Bojan Ambrožič: ... Stara graničarska pot čez Ljubeljščico
November je bil v hribih rekordno topel. Včeraj ob prehodu hladne fronte pa se je le v nekaj urah shladilo za več kot 10 °C. S tem smo prvi sneg dočakali tudi v nižinah.
Ker mi ni bilo povsem jasno kakšne so plazovne razmere v hribih, sem se odpravil na turo po stari graničarski poti med Starim Ljubeljem in Zelenico. Tod gre pot ves čas po grebenu. Zato ni nobene nevarnosti za plazove.
V primeru dobrih razmer pa bi lahko podaljšal še z vzponom na Begunjščico.
V prvem delu poti s sta se mi pridružila Nejc in pa Španka Sara, ki je trenutno pri nas na Erasmus izmenjavi. Najprej smo se po cesti vzpeli do Koče na Starem Ljubelju. Vmes je ves čas naletaval sneg. Kasneje pa se je postopno začelo jasniti. Cesto pred nami so že zgazili sankači.
Od Koče na Starem Ljubelju naprej pa je bila pred nami le še deviška belina. V dolini je bil sneg zelo moker. Tu v hribih pa je sneg povsem suh in sprijet s podlago. Po eni strani to pomeni da ni težko gaziti. Po drugi strani pa je tak sneg zelo neroden za hojo, saj pod nogami zelo drsi. Še slabše pa je to da si v takih razmerah s cepini in derezami ni mogoče veliko pomagati. Na bolj zahtevnih delih je najbolje kar odkopati “odvečen” sneg. Tudi za smučanje snega še ni dovolj.
Snega je na območju Zelenice okoli 20-30 cm. Na grebenu pa ga je bilo v zametih pogosto tudi več kot 50 cm. Nekako do Povne Peči, je greben širok in lahkotno prehoden. Potem pa se kmalu zoži in se dvigne nad gozdno mejo. Tu sta Nejc in Sara obrnila.
Sam pa sem se opremil s plezalnim pasom in improviziranim samovarovanjem. V zadnjem času v hribe sploh ne grem več brez plezalnega pasu. Uporabljam pas Camp Alp Racing, ki je s težo zgolj 95 g najlažji pas na tržišču. Zloži pa se na velikosti jabolka. Zato ga ima, podobno kot prvo pomoč, kot obvezno opremo ves čas seboj. Pas kljub temu da ni nič večji od tanga hlač, ustreza vsem varnostnim standardom. Moti me edino le to, da sta na njem samo dve zanki za opremo.
Najprej gre pot mimo dveh skalnatih stolpov. Potem pa je sledil tako ozek del grebena, da sem greben dobesedno moral pojahati – z eno nogo v Avstriji in z drugo v Sloveniji. Nadalje se pot večinoma dviga na vseh višje vršiče v grebenu. Nekaj mest je še izpostavljenih. Večinoma pa ni težav.
Potem pa pot pelje strmo gor in dol čez ozek skalni stolp. Na tem delu je na srečo nameščena jeklenica. Sneg je tako sipek, da se stopiti ni dalo nikamor. Zato sem se kar spustil po jeklenici. Potem sledi še nekaj lažje hoje po grebenu.
Nato pot zavije levo dol iz grebena in se po žlebu strmo vzpne. Če bi bil sneg trd, bi bilo tu čez užitek popikati s cepini. Ker pa je bil sneg sipek, sem se moral prekopati skozi. Potem pa je sledil le še vzpon poti na vrh Triangla, kjer sem se pridružil številnim planincem in smučarjem, ki so se na vrh povzpeli iz smeri Zelenice.
Sedaj sem že vedel da je vzpon na Begunjščico varen, saj ni dovolj snega, da bi se lahko prožili snežni plazovi. Zato sem se zapodil še proti Centralni grapi. Vendar me je nekje na polovici melišča minilo, saj je bilo zelo nerodno za hojo. Skozi sipek sneg sem se ves čas spotikal ob skale skrite pod snegom. In ker bom jutri ob takem času že nekje visoko nad Sibirjo, res nisem upal tvegati poškodbe.
Skratka res zelo veselim da, vam bom poslal naslednji lep pozdrav z Japonske.
Do takrat pa še enkrat: Lep gorniški pozdrav iz domačih hribov,
Bojan Ambrožič