ne bova odpeljala. Časa pa tako malo! Potem pa sem (kar malo z občutkom sramu) prvič v življenju podkupoval. Prerinil sem se proti blagajni in že spotoma nekaj pomenljivo mahal. Eden od prodajalcev me se je prerinil do mene.

»Nujno potrebujeva dve vozovnici, tole vam dam v zahvalo, če mi lahko preskrbite« in sem mu stisnil v roko 20 dolarjev. Fant se je tako potrudil, kot da sva kralja. V avtobusu sva sedela v prvi vrsti. Imel sem slab občutek, potniki so naju postrani gledali. Pa kaj hočemo, drugo jutro sva bila v Cuzcu.

Lenča na srečo ni bila tako trmasta, da bi hotela videti ravno tisti slavni Macchu Picchu, tako da mi ni bilo treba tja že drugič. Podobno zanimiva, čeprav mnogo manj slavna je razvalina Pisac.

Ja, še veliko zanimivega sva doživela: Polet preko Andov v džunglo in z Indijancem v čolnu po reki Ucayali (pritok Amazonke). Pa jezero Titicaca – sijajno doživetje. Ampak to so že druge zgodbe.

Ko sva na poti domov v letalu spet pod seboj gledala Belo Verigo, sem vedel da se od teh Andov se ne morem posloviti za vedno.

Spet sem si prisegel: V te čudovite gore se še vrnem.