Nedeljski dnevnik, 20.06.04, Skrinja Nedeljskega - Viki Grošelj: Popotovanje: Doline pod Everestom nudijo obilo užitkov, toda vzponi čez prelaze so lahko težavni
Skrinja Nedeljskega
Doline pod Everestom nudijo obilo užitkov, toda vzponi čez prelaze so lahko težavni
Nada je bila za naporno pot dobro pripravljena, vendar jo je vseeno premagala višinska bolezen.
Nadležni maoisti
Letošnjo pomlad sem uresničil načrt, ki sem ga imel v mislih že nekaj časa. Na vseh svojih dosedanjih odpravah sem se v dolini Khumbu pod Everestom držal smeri, ki so me po najkrajši poti pripeljale do želenega cilja – vznožja osemtisočaka. Tokrat pa sem si zamislil raziskovalno odpravo, krožno potovanje, na katerem naj bi prek petih visokih sedel v Nepalu prehodil pet dolin pod najvišjimi gorami sveta, iz katerih se dviga kopica visokih vrhov, ki bi lahko bili v prihodnosti zanimivi cilji slovenskih odprav.
Razmeroma kratek čas, le 23 dni, in dolga naporna pot sta od udeležencev zahtevala dobro telesno pripravljenost, izkušnje z visokih gora in občutek za zbiranje pisnega, fotografskega in filmskega gradiva, ki bi ga lahko koristno uporabili pri načrtovanju prihodnjih odprav.
Rafko Vodišek,moj večletni soplezalec na odpravah od Antarktike prek severnega tečaja do Himalaje, je bil takoj za to, da se mi pridruži. Še posebej pa sem bil vesel ponovnega druženja na himalajskih poteh z Ivčem Kotnikom. Pred dalnjimi 29 leti, ko sva skupaj stopila na vrh 8481 metrov visokega Makaluja. Prijateljstvo, ki ga prinese takšna preizkušnja, se je še dodatno utrdilo na odpravah Everest 1979 in Lotse 1981. Potem ga je odneslo v strokovne vode. Čeprav je ohranil stik z alpinizmom, se najine odpravarske poti niso več križale. Da bova po 23 letih spet skupaj pod nama tako dragimi osemtisočaki, je potovanju dalo dodaten čar in vrednost.
Ob tričlanskem jedru še pet sopotnikov
Mi trije smo bili jedro odprave. V pogovorih z znanci in prijatelji sem zaznal veliko zanimanje za našo pot in naše načrte, a sem glede na zahtevnost poti postavil kar visoke pogoje za pridružitev, predvsem zastran telesne pripravljenosti. Na koncu jih je z nami odpotovalo še pet, ki naj bi po moji presoji zmogli predvidene napore.
Prvi od pridruženih je bil Vlado Bricelj, prijatelj, ki sem ga spoznal na nekaj skupnih plezanjih v evropskih gorah in gorah Kirgizije. Z njim smo pridobili še dobrega tovariša in zdravnika odprave.
Druga je bila Barbara Rojnik, drobna, a osupljivo vzdržljiva zdravnica iz Ljubljane. Na nekaj skupnih gorskih turah sem jo opazoval, kako lahkotno je obvladovala teren z izjemno težkim nahrbtnikom na ramenih tedaj, ko so moški okoli nje že zdavnaj omagali od napora.
Zakonca Nada in Ljubo Osovnikar naj bi pomanjkanje gorniških izkušenj nadomestila z izjemno telesno pripravljenostjo, saj sta navdušena privrženca in udeleženca vzdržljivostnih športov. Ko smo pred leti skupaj tekli na smučeh preko Finske, sem vedno daleč za njima prihajal na cilj dnevnih etap.
Zadnji se nam je pridružil Tone Cedilnik, telesno prav tako izredno pripravljen gornik. Ker je odklonilno naravnan do kakršnih koli oblik turističnih ogledov na odpravah, je bila tale naša po njegovem okusu.
Tako se nam jih je torej pridružilo še pet, ki so seveda poravnali vsak svoj del stroškov udeležbe.
Le en dan smo ostali v Katmanduju in uredili vse formalnosti za potovanje naprej, kajti že 17. aprila nas majhno, 16-sedežno letalo prepelje na visokogorsko letališče Lukla na višini 2800 metrov. Peterica nosačev in njihov vodja, sirdar Ang Kami, nas pričakajo na letališču. Po zajtrku jo namesto po običajni poti pod Everest uberemo ravno v nasprotno smer. V dveh dneh naj bi prek4500 metrov visokega prelaza Četra La prišli v dolino Hinku, prvo od petih, ki jo želimo raziskati. Prvo noč prespimo v šotorih približno 3500 metrov visoko in drugo v lodžu na drugi strani sedla na višini 4200 metrov. Lodž je preprosto zavetišče, v katerem domačini popotnikom ponudijo hrano in prenočišče.
Samotna prepadna dolina me povsem očara. V njenem zgornjem delu sili pod nebo kopica zanimivih vrhov, ki jih Slovenci še nismo obiskali in ki so kot nalašč za majhno, a močno odpravo plezalcev, ki bi lahko preplezali več vrhov hkrati.
V naselje Kothe na višini 3300 metrov ob reki naletimo na resno oviro, ki nam lahko onemogoči pot naprej. Ang Kamin me pokliče na samo in mi predstavi mladega domačina, ki pove, da je predstavnik maoistov in da jim moramo plačati 1000 rupij na osebno, če hočemo nadaljevati pot. Maoisti so skrajna komunistična frakcija, ki se že nekaj let bori za odpravo kraljevine in uvedbo enopartijskega družbenega reda v Nepalu. Na začetku so se ravnali po idejah kitajskega komunističnega voditelja Mao Cetunga, danes pa se jim zdi celo Mao preblag.
Kralj in parlament jih na začetku nista jemala dovolj resno, kopa sta se jih lotila s policijo in vojsko, so si med revnim in neukim prebivalstvom pridobili presenetljivo podporo. Ideje o enakosti in pravičnosti v deželi velike revščine in kastnega razločevanja kaj hitro padejo na plodna tla, ne glede na to, kakšna ideologija in kakšni interesi se v resnici skrivajo za njimi.
Poleg kralja, ki hoče nazaj pravice, moč in oblast, ki mu jih je parlament vzel leta 1990, so maoisti tretji steber moči v deželi, nobeden pa ni tako močan, da bi sam lahko prevzel oblast. V že tako obubožani deželi poteka prikrita državljanska vojna, v kateri je samo v zadnjih letih umrlo na tisoče ljudi. Res je, da maoisti doslej niso napadali tujcev, vendar z zahtevami po nekakšno glavarini in grožnjami, da bodo preprečili nadaljnje potovanje, močno ovirajo delovanje odprav in popotovanje turistov. Teh je zato občutno manj kot v prejšnjih letih. Ker pa je turizem tu glavni vir dohodka, se bojim, da se Nepalu, eni najlepših in obenem najrevnejših dežel na svetu, ne piše nič dobrega.
Ang Kamija prosim, da predstavnikom maoistov pove, da nimamo toliko denarja s seboj in da smo takse plačali že v Katmanduju, da pa smo pripravljeni plačati polovično ceno, torej 500 rupij na osebo. Fant odide na posvet k svojim nevidnim nadrejenim, se čez čas vrne in pove, da če ne bomo plačali zahtevane vsote, se bomo morali obrniti. Ang Kami mu ponovno prevede moj odgovor. V Nepalu sem bil že več kot dvajsetkrat, zato mi ne bo težko obrniti! Bomo pač šli nazaj! Pogajalec spet izgine m se čez daljši čas vrne z dovoljenjem, da plačamo polovico od zahtevane vsote. Dobimo uradna potrdila z žigom in podpisi, s katerimi Communist Party of Nepal potrjuje prejem 4000 rupij za njihov cilj. Lahko gremo naprej!
Nepredvidljiva, a veličastna Himalaja
Ob tem se spomnim, kako so pri nas težave odprave Janak ob srečanju z maoisti nekateri najvišji predstavniki Planinske zveze Slovenije in komisije za odprave v tuja gorstva označili kot plod domišljije nesposobnih plezalcev, ker da maoisti niso niti nevarni niti moteči. Iz varne Ljubljane prav gotovo niso!