Plezališče ni stranišče. Kakaj z glavo.
Je že tako, da se še tako lena prebava prebudi med plezanjem ali pa že ob sami misli nanj. Kritičen je začetek plezalnega dne. Parkiraš, si oprtaš opremo, zamišljeno hodiš po že tolikokrat prehojeni poti in kmalu si pod steno. Zagledaš svoj stari projekt, dnevni cilji so visoko postavljeni, pomisliš na ne najbolj prijazno navrtano smer in v trebuhu zaropota. „Pa ne spet, saj sem že doma dvakrat!“ Ja, treba bo v grmovje. Slišal sem že izjavo, da če plezaš, activie in donata res ne rabiš.
Se zgodi … skoraj vedno
Tudi plezalci smo ljudje, kar pomeni, da moramo opravljati veliko potrebo. To počnemo najbrž celo pogosteje kot ostala populacija. Kar je čisto ok, zadeva pa se začne zapletati zaradi okolja, v katerem preživljamo naš plezalni čas. V plezališčih stranišč seveda (razen redkih izjem) ni.
Standardna procedura kakanja gre nekako tako. „Ej, ful me je zvilo, a ma kdo robčke?“ Osebek potem izgine nekaj metrov proč od smeri, pod katero mu je še komaj uspelo sneti pas, in pač opravi, kar je za opraviti imel. Produkt prekrije z robčki in morda še s kakšno skalo. In to je to – spominsko obeležje je že na voljo za ogled.
Tak dogodek se v bolj obiskanih plezalnih sektorjih ponavlja vsak dan večkrat, zlasti v primorskih plezališčih pa brez prekinitve prek celega leta. Plezališča v notranjosti vsaj poznajo zunajsezonsko obdobje, v katerem imajo vroče točke čas, da se na njih blato prek zime razgradi. Težko je sicer oceniti, za kakšno količino iztrebkov gre, brez težav pa jo vidimo, še laže pa zavohamo. Vlažen in topel dan z nizkim zračnim tlakom zna biti v centralnem delu Miške prav neznosen. Pogled proti niže ležečemu rastju je safari belih kupčkov. Ogabno! In tako je v vseh bolje obiskanih plezališčih.
Poskusi rešitev
Idealna rešitev težave je seveda abstinenca. Kako ne kakati v plezališču? Če gre, se poskusi izprazniti že doma. Pij kavo, se sprehodi po stanovanju, intenzivno premišljuj o detajlu projekta in zgodilo se bo. Radi imamo tudi postanke pri Vikiju, na Ravbarkomandi ali kje na poti proti Gorenjski oziroma proti vzhodu. Ok, vse to je postorjeno. Jutranji školjki je sledil intenziven obisk WC-ja po kavi in čiku v priljubljeni kafani. Fino, danes me prav nič več ne bo presenetilo, si misliš. No, potem si nadeneš pas, se navežeš in med obešanjem kompletov na pas se spet pojavi „tisti“ občutek. Na vrsti je plezališčno kakanje.
Nekaj straniščnih poskusov v plezališčih smo pri nas že videli. Mišja peč je pred leti že imela jamo, a je nihče ni prav zares uporabljal. Dixiji so v Črnem Kalu, na stari Bohinjski Beli pa so namenjen le vojakom. Črnučani so v Križevski vasi postavili WC, ki ga žal še nisem preizkusil. Menda deluje odlično. Zgled, ki bi mu verjetno morali slediti, je namenski objekt v Chateauvertu, ki s tekočim trakom odpelje potičko v jamo. To je super, a precej kompleksna rešitev, ki je verjetno draga, zahteva pa tudi redno čiščenje in vzdrževanje.
Brez sledi
Kakšno taktiko kakanja uporabiti, da bomo v plezališčih videvali in prijemali samo še drekce ptičev, netopirjev in polhov? V tujini, zlasti v ZDA, zagovarjajo načelo „Leave no trace“. Obisk plezališča brez sledi v našem primeru pomeni uporabo vrečke, kamor pospravimo blato in uporabljen toaletni papir. Ta metoda je sicer uporabna, se pa kljub legitimnosti zdi nekoliko skrajna.
Po nekaj sezonah rabe priporočam drug način prekrivanja ostankov – uporabo lopate. Pred časom sem v dar dobil zložljivo vojaško lopatko, t. i. ašovčič, ki sem jo že proglasil za nujni del plezalne opreme. V žargonu turnih smučarjev bi se temu reklo poletni lavinski enojček. V primeru nuje izkopljem od 5 do 10 cm globoko luknjo, opravim in vse skupaj zakopljem. Ob tem si mislim – če bi tako počeli vsi, v plezališčih ne bi bilo smradu, muh in nasploh ničesar več za videti, vohati ali bognedaj čutiti pod stopalom.
Zakaj prav z lopato nad kontaminacijo plezališč?
• Ker jo brez težav vedno vzamemo sabo. Je lahka in ne zasede veliko prostora.
• Ker so zložljive vojaške in kamping lopatke poceni, robustne in dostopne.
• Ker delujejo. Zakopani iztrebki ne smrdijo, ne privabljajo mrčesa in labradorcev ter ne kazijo okolja.
Seveda tudi zakopani iztrebki lahko vplivajo na okolje. Poskrbi, da potrebe ne opravljaš preblizu vodnih virov, poti in območij, kjer se zadržujejo ljudje. Če že moraš, kakaj v plezališčih tako, kot si želiš, da bi kakali tudi drugi.