Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vaje iz sočutja

Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: ... – vsak dan, temeljito!

Jubilejna odprava Manang 2015 je iz ideje o prijetnem ponovnem druženju s prijatelji, veterani odprave Makalu 75 v Himalaji, začela preraščati v vse bolj zahteven projekt.

Vzpon po prvenstveni smeri prek južne stene Makaluja leta 1975 je bil brez dvoma eden najpomembnejših mejnikov v zgodovini slovenskega himalajizma. Ni šlo le za prvi slovenski vzpon na več kot 8000 metrov visok vrh. S tem, takrat vrhunskim dosežkom smo Slovenci stopili ob bok svetovnim himalajskim velesilam.

Jubilejna odprava Manang 2015, ki sem si jo zamislil ob 40. obletnici tega vzpona, je iz ideje o prijetnem ponovnem druženju s prijatelji, veterani odprave Makalu 75 v Himalaji, začela preraščati v vse bolj organizacijsko zahteven projekt.

Število udeležencev je naraščalo, z njim pa tudi število načrtov in ciljev, ki bi jih bilo vredno izpeljati: v Nepalu obuditi spomine na odpravo Makalu 75; obiskati grob člana takratne odprave Nejca Zaplotnika pod Manaslujem; skupaj s splitsko spominsko odpravo, ki jo vodi prijatelj Stipe Božić, najti morebitne posmrtne ostanke Anteja Bućana, druge žrtve tragične odprave Manaslu 83; obiskati šolo za gorske vodnike v Manangu, ki jo je ustanovil Aleš Kunaver, vodja odprave Makalu 75; v alpskem slogu splezati na katerega od vrhov gorske skupine Čulu; raziskati in določiti zanimive cilje za prihodnje slovenske odprave na to območje; posneti film in izdati knjigo o odpravi; povezati Slovenski planinski muzej v Mojstrani z enim največjih na svetu v nepalski Pokari; okrepiti stike med slovensko in nepalsko planinsko zvezo ter med PZS in našo fakulteto za šport; zadnji, a po človeški plati najbolj pomemben pa je bil – pomagati Nepalcem na območjih, ki jih je prizadel letošnji katastrofalni potres.

Kot da vse to še ni bilo dovolj, sem prevzel še logistiko za sedem članov Stipetove odprave. Na trenutke se mi je že zazdelo, da sem, kot pravijo Dalmatinci, »obuka prevelike hlače«, a se je na koncu, kljub nekaterim nepričakovanim in nepotrebnim zapletom, le vse dobro izšlo.

Le nekaj dni pred odhodom je bil znan končni seznam udeležencev. Šest veteranov odprave Makalu 75: Janko Ažman, Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik, Viki Grošelj, Bojan Pollak, Ivč Kotnik; pet pridruženih članov: Stojan Burnik – fakulteta za šport, Miro Eržen – podpredsednik PZS, snemalec Sandi Kelnerič, zdravnika Mitja Letonja, Igor Tekavčič; in štirje spremljevalci: Larisa Bešlin, Anton Cedilnik, novinarka Anja Kovačič in Monika Pintar.

Nejc nas je bil vesel

Štirinajstega oktobra smo pristali v Katmanduju, kjer vlada hudo pomanjkanje goriva. Nepal je povsem odvisen od uvoza iz Indije. In sedaj, ko naj bi ga najbolj potrebovali za obnovo na območjih, ki jih je prizadel potres, jih Indijci s privijanjem bencinske pipice izsiljujejo z zahtevami po večjih pravicah za indijske državljane, ki živijo v Nepalu, in z novimi ozemeljskimi težnjami. Nečloveško je še zelo mila beseda za ravnanje indijske politike.

Kljub temu smo se že naslednji dan po nečem, kar je težko imenovati cesta, z džipi prebili do izhodišča naše pešpoti, vasi Čamče na višini 1400 metrov. V štirih dneh hoje smo dosegli bazo pod Manaslujem ob jezeru Dona (Thungi), 4000 metrov visoko. Spominska plošča Nejcu Zaplotniku in Anteju Bučanu še stoji, čeprav je polovica terase, na kateri smo še leta 1996 postavili šotore, že zgrmela proti jezeru.

Še večje presenečenje nas je čakalo naslednji dan, ko smo okoli jezera prišli do mesta, kjer je bil Nejčev grob. Ledenik Thulnagi, ki priteka izpod južne stene Manasluja, se je tako skrčil, da je 30 do 40 metrov nižji kot pred leti. Strma stranska pobočja na obeh straneh doline v ledeniku niso imela več opore in so, morda prav zaradi letošnjega potresa, zgrmela na ledenik. Pred dvaintridesetimi leti smo Nejčevo telo iztrgali ledeniku in ga pokopali na njegovem robu, sedaj pa se je spet vrnilo vanj … »Himalaja je prava podoba preobražanja in minevanja.« Te Škarjeve besede mi pridejo na misel, ko se zavem, da se Nejčevega groba nikoli več ne bom mogel dotakniti. Še kako pa sem občutil Nejčevo prisotnost in energijo, njegovo veselje ob našem prihodu in ob zvestobi staremu prijateljstvu.

Po vrnitvi v dolino je Stipetovo moštvo odpotovalo pod Everest, mi pa smo pod mogočno verigo Anapurn, v kateri je za nekaj desetletij plezanja zanimivih ciljev za prihodnje slovenske odprave, nadaljevali proti Manangu. Na njegovem obrobju stoji šola za izobraževanje nepalskih gorskih vodnikov, ki jo je že daljnega leta 1979 ustanovil Aleš Kunaver. Šola je v desetletjih delovanja, pod vodstvom slovenskih inštruktorjev, izobrazila številne domačine, med njimi kar tri bodoče predsednike Nepalske planinske zveze. Ob spominski plošči, ki v nepalskem, slovenskem in angleškem jeziku povzema bistvo in namen zgradbe, prižgemo pet sveč. Za Aleša, Staneta Belaka, Borisa Erjavca, Marjana Manfredo in Nejca. Za tiste člane odprave Makalu 75, ki jih ni več med nami.

Prva pomoč v ponorelem svetu

Čeprav plezalni cilji tokrat niso bili v ospredju, nam je v naslednjih dneh uspelo doseči 6059 metrov visoki Čulu Far East in koto 5580 m, ki smo jo poimenovali Jubilejni vrh. Dosegli smo še 5200 metrov visoki Gundang East, 6400 metrov visoki Čulu West pa je zaradi poslabšanja vremena in novozapadlega snega ostal nedosežen.

Šele v dneh slabega vremena sem našel čas za branje. S seboj sem imel Nejčevo Pot in Magijo za realiste Irene Štaudohar. Pot je briljanten uvid v skrivnosti in magičnost alpinizma ter njegovih vzporednic z življenjem, Magija za realiste pa je »obvezna prva pomoč« na poti skozi zablode vse bolj ponorelega modernega sveta.

Po vrnitvi v vas Čamče smo se po treh tednih poslovili od deveterice nosačev, ki nas je spremljala in odlično opravila delo. Kakšna razlika in kako sem je bil vesel v primerjavi z nosači pred leti, ki so garali za nas iz nuje za svoje preživetje! Tokrat so nam tovore nosili mladi, zagnani fantje, ki so si omislili delovne počitnice. Večina jih vsaj za silo govori angleško. Ko smo pred dnevi skupaj dosegli višino 5300 metrov, so nas prosili, ali se lahko slikamo z njimi, in fotografije naredili s svojimi mobilnimi telefoni. Dawa in Sonam odhajata na študij v Indijo, drugi pa so se, z za njihove razmere odličnim zaslužkom, zadovoljni vrnili domov.

Odpeljali smo se do Trisuli Bazarja na robu potresnega območja. Spomladi sem bil naključna priča te tragedije, jo preživel in si obljubil, da bom tem nesrečnežem poskušal pomagati po najboljših močeh. Odziv na idejo, da bom zbrani denar sam izročil neposredno prizadetim, je bil med prijatelji in znanci izjemen. Še po tem, ko smo odpotovali, so sredstva pritekala in na dan, ko naj bi jih razdelil, sem imel na voljo več kot 12.000 evrov.

Do jutra nisem vedel, ali mi bo zaradi indijske blokade sploh uspelo dobiti džip. A zjutraj nas je čakal pred hotelom s polnim tankom goriva! Najprej smo se odpeljali v Majritar na lokacijo, kjer bo Anja s pomočjo medijske hiše Planet TV skušala postaviti nove učilnice do treh četrtin podrte osnovne šole. Potem pa smo se, šofer, vodnik Purba in midva z Igorjem v divji, premetavajoči vožnji po razsutih kolovozih, ki jih je monsunsko deževje po potresu izmaličilo do neprepoznavnosti, začeli prebijati proti epicentru potresa. Tja, od koder smo se spomladi reševali.

Veselil sem se tega dneva, obenem pa čutil nenavadno tesnobo. Kako bodo sprejeli darovano pomoč? Je to prava pot? Naj jo izročim celotni vasi, posamezniku, družinam? Na kaj naj se oprem, saj sem bil prvič v takem položaju?

Ponos revežev, ki so izgubili vse

Ob enih popoldan smo se ustavili v vasi Guti Bazar. Kako uro je bilo še do vasi Sele, ki je bila moj skrajni cilj, a je bila cesta preslaba za nadaljevanje in že tako smo bili zelo pozni. Purbi in šoferju sem naročil, naj poizvesta, koliko družin je v vasi. Triindvajset jih je še. Nekateri so se odselili, ker niso imeli v čem ostati. Kakih petnajst vaščanov se je zbralo okoli nas. Šele takrat sem povedal, da sem v času potresa hodil tod skozi in da jim sedaj želim pomagati z denarjem, ki sem ga zbral ob pomoči znancev in prijateljev v moji domovini, Sloveniji. Nejeverno so strmeli vame. Tudi ko sem osuplemu Dilipu, ki študira v Katmanduju in dobro govori angleško, izročil sveženj rupij in ga prosil, naj vsaki družini da enak delež, so še vedno nemo strmeli vame. Neznosen trenutek zadrege. Potem je nekdo vprašal, ali bomo juho z rezanci, ki so jo ravno skuhali. Prikimal sem in se usedel na klop pred podrto hišo. Olajšanje in zavedanje, da mislimo resno, da nismo le privid. Dilipu sem pojasnil, da sem hotel do vasi Sele, a smo prepozni. Povedal je, da tam pozna vse vaščane, da so imeli pet mrtvih, da niti ena hiša ni ostala cela. Preblisk. Dal sem mu še dodaten denar in ga prosil, naj ga nese v Sele in pravično razdeli med družine. S Purbo sta izmenjala telefonski številki. Naslednji dan bo sporočil, kako je opravil. Pojedli smo juho in odšli. Med poskakujočim premetavanjem džipa po razdrapanih ostankih kolovoza sem v vzvratnem ogledalu videl Dilipa, ki je sredi gruče vaščanov kot v transu še vedno držal oba svežnja bankovcev v rokah.

Kilometer niže razvaline dveh hiš. Pod njimi vodni izvir, kjer se je umivalo nekaj odraslih in otrok. Purba je poizvedel. Dve družini. Izročil sem jim denar. Osuplost, hvaležnost in ponos revežev, ki so izgubili vse, razen dostojanstva. Vprašali so, ali nas smejo povabiti v ostanke svojih domov. Žal se nam je mudilo. Dva kilometra naprej, zaselek Tarpu Pokari. Šest ali sedem porušenih hiš. Kar prek razvalin so se vaščani spustili na cesto. Smo zašli? Potrebujemo pomoč? Purba je pojasnil, za kaj gre. Razburjen šepet. Izročil sem denar za sedem družin. Vsaki enako. Odpeljali smo se, a po nekaj metrih je eden od domačinov pritekel za nami. Je kaj narobe? Opravičil se je, da so v razburjenju pomotoma rekli, da je tu sedem družin, a jih je bistvu le šest, in zato vrne denar, namenjen sedmi … Ugriznil sem se v ustnico, da me ne bi premagale solze.

Pelji, šofer, pelji! Zaselek Taksar. Osem ali devet ruševin, po katerih so kopali domačini. Ustavili smo se, pojasnili, izročili denar. Osuplost, dostojanstvena zahvala. Roke, sklenjene v spoštljiv pozdrav namaste, so stiskale šop bankovcev, velik, kot ga najbrž niso še nikoli v življenju … Večje naselje Samari Banyang. Vse nadstropne stavbe so se med potresom in po njem spremenile v pritlične. Starec ob cesti je sedel na razvalinah svoje hiše. Ustavili smo se, prišel je do avta. Purba je pojasnil, izročil sem mu denar. Gledala sva se in samo vprašanje časa je bilo, koga bodo prej zalile solze. Poskušal sem se skriti za fotoaparat. Pelji, šofer, pelji! Kako gladko me je porazil ta ponosni starec s trpko veličino svojega uboštva in v udarcih usode skovanega dostojanstva …

Nova podrtija, po kateri so kopali domači. Novi hvaležni, spoštljivi odzivi z rokami, sklenjenimi v zahvalo … Novi kraji, Deuri, Azingari, Raxun Bazar … Novi obrazi. Moški in ženske, z otroki v naročju, so se vrstili ob odprtem oknu avta, iz katerega nisem imel več moči izstopiti. Denar je kopnel. Vsote, ki sem jih lahko še dajal, so postajale vse manjše. Vse dokler ni bila podarjena zadnja rupija … Nočilo se je, ko smo se ustavili pred hotelom. Povsem izčrpan sem bil. V splošno človeškem smislu je bil to najbolj izčrpavajoč, a tudi najbolj osrečujoč dan v mojem življenju …

Naslednji dan je med vožnjo proti Pokari Dilip poklical Purbo. V vasi Sele je vaščanom izročil podarjeni denar. Vsaka družina je prejela enak delež. Vaščani se zahvaljujejo, želijo vso srečo in pri svojih bogovih bodo molili za nas.

Tisti lepi, čudežni dan

Obisk gorniškega muzeja v Pokari, v katerem imamo Slovenci pomembno mesto, stiki s predstavniki Nepalske planinske zveze, srečanje z legendarno kronistko himalajskih dogajanj Elizabeth Hawley, naključni stik s simpatičnimi prostovoljci s Tolminskega, ki so prav tako zelo uspešno in konkretno pomagali v potresu prizadeti vasi Bagar, srečni in zadovoljni obrazi prijateljev, s katerimi smo bili po tako dolgem času spet skupaj v Himalaji, so bili v naslednjih dneh le dodaten balzam za dušo in potrditev, da je bilo vse skupaj vredno veliko več od vloženega truda. A v mislih sem se nenehno vračal v tisti lepi, naporni in čustev prepolni dan, ko je denar najbolj pomoči potrebnim prišel neposredno v njihove roke, in sem si želel, da bi ga lahko delil z vsemi, ki so ga pomagali uresničiti.

»Brez empatije si ne moremo predstavljati boljšega sveta,« v Magiji za realiste piše Irena Štaudohar. In nadaljuje: »O sočutju bi morali več govoriti in o njem učiti v šolah. Tudi politiki bi ga potrebovali, še več kot drugi ljudje. Predvsem pa imamo vsi skupaj izvrstno možnost, da ga vsak dan vadimo.«

In tisti čudežni dan sem ga vadil temeljito. »Tako temeljito,« če si izposodim besede prijatelja Nejca Zaplotnika, »da dobro vem, kako ga še niti od daleč nisem dosegel in da ga bodo mnogi prav kmalu presegli. V tem je veličina življenja.«

  21.11.2015 06:00

S puščico je označeno mesto, kjer je bil dolga leta grob Nejca Zaplotnika. Zaradi nižanja ledenika pobočja nad njim niso več našla opore in so z grobom vred zdrsnila vanj.
Foto: Viki Grošelj



 


1 komentarjev na članku "Vaje iz sočutja"

Igor Pavlič,

A se še komu zdi, da v Sobotni prilogi že utrujajo s tem Makalujem in ostalimi odpravami izpod peresa V. Grošlja? Pri čemer "Alpinističnih novic" ob ponedelkih v Delu nimajo več že trideset let več. Ta ponavljajoča se "čreva" o odpravah zavzemajo po dve strani, a. novice so zavzemale pa osminko ene strani, redko več.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti