Večer v nedeljo, Panorama - Zvezdana Bercko: Množica ljudi nikjer v gorah ne pomeni večje varnosti, pravi alpinist Viki Grošelj
V Himalaji pa je, kar se je že večkrat potrdilo na zelo tragičen način, recept za katastrofo.
V gorah sta veselje in žalost bližnja sopotnika, je nekoč dejal Fritz Marz, takratni predsednik Nemške planinske zveze. In še posebej to velja za Himalajo. Marz je svojo misel namenil enajstim plezalcem, ki so, navezani na isto vrv, omahnili v globino in v smrt na pobočjih Pisang Peaka v osrednjem Nepalu. To je bilo davnega leta 1994, tragedija, v kateri so umrli deset Nemcev, Švicar in Šerpa, je bila dotlej ena najhujših v Himalaji (predtem je leta 1972 na Manasluju v dveh dneh umrlo 15 ljudi, med njimi deset Šerp). A vprašanja in dileme, ki so si jih takrat postavljali okrog vse številčnejšega obiska najvišjih gora na svetu in dolin pod njimi, ter razprave o nevarnostih visokogorskega turizma oziroma takrat šele razvijajočih se komercialnih odprav, ki so začele na himalajske vrhove vabiti manj izkušene plezalce, celo začetnike, so bili prav enaki, kot si jih postavljamo še danes. "Morali bi postaviti omejitve, kaj lahko ljudje počnejo na gori. Sicer se bo zgodilo še več nesreč. Preveč je bogatih ljudi, ki želijo priti v Himalajo, splezati na visok vrh in se do konca življenja hvaliti s tem. Če vse poteka idealno, jim uspe. Če ne, je katastrofa,” je že leta 1994 dejal izkušeni šerpa Pertemba.
Trop amaterjev v smrtonosni pasti
Z današnje časovne distance se njegove besede berejo kot zlovešča napoved dogodkov, ki so sledili. Že novembra 1995 se je v Nepalu zgodila tragedija, ki jo je povzročilo nenadno poslabšanje vremena. V višjih predelih je v eni sami noči zapadlo dva metra snega. Pri vasi Pangha v dolini Gokijskih jezer se je sprožil snežni plaz na pobočju, kjer se ni plazilo že najmanj sto let, in zasul kočo, v kateri so prenočevali pohodniki in njihovi spremljevalci. Umrlo je 26 ljudi, 13 japonskih trekerjev in 13 nepalskih vodnikov in nosačev. Po vsem Nepalu je pod snežnimi in zemeljskimi plazovi v dveh dneh umrlo najmanj 46 ljudi, na stotine plezalcev, pohodnikov in vodnikov je ostalo ujetih v nedostopnih dolinah.
Le nekaj mesecev kasneje, maja 1996, se je zgodila katastrofa na Everestu, verjetno najbolj znana in z različnih strani obdelana gorniška nesreča vseh časov. O njej je bilo napisanih več knjig, tudi izpod peresa neposrednih udeležencev, posnetih že nekaj igranih in dokumentarnih filmov, prav zdaj tudi v naših kinematografih gledamo najnovejšo hollywoodsko produkcijo z zvezdniško zasedbo.
V glavnih vlogah v resnični drami so bili takrat klienti dveh komercialnih odprav, ki sta jih vodila izkušena himalajska veterana, Novozelandec Rob Hall in Američan Scott Fischer. Oba sta svoje plezalsko znanje skušala čim bolje unovčiti, zato se je med njima razvila konkurenca, ki je posredno tudi prispevala k tragičnemu izidu, saj je tekmovalnost očitno zameglila njuno sicer tako racionalno presojo. "Kaj je gnalo dva najbolj izkušena himalajska vodnika, da sta v past gnala trop neizkušenih amaterjev?” se v knjigi, ki jo imamo pod naslovom Izginuli tudi v slovenščini, sprašuje udeleženec Hallove odprave, ameriški novinar Jon Krakauer. Odgovora ne bomo dobili nikoli, oba vodnika sta za vedno ostala pod vrhom Everesta. Po vseh teh letih in neštetih razpravah je za glavnega krivca za tragedijo obveljala prav gneča na pobočjih, po katerih se je hkrati vzpenjalo več deset plezalcev in njihovih vodnikov, gneča pa je povzročila usodno zamudo. Plezalci so bili na vršnih pobočjih še pozno popoldne, ko se je razbesnel strahovit snežni vihar, v katerem je umrlo osem ljudi. Prav v tistih dneh se je v svojem prvem poskusu smučanja z Everesta s tibetanske strani na vrh vzpenjal tudi slovenski alpinistični smučar Davo Karničar. Pomrznjeni prsti na roki, zaradi katerih je moral prekiniti vzpon, so mu najverjetneje rešili življenje, smučarski spust z Everesta pa je kot prvi človek na svetu potem opravil leta 2000.
Plazovi ne izbirajo
Septembra 2012 se je v tragedijo spremenil predviden rutinski vzpon po normalni smeri na 8156 metrov visoki Manaslu, ki velja za enega najlažje dostopnih osemtisočakov v nepalski Himalaji. Snežni plaz ogromnih razsežnosti, ki se je zgodaj zjutraj utrgal z višine 7400 metrov, je dobesedno odnesel dva nižje ležeča višinska tabora, v katerih so spali člani več različnih odprav. Umrlo je enajst ljudi. Preživeli so povedali, da jih je snežna gmota skupaj s šotori nesla okoli 300 metrov daleč, plaz pa je bil širok kar 600 do 700 metrov.
"Plazovi se prožijo nenehno in povsod, ne samo na Manasluju, ampak če je na gori manj ljudi, je tudi možnosti, da se zgodi nesreča takih razsežnosti, manj. Po drugi strani množica ljudi lahko vzbuja lažen občutek varnosti, češ, če gredo oni, pa gremo še mi, ali pa stopnjuje tekmovalnost, saj nihče noče zaostajati. A plaz ne gleda, koliko ljudi je spodaj, ko se sproži. Množica ljudi pa nikjer v gorah ne pomeni večje varnosti,” je nesrečo za Večer takrat komentiral himalajski veteran Viki Grošelj.
To se je še bolj kruto pokazalo spomladi lani, spet pod Everestom. V Ledenem slapu, nenehno premikajočem se labirintu razpok in serakov, ogromnih visečih blokov ledu, v katerem se ledenik Kumbu strmo prelamlja v vznožje Everesta, je plaz pokopal skupino okoli 50 ljudi. Vsi so bili šerpe, vodniki in nosači, ki so pripravljali pot, po kateri naj bi se v prihodnjih tednih na najvišji vrh sveta povzpelo na stotine plezalcev, večinoma v okviru komercialnih odprav. Umrlo je 16 ljudi. Po dotlej najhujši nesreči v zgodovini plezanja na Everest so se šerpe odločili, da v znak spoštovanja do umrlih kolegov končajo sezono, še preden se je sploh začela, vse odprave so bile odpovedane, na vrh je kasneje prišla le peščica alpinistov, ki so to zmogli sami. Poznavalci Himalaje pa so ponovno govorili o gneči pri vzponu, ki tokrat sicer ni bila neposredni vzrok za tragedijo, gotovo pa je bila vzrok za tolikšno število žrtev.
Usoden čredni nagon
A kljub razcvetu komercialnega alpinizma so osemtisočaki dosegljivi le redkim. Veliko dostopnejši so trekingi, večdnevni pohodi ob vznožju himalajskih gora. Eden najbolj priljubljenih je Anapurna trek, krožni pohod okoli masiva Anapurn. Njegov ključni del je 5416 metrov visok prelaz Thorung La, ki ločuje zeleno dolino Manang od sušne in prašne, povsem Tibetu podobne doline reke Khali Gandaki. Preko prelaza je uhojena široka, dobro označena in tehnično povsem nezahtevna pot, ki jo pohodniki navadno premagajo brez večjih težav. Ta pot je posebno priljubljena jeseni, ki kljub nižjim temperaturam in krajšim dnevom velja za vremensko stabilnejšo, v jasnem ozračju se zdijo himalajski osemtisočaki kot na dlani.A to se lahko v trenutku spremeni, kot se je zgodilo oktobra lani. V zgodnjih dopoldanskih urah, prav ko so bili pohodniki, ki so na pot preko prelaza krenili zelo zgodaj, v bližini najvišje točke, se je razbesnel snežni vihar, vidljivost je padla na ničlo. Večina žrtev je umrla potem, ko so se v snežnem metežu izgubili oziroma zašli s poti. Ko je naslednji dan posijalo jesensko sonce in stopilo prvi sneg, so na prelazu našli 43 trupel. Poznavalcem Himalaje, tudi Vikiju Grošlju, je bilo nerazumljivo, da se je takšna tragedija zgodila na tehnično povsem nezahtevni poti. "Domnevam, da je ljudi zaslepil čredni nagon. Ko so se nekateri odločili, da bodo tisti dan prečkali prelaz - morda zato, ker so imeli na drugi strani rezerviran polet iz Jomosoma proti Katmanduju in niso hoteli čakati -, so jim sledili še drugi,” je razmišljal. Lažni občutek varnosti, ki ga daje množica, se je spet izkazal za smrtonosnega.
In potem se je stresla Zemlja
Nepalske oblasti so si po dveh lanskih katastrofah, ki sta zadali hud udarec tamkajšnjemu turizmu in državnemu proračunu, ki je samo zaradi odpovedi sezone na Everestu izgubil najmanj tri milijone dolarjev, veliko obetale od letošnjega leta. Zanimanje za Everest se ni zmanjšalo, nasprotno, že v aprilu je bilo pod goro okoli 800 tujih plezalcev. Povsod po Himalaji je bilo tudi veliko trekerjev. A potem se je 25. aprila stresla Zemlja. Pravzaprav ne le stresla, dobesedno odprla se je. Potres je deželo pod najvišjimi vrhovi sveta povsem uničil. Paradoksalno je, da so ga povzročile prav iste sile iz globin Zemlje, ki so pred milijoni let tudi ustvarile Himalajo.
Everest je bil 220 kilometrov proč od epicentra potresa. A tresenje tal je povzročilo katastrofo tudi na pobočjih in v baznem taboru pod najvišjo goro sveta. Potres je namreč sprožil ogromen plaz, pravi snežni cunami, ki je najprej pometel vse iz stene, nato pa pod sabo pokopal precejšnji del baznega tabora. Umrlo je 19 alpinistov in nosačev, naslednji dan ob ponovnem plazu še trije. To je bila najhujša gorniška nesreča v Himalaji, čeprav število žrtev zbledi ob dimenzijah vsesplošnega uničenja v Nepalu, kjer je potres zahteval več ko 8800 življenj, še nekaj deset pa tudi v Indiji, Bangladešu in Tibetu. V dneh po potresu so nekateri še razmišljali o tem, da bi se vendarle poskusili povzpeti na vrh, a 12. maja se je Nepal ponovno močno stresel. Po tem so nepalske oblasti Everest dokončno zaprle. Prihodnje leto se bodo alpinisti in trekerji gotovo vrnili. Tudi zato, da s svojimi evri in dolarji omogočijo preživetje ljudem v eni najrevnejših dežel sveta, ki je, razdejana od potresa, zdaj še bolj odvisna od turistov. Šerpe bodo spomladi spet opravljali tradicionalne budistične obrede posvetitve baznega tabora, brez katere nikoli ne začnejo vzpona na goro. A odslej bogov ne bodo prosili samo za srečno vrnitev z gore, ampak predvsem za nemoten potek sezone, saj si nihče ne more niti predstavljati, kakšne posledice bi imela še ena množična katastrofa. Vprašanje gneče na Everestu pa je spet le odloženo. Do naslednje tragedije.
Zvezdana Bercko
Fotografiji: David Gray, Reuters