Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ledeni krst

26.01.2016 01:11

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
Več fotografij na ŠAO >
 

 

 

 

 

 

sreda, 27. januar 2016, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1220

Šaleški AO - Karmen Perme: Zadnje dni je zima le pokazala svoje zobe in z nizkimi temperaturami naznanjala prave pogoje za zimske užitke.

Zadnje dni je zima le pokazala svoje zobe in z nizkimi temperaturami naznanjala prave pogoje za zimske užitke. Med lednimi navdušenci je zavladala že prava panika pri iskanju informacij o uporabnosti in plezljivosti slapov. Nujno je bilo nabaviti še zadnje kose opreme, redno čekirati vremenske podatke in stanje ledu, saj je treba dane razmere takoj in čim bolj izkoristiti. Mijo se je celo lastnoročno odpravil v Logarsko dolino, da si od blizu ogleda in proba led, pa je v začetku tedna razočaran ugotovil, da tam ne bo akcije, saj je bilo ledu le za vzorec. Naslednja varianta je bila, da se odpravimo malo dlje v Avstrijo, kjer bo možnosti na pretek. Med številnimi slapovi v dolini reke Malte bomo že našli nekaj uporabnega, ni vrag, da ne.

Dolina Maltatal leži na začetku nacionalnega parka Hohe Tauern, obkrožajo jo vrhovi zasneženih tritisočakov, gorska cesta, ki je v zimskem času prevozna le do prvega tunela, pa se konča pri največjem jezu v Avstriji z ogromnim akumulacijskim jezerom. Za ledne plezalce je dolina pravi raj na zemlji, seveda če ji narava nakloni še nekaj dni tapravega mraza in dovolj vode za ledne skulpture. Nekateri slapovi so dobro vidni že iz ceste, prvi je s svojimi 200 metri najvišji Koroški prostopadajoči slap Fallbach, ki spada med 50 največjih slapov na svetu.

Midva pa se odpraviva po zaledeneli cesti še malo višje do mostička in slapu Strannerbach, kjer še v temi parkirava. Ker je še zgodaj, si lahko privoščiva še par minut počitka in zajtrk iz nahrbtnika. Še pogled v vodniček, tale markanten slap bo za prve poskuse zabijana s cepinom čisto dovolj. Čeprav ima nižjo oceno težavnosti, je s svojo dolžino kar hud zalogaj za začetnika, saj meri po dolgem med 400 in 600 metri, s 350 višinci. Nekaj kaskad ima kar tapravi naklon, vmes je par metrov do naslednje kaskade potrebno prehodit po skalah, kjer zobje na derezah škripajo in so cepini neuporabni. Sidrišča so večinoma urejena ob strani in če ni gužve, si lahko v dokaj širokem slapu izbiraš bolj ali manj zahtevne poteke smeri. V zgornjem delu se slap razcepi na dva kraka, verjetno bova probala v levega, manj zahtevnega. Seveda, če mi bo uspelo prilezti tako daleč, in začuda izgleda, da Mijo o tem sploh ne dvomi.

Ko si sistematično razporejava opremo in pripenjava dereze, se na parkingu okoli naju pojavi par avtomobilov z osebki s podobnimi nameni. Zavlada panika, pohiteti bo treba, drugače nama bo na glave padal led in še kak kos opreme od sosednjih navez.
Hitro narediva prvo sidrišče in Mijo takoj zagrize v led. Opazujem njegovo napredovanje, poskušam si zapomniti gibanje in predstavljati zabijanje cepinov. Že je na sidrišču drugega raztežaja in mi da ukaz za naskok.
Zdaj gre zares. Morala se bom sama znajti sredi te ledene gmote in uporabiti informacije z njegovega predavanja kar med vožnjo, saj ni bilo časa za obširnejšo lekcijo pod steno. Prvi zamahi s cepini so bili bolj ali manj uspešni, led je bil ponekod gladek kot steklo in ob zabijanju je najprej razpokal, ob naslednjem zamahu pa se razletel na koščke, ki so mi leteli naravnost v obraz. Tudi čisto nove plezalne dereze se nekako niso hotele zapičiti v trd led in postaviti v stabilen položaj. Brcanje z nogami in mahanje s cepini je kmalu postalo že mukotrpno, mišice v mečih pa napete do skrajnosti. Ko sem le prilezna na vrh do prvega štanda že dokaj ogreta in zasopihana, se je smejal moji pripombi, da je ledno plezanje pravo garaško delo. Pa sem bila do sedaj prepričana, da bo tole zame ''mala malca'', saj sem vendar v preteklih mesecih pridno nabirala kondicijo. Mijo pa ima vedno na zalogi bodrilne besede, po začetnih težavah bo šlo seveda lažje, samo občutek in rutina mi še manjkata.

Naslednja kaskada je bila še za stopnjo bolj pokončna in za nameček je bil led tu mehek in moker, po vrhu je curljala voda in cepini so cmokali ob krempanju po ledeni plundri, rokavice in kolena pa so bila kmalu mokra za ožet. Že v tretjem raztežaju so naju dohiteli in prehiteli dve navezi avstrijcev, nič ni pomagalo, če sem se trudila pospešiti, hitreje ni šlo. Pa smo se lepo zmenili in razporedili v slapu, za vse je bilo dovolj prostora.

Nekje na sredini je začel naletavati sneg in pihati mrzel veter, medtem ko je led postajal vedno bolj tekoč in razmere so se slabšale z vsakim metrom. Mokra vrv je sproti zmrzovala in gurtne so se kar primrznile ob podlago, zmrznjeni kompleti pa so stali pokonci kot antene. Visoko v vrhovih nad dolino se je slišalo bučanje viharjev.

Uspela sva splezati še dva raztežaja v zgornjem delu slapu, kjer sva se na moje veselje po petih urah vzpona družno odločila, da imava te ledene zajebancije dovolj. Saj pravijo, da zmaga tisti, ki zna v čudnih razmerah in ob pomanjkanju moči, ter tudi časa, še pravočasno obrniti. Tako sva pomalicala in se pripravila na dve uri abzajlov. Tudi spust je postajal vedno bolj zoprn, saj si z rokavicami dobesedno molzel mokro in ledeno vrv, v varovalu pa se je nabiral led. Pravi čudež je, da je vrv v takem stanju sploh zdržala in da sva sestopila dokaj varno. V nasprotnem primeru bi lahko letelo dol kot hudič in tale ledeni raj bi bil bolj podoben peklu, kot pa prijetni plezariji. Še dobro, da sva oba imela s seboj več parov rezervnih rokavic, če ne bi naju mraz zanohtal do bolečin.

Kaskade ledu so se kljub mrazu proti vznožju slapa spreminjale iz trdega v tekoče stanje, čevlji in dereze so cmokljali po lužah v luknjah, po površini je curljala in tekla voda, izpod ledenih sveč pa je špricalo in brbotalo, kot v jacuzziju. Ampak, tudi to so hribi, led ni vedno ravno prav trd in sonce ne sije vedno na vrhu hriba. Take izkušnje so veliko vredne, čeprav so naporne, sploh za prvi stik z ledom ... Če se znajdeš v čudnih razmerah in premoreš dovolj moči premagati samega sebe in nadvladati strah, potem si zrel za nadaljne alpinistične podvige. Medtem, ko sva se spuščala po dolgem slapu, so navzgor še vedno silile dve ali tri popoldanske naveze. Malo sem dvomila, če jim bo uspelo varno priti tudi nazaj, čeprav je zgledalo, da obvladajo stvar. Ob vznožju slapu sva naletela na skupino novopečenih navdušencev, nizozemcev in poljaka, ki so na kratkem odseku še dokaj trdega ledu tretjega raztežaja, na 'top rope' vadili plezanje in privijanje lednih vijakov. Malo smo se pohecali na račun narave, glavna šala tega dne je bila, da smo pozabili na en kos nujne opreme, kopalke in brisače. Tu doli na varnem se lahko smejimo in duhovičimo. Priznam, da me je tale ''nedolžen'' začetniški slap čisto izčrpal.

Pri avtu sva po dobrih sedmih urah končno lahko še zadnjič ožela rokavice, zlila vodo iz gojzarjev in odvrgla mokro opremo. Spet v suhih in toplih oblačilih sva se odpravila peš še na kratko potepanje po cesti navzgor, skozi tunele na razgledno točko in si ogledala par višje ležečih slapov. Nekaj jih je bilo popolnoma izsušenih, drugi pa so kazali klavrn izgled ob pomanjkanju ledu. Pri povratku sva pri izhodišču za slap Superfeucht opazila, da je kljub mraku tam še vedno nemški avto. Tole je pa zelo čudno, je komentiral Mijo. Nekaj minut kasneje je iz doline do naju pripeljal rešilni avto z vključenimi modrimi lučmi in dva reševalca notri sta spraševala, kje je dostop v ta skriti slap. Med vožnjo proti dolini sva kasneje srečala še nekaj hitečih vozil in gasilski avto. Tole je moralo biti precej resno.
Dva dni za tem sva v avstrijskih novicah zasledila objavo, da se je hudo poškodoval 35-letni nemški plezalec pri padcu v slapu med spustom in da ga je reševalo več kot trideset reševalcev in gasilcev. Reševanje je moralo biti zelo zamudno in zahtevno, saj je teren do vstopa v smer izjemno strm in neugoden. Še sreča, da je GRS postaja v bližnjem kraju na začetku doline in da je bila gorska cesta sploh prevozna.

Zame je bil to res krst v pravem pomenu besede, ledeni, vodeni in še kaj. Hkrati na takih turah pridobivaš novo znanje in neprecenljive izkušnje, krepiš kondicijo in psiho. Zdaj, ko sem vse dogodke, slabe in dobre, prespala in predelala, pa lahko rečem, da me že kar mika spet nazaj. Vsekakor bomo v led še šli, če nam bo le narava naklonila to zimo še kaj kvalitetnega mraza.

Karmen Perme 
Fotografije: Mijo Kovačevič 
 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker