Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prijatelji Robleka

Dotik: To ni reklama za Roblek, ker je ne potrebuje. Da je Roblek nekaj posebnega, vem od nekdaj, zakaj je tako, pa še danes ne.

Opazovalec

 
Zanosno stopim na cesto proti Planinci in Bocellijeve arije, ki sem jih poslušal v avtu, mi prve korake še odzvanjajo v glavi. Ničesar zanimivega ne znam opaziti ob poti, le z ušesi zaznavam lep šum vode, ki teče po grabnu. In zvok zraka skozi stisnjene ustnice je tisti zvok, ki me spremlja večino poti. Vem, da imam višinske razlike veliko več, kot je zmorem, vendar je moja želja srčne narave. Vem, da moram hoditi počasi, med tremi do petimi koraki na izpih je pravšnja hitrost hoje. Melodije se mnogokrat ponovijo, pa saj je vedno drugo drevje, ki jih bo slišalo.
 
   
 
Hladu, ki veje skozi smrekove veje, se je prijela vlaga, in mraz reže skozi rokavice. Nasproti jih ne pride veliko, vendar so vsi prijetni ljudje, na koncu pa me z najbolj prijaznim glasom preseneti mlad fant. "Pozni ste." Za povratek že, za večerjo sem pa še zgoden, gor bom prespal. Nasmehne se. "Jaz pa bi pozimi rad enkrat prespal na Kredarici!" Za njim se odpre svet in iz zvočnika se sliši glasba. Radio Veseljak nakazuje, da vzdušje ne bo povsem po mojem okusu, temu pritrjuje zvočnik, pritrjen na zunanji verandi.
 
Golaž, ki je dobro prekrival dno krožnika, je okusen. S kruhom tako lepo pomažem bel porcelan, da Bojan kljub temi kar ostrmi in nos skoraj porine v krožnik. "Kaj ga je bilo premalo?" Kmečki pirin kruh, ki sem ga prinesel od doma, me je nasitil. Ali sem lahko v temi, ker nimata dovolj elektrike? Seveda sem lahko. Telesu privoščim mižanje na klopi ob zakurjeni peči, duši pa zabavo ob poslušanju zvokov iz kuhinje, dogajanje na televiziji se je mešalo z zakonskim pomenkom. In luč zunaj hiše, ta pa seveda mora goreti, mi pomaga pri prepoznavanju predmetov v jedilnici.
 
   
 
Jutranje nebo je prekrito s tanko kopreno, le najsvetlejši košček premore jasnino. "Že dolgo ni bilo na vzhodu tako lepo," omeni Brigita. Razmere bom vzel kot darilo za uspeh. Najprej se rožnato bledo obarva očak, potem me preseneti živo oranžna barva sosednjega Stola. Na njem se izriše podoba srca, pod njim pa se pojavi oblika možaka. Na pobočje se natisne še senca človeka, dokler ob močnejši svetlobi ne izgineta obe silhueti. Sedaj se tudi dolina prebuja is sna. Modrina, ki se širi od Julijcev, počasi izpodriva sivino, napovedala je čas mojega zajtrka.
 
Na okenski polici je nekaj revij in v eni od njih je objavljen preizkus nizkih pohodnih čevljev. Pestra izbira, tehtne utemeljitve, lepi posnetki! Zase prav dobro vem, da je edino pomembno kopito. Vsaka tovarna ima svojega in ustrezata mi le dve znamki. To je vsa moja modrost pri nakupih v zadnjih petindvajsetih letih. Kar dva članka omenjata strpnost. Ne vem, če bom sam kdaj strpen, ker nikakor ne mislim trpeti. Lažje mi je sprejeti ljudi take, kot so. Kaj pa, če je v pritoževanju nad nestrpneži že kanček nestrpnosti?
 
     
 
Lahko da se bom kmalu obrnil v dolino in poravnati želim bivanje. Vem, da sem na Gorenjskem, zato izvensezonskega popusta na prenočišče ne pričakujem pretirano. Da pa mi Bojan goli golaž blokira kot golaž s prilogo in skodelico vroče vode za čaj, mi zbudi neprijeten občutek. Iztok, uresničil si željo! Naj te take malenkosti ne spravijo ob dobro voljo! Na Robleku se odločim ostati dlje in uživati na tem prečudovitem kraju.
 
Postopam pred kočo in opazujem gore, ljudi, pa tudi sebe in lastna ravnanja. Prišleki ne vedo, kam bi odložili opremo, zato si vzamem užitek ob čiščenju miz in klopi od snega. Le tisto na lesenem pomolu pustim z belim okrasom. Tega nisem naredil zaradi kakšne pohvale, zato me Birigita ne vrže iz tira, ko se nasmehne: "Mi sneg na klopeh nalašč puščamo!" Če mi še ni bilo jasno v soboto zvečer, mi je postalo v nedeljo dopoldan, da je Roblek priljubljen tudi med mladimi in da pri gostih ne gre za planince, ampak za obiskovalce in občudovalce.
 
   
 
"Je zunaj vaš pes?" ogovorim prijetno in priletno gospo z Lesc. "Kaj je bila sitna," vrne vprašanje in vprašujoče pogleda. "Ne, bila mi je za fotomodel s Triglavom v ozadju. Kako pa ji je ime?" " Čeda." Odkar nima več prejšnjega psa, je ta nemška ovčarka sedaj pasji rekorder Robleka. Kmalu zatem pripeljejo še enega prijaznega psa, zlatega prinašalca Jazza. Fotografsko je zanimiva tudi Maja in njena skupina tekačev. Za drugačen posnetek skupine s Triglavom v ozadju se postavim v poseben položaj. Skrbno namerim, a kaj, ko mehanizem za ostrenje podivja, kot bi nekaj nevidnega plesalo pred aparatom. Kadarkoli obrnem aparat vstran, dela pravilno, v smeri Triglava pa se mu venomer zmeša.
 
Prišla je nova mlada trojica in energija od njih kar šprica. Resnično uživam v fotografiranju prijateljev Robleka in povsem nepomembno je, ali so danes tu že petdesetič ali šele prvikrat. Kajti pravih prijateljev se ne prepozna po vpisu v zvezek, ampak po izrisu na obrazu. Medtem je dan zbežal v popoldan, vmes so dopoldan naredili novo oblačnost in sonce ni več predrlo sivine. Čas je, da se počasi prebijem v dolino. Tako kot v času fičkov - v isti prestavi navzdol, kot sem hodil navzgor.
 
Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 


Roblek, 29. november 2015

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti