Dotik: Vse je prav, kar ni narobe, vendar je to čedalje večkrat premalo. Kdaj pa kdaj zamenjam pot, da pridem do cilja. Tokrat sem šel po kamnitem vencu vzhodno od vrha.
Vzhodni venec
Postanek pri 'Soluncih' je del obreda, ko grem na Snežnik skozi Notranjsko. "Konji se pasejo na drugi strani vode," pove Petra. Trenutno jim manjkata dva. Lotti so morali vrniti lastniku, njena upornost ni popustila. "Vedno je kriv človek, nikoli žival," pojasnjuje Petra. "Ko je Lotti prišla med živali, s katerimi je živela preteklih petnajst let, so staknile glave. Bilo je videti, kot bi se pogovarjale, si izmenjale doživetja. Vsako žival je rahlo zgrabila z zobmi in vse so bile vidno srečne!" Še ob enega konja so, žrebca Čabo so vrnili nekdanjemu Harijevemu dekletu. Čaka jih veliko dela s konji, tu pod Snežnikom.
Prve stopinje so bile od lovcev, vendar so kmalu zavile vstran. Hitro naletim na stare medvedje. Neudobne so, močno vsaksebi, saj je lomastil navzdol, vseeno pa mi pridejo prav. Vmes je ubral nekaj bližnjic. Očitno je pot dobro poznal! Še nisem slišal za medveda, ki bi se izgubil v snežniških gozdovih. Sneg je na poti skozi borovje našel zavetje pred vetrom, zato ga je več. Malce nagajivo mi zleze za čevlje, vendar ni siten in kmalu preneha.
Pot na greben je že v kopnem slabo prepoznavna, tako da prehod skozi borovje ni samoumeven. Ko zagledam lovsko markacijo, gladko odžagano vejo borovja, vem, da ne bom več zgrešil. Skozi zadnje prehode naletim na tretje vrste sledi, te so od gamsov. Na grebenu me pozdravi sonce in pozdrav mu vrnem z nasmeškom na licih. Vršiči borovih vej se svetijo v krasni svetlo zeleni. Skalni samotarji žarijo, odbijajoč svetlobo poznopopoldanskega sonca. Toliko, kot ima gora nenavadnih skalnih podob, jih nisem videl nikjer. Nekatere se razkrijejo, ko bukvam odpadejo listi.
Snežnikova senca počasi raste nad Notranjsko, hitro dobiva višino. Na vrhu sva poravnana, od sončnega zahoda me loči le nekaj minut. Zakaj se nisem ustrašil psa, ko se je prikradel od zadaj? Na Snežniku se težko česa prestrašim. Od kod se je vzel? Bela labradorka Bela je prišla s Simonom, Simon je prišel s Katjo, Katja pa s Slavcem in Janjo. Kadar mačke ni doma, miši plešejo, in privoščili smo si peko palačink na odprtem ognju štedilnika, ko sta oskrbnika zvečer odšla v dolino.
Močan ropot strehe sredi noči napove, da bo zahodnik vetrovni gospodar gore. Ob času sončnega vzhoda smo še nad mejo oblakov. Barve neba se spreminjajo od oranžne do vijolične. Noben dan ni vsakdanji in vsak sončni vzhod je drugačen. Ena ura na planem zadošča za ohladitev, čeprav smo se redki gledalci umaknili na vzhodno stran gore. Na goro niso prišli samo stalni gostje iz Bistrice, z one strani se je na goro dvignila tudi oblačna prevleka. Kaj privlekla, prihrumela je s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro! Prvikrat sem več časa v koči kot zunaj nje, motive iščem na toplem. Zakrinkana gospa 'Itak' je morda Mojca, za Matjaža s Petro in Jožka z Darjo pa sem prepričan.
Tokrat ne čakam do zadnjega diha današnjega dne. Pot, po kateri se vračam, v snegu še ni bila obiskana. Vem, da se bo moj veseli december letos dogajal na tej gori, da bom tu vsak konec tedna, na njej bom čakal na zadnje minute letošnjega leta. Prostor za silvestrsko mizo sem že rezerviral in napovedal sem se tudi za božič.
Iztok Snoj