Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Sonce v dlaneh in zvezdice v očeh

06.01.2016


ŠAO/GL: Twins - Mijo Kovačevič, 05.01.2016


PS: Fotografij na ŠAO je več in - vse, tudi posamezne, so povečljive.

ponedeljek, 11. januar 2016, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1078

Šaleški AO - Karmen Perme: Staro leto se poslavlja in prihaja novo, polno pričakovanj in načrtov. Treba bo spodobno zaključiti produktivno sezono, kot se šika, plezalno seveda.

Brez snega po hribih v teh prazničnih dneh ni pravega zimskega vzdušja, pa zamenjajmo malo klimo in gremo na morje, na otok Krk, tam bo ziher zabavno.

Pa smo šli. Jaz, Mijo in prtljažnik poln opreme ter zalog hrane za cel mesec, da slučajno ne bomo za praznike stradali. Zdaj smo že postali lepo uigran team. Med potjo praznično plezalno razpoloženje raste, a na Krškem mostu nas zajame melanhonija goste megle, ki zastira pogled od Reke pa vse do konca otoka. Tole pa ni ravno podobno zadnji vremenski napovedi za obalo, saj so obljubljali sonce in blage temperature. A pustimo se presenetiti, mogoče le ne bo tako slabo, opoldne se bo megla itak dvignila, če ne danes, pa jutri.

Baška, mestece turističnih apartmajev in hotelov je v tem času kot izumrlo, ceste prazne, plaža osamljena, megla pa še povečuje vtis puste pokrajine. Parkirava ob obali, si oprtava opremo in se napotiva po sprehajalni poti proti stenam nad zalivom. Pri prečkanju kamnitih ograd naletiva na nov prometni znak, prepovedano za sandale, ki so si ga izmislili domačini v opozorilo nespametnim turistom ...

Za ogrevanje sva si izbrala kratko (100 m) zahtevnejšo varianto smeri Stolp in sestopila po daljši smeri imenovani Mars. Tako ogreta sva se odpravila gor po varijanti Sestopnega grebena, zadnji del preplezala nenavezana, se povzpela še na vrh planote, od koder je bil čudovit razgled na morje megle vse naokoli ter nazaj dol čez sosednjo smer Greben. Tako sva za prvi dan izpolnila normo, saj sva čisto nakamot opravila gor in dol kar s štirimi smermi, od tega sem eno v celoti napeljala in si plezarijo še malo začinila, tako da sva kakšen odsek naskočila kar naravnost čez steno, namesto naokoli po lažjem terenu. Da ne bo kdo rekel, da so stene nad Baško prelahke in primerne samo za začetnike, samo iznajdljiv moraš biti, pa takoj bolj dogaja.

Naslednje jutro naju je spet pozdravila megla. Pa kaj zato, za fajn plezarijo rabiš samo pozitivo in dobro voljo. Pa sva šla v Mimo votline pozdravit gospo kačo, ki pa je na ta turoben dan verjetno dremala v zavetju svojega domovanja, midva pa iz vljudnosti nisva drezala vanj. Tudi ta smer je kompletna pripadala meni. Sestopila sva po smeri Gor (ne Dol – le kdo si je izmislil ta imena), ter se odpravila raziskovat naprej v Rdečo steno. Mijotu pa ni nič več dišalo lahko poplezavanje po trojkah in je v glavi že koval načrt za novo lumparijo. Le zakaj bi zastonj vlačil ves dan za pasom celo orožarno frendov, klinov in ostalega železja?!

S poti si je ogledoval steno, ''Kar tule gor bova šla, bo malo bolj zanimivo.'' Naredila sva stojišče malo dlje od vstopa v zajedo, kar se je kasneje izkazalo za pametno odločitev. Mijo se je zagnal v steno in že po parih metrih je postalo precej zanimivo, saj je bila skala krušljiva in vsak drugi oprimek majav. Počasi je napredoval in ''čistil'' pred sabo ter metal navzdol bloke, ki so mu ostali v rokah. Še sreča, da sva štandala dovolj daleč stran, saj je rezleteno kamenje letelo okoli mene kot projektili iz minometa. Polica nad prvim raztežajem je široka in primerna tudi za počitek, lulanje in podobne telesne potrebe. Že se razgledujeva naprej. Lažji potek nadaljevanja bi lahko bil cik-cak po prehodih gor, ampak Mijo se je takoj zagledal v desno dvojno zajedo, ki je bila na prvi pogled plezljiva. Pa se je kmalu izkazalo, da je še zahtevnejša in daljša od prve spodaj, prvi del spet zelo krušljiv, potem pa se stena postavi pokonci in čisto zgoraj v rahel previs. Tretji lažji raztežaj celo uspem napeljat in nova smer je tu. ''To je prava plezarija!'' z navdušenjem komentira Mijo. Zanj je bila tole poslastica za prste polizat. Zame je še vedno vsaka smer nova in zanimiva, Mijo pa že pozna stene nad Baško kot lasten žep in razumljivo rabi malo več adrenalina. Večkrat se sprašujem, le kako mu ni tečno z nami začetniki preplezavat vedno znova in znova iste smeri in razlagat iste protokole tehnike in manevre. Pravi inštruktor mora poleg znanja imeti tudi veliko mero potrpežljivosti in volje, motivirat in bodrit prestrašene in nerodne tečajnike. Vmes pa si verjetno misli svoje ob neumnih vprašanjih in začetniških napakah.

Na vrhu si preštejeva štampiljke na rokah in luknje na hlačah. Tale nova nama je pa podkurila pod nogami in pustila pekoče spominčke. Užitki pač včasih mal bolijo, reče. Ena fotka za spomin še za bodoče generacije ponavljalcev in sestopiva že po temi plezalno po smeri Rdeča skala. S kompleti za pasom sva prizvončkljala do obale in se šele pri avtu odpasala, pa naju sploh nihče ni opazil. Dva dni sva imela vse stene čisto zase, kot najino privat plezališče. Tu pa tam se je našel kak radoveden turist in od daleč opazoval najino početje, v novi smeri so naju nekaj časa gledali iz ene ladjice, plezalcev pa nikjer naokoli. Kakšno razkošje!

No, pa sva ga le dočakala, sonce namreč. Jasno a vetrovno jutro se nama je nasmihalo že pri zajtrku. Saj ne, da bi bila prej slabe volje, po tako uspešnem plezalnem dnevu sva bila zadovoljna in polna optimizma. Pa sva si rekla, da naj bo tole dan za relaksacijo in odšla raziskovat kanjon Polacovica. Vhod sva našla v prvo. Brez težke opreme v rukzakih je bil pravi užitek hoja med stenami kanjona in poplezavanje med balvani in skalnimi skoki presušene struge hudournika. Na vrhu planote sva poiskala zavetje pred vetrom med kamnitimi ogradami in pomalicala skupaj s tropom ovac na toplem sončku in ob prijetnem vonju ovčjih drekcev. Skozi labirint ograj in trnja sva se morala prebiti do naslednjega, pravzaprav tretjega kanjona v smeri vzhoda, Vela Vrženica, po katerem sva nameravala sestopiti do obale. Planota spominja na lunino pokrajino, vhod v kanjon pa je zaraščen in z vrha težko prepoznaven. V delti kanjona naju preplavi vonj po morju in borovcih in že sva na peščeni plaži, ki izgleda, kot iz turistične reklame o sanjskih počitnicah. Malica in sončni zahod na rajski plaži, tole je pa uživancija! Med potjo proti Baški prečiva še par čudovitih zalivčkov in opustelo plezališče nad plažo FKK kampa. Ozirava se po steni, skala je spucana, kot nekoč, še preden so jo odkrili in okupirali razni pajkci, tisti z gatami in brez. Očitno je šlo lastnikom na živce sredi sezone gledat radovedneže, ki visijo iz stene nad nagci in uživajo ob razgledu na golo razkošje spodaj, in to celo zastonj! Le na koncu sva odkrila par še vedno opremljenih smeri in dva avstrijca na vrvi.

Na žalost se je veter čez noč okrepil in naslednji dan res ni bil primeren za kake hude podvige. Plezanje v takih razmerah bi bilo nesmiselno. Pa sva se odpravila na pohod iz naselja Batomalj čez planoto na drugo stran v zaliv Stare Baške. Čez golo pokrajino pelje lepo označena pot, samo orkanski veter ni bil prav nič prijeten, sunki burje so naju razmetavali sem in tja po kamenju. Nad zalivom Stare Baške je polomilo par debelih električnih drogov in napelo žice, da sva se morala plazit po kolenih pod kabli do prvih hiš. Tako sva izkoristila dan tudi za jogo in raztezalne vaje. Ob morju sva poiskala miren kotiček, zavarovan pred vetrom, pomalicala in hitro pofotkala, kar je bilo zanimivega, ter nazaj čez planoto. Če že ni bilo ta dan plezalnih uspehov, je bila pa vsaj daljša kondicijska tura s kar nekaj višinci in v ekstremnih razmerah, prava priprava na Himalajo.
V apartmaju sva se le odtajala in pogrela pod toplim tušem in vročo Argo juhco. Paše tako razvajanje. Takega razkošja zaenkrat na trekingu po Himalaji še ne nudijo, zato se bo treba v prihajajočem letu zadovoljit z bližnjimi destinacijami, za trening probat še kako konkretno zimsko turo in bivakiranje v snegu in pravem mrazu v hotelu pod zvezdami. Seveda če nam bo zima naklonila kaj snega.

Ker dneva še ni bilo konec in je do sončnega zahoda ostala še kaka urica, sva se odpravila raziskovat pobočje na drugi strani doline. Mijota so mikale stene, ki jih je v preteklih letih že ogledoval. Pri dostopu sva se malo zaplezala in iskala pot med trnjem, pastirskimi ogradami in razpeto žico, pa sva uspela še pred temo prilezt na plato in si ogledat glavno steno od daleč. Vsaj dostop sva naštudirala, mogoče bo naslednji dan tapravi za naskok na kjučno točko »odprave«.

V upanju, da bo čez noč veter le ponehal, sva utonila vsak v svoje sanje. A jutro je bilo spet vetrovno in burja je pometala po strehah naselja. Ker pa upanje nikoli ne umre in sva bila še vedno polna optimizma, sva se oborožena do zob vrnila k steni v veri, da se ta dan vsekakor nekaj bo zgodilo.
Med ogledovanjem od blizu in kratkem poskusu naskoka sva raje opustila načrt, saj je bila skala premrzla za plezanje brez rokavic in veter vedno bolj nadležen. Vztrajanje, ko ne čutiš več prstov bi bila čista jeba. V tistem vetru bi klini kar sami poskakali po steni in vrv kar sama vzpenjala kvišku, midva pa bi na vrhu samo odpela jopiče in poletela. Svoj enkratni base-jump bi verjetno končala kot Dean Potter v dolini nekje med ovcami. Tako sva raje sestopila, odložila kovačijo v avto in se kot turista podala po krožni poti na planino Meseca in po MTB stezi do cerkve sv. Ivana, od koder je čudovit razgled na celoten zaliv, otočke in Velebit v daljavi.

V najini hiški nasprot sonca sva si pripravila še silvestrsko večerjo, zelje s polento in klobaso, pa še palačinke za popotnico. Silvestrovo sva nameravala praznovati nekje v domačih logih, ker očitno na otoku ni bilo pravega prazničnega vzdušja in ne duha ne sluha o kaki fešti. Na povratku proti domu sva se ustavila v Ljubljani in na Kongresnem trgu nazdravila s šampanjcem v plastičnih kozarcih ob hrupnem razbijanju z odra in bliskanju ognjemeta.

Staro leto se je čudovito zaključilo, spet bo ostalo veliko lepih spominov na preživete avanture. Pa naj še vsem vam zaželim v novem letu čim manj megle v glavi, čim več sonca v dlaneh in zvezdic v očeh.

SREČNO 2016 ...  

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker