Večer, Reportaže, ljudje - Rozmari Petek: Mraz ni ovira, niti dojenček, da tudi pozimi ne bi osvajali slovenskih (in tujih) vrhov - Mateja Mazgan
Ni se mi še zgodilo, da bi kakšnega dojenčka iz spoštovanja najraje vikala, vendar... Še ne leto in pol stara Suzi Senegačnik je bila že na vsaj 150 slovenskih vrhovih in v nekaj podzemnih jamah. Če bi šteli še vse tiste vrhove, ki jih je z mamico preplezala, ko je bila še v hotelu all inclusive, tj. v maternici, je statistika vsaj še enkrat večja.
Suzi je namreč hči Mateje Mazgan, strastne alpinistke, jamarke, potapljačice, tekačice, turne smučarke ... Skratka, več kot naspidirane mamice, ki se je že od začetka nosečnosti zavedala, da, prvič, nosečnost ni bolezen, drugič, da otrok nikakor in nikjer ni ovira.
"Najenostavneje je bilo, ko sem še dojila, saj sem Suzi podojila kar iz nosilke. Potem sem vedno jemala s sabo termovko, da sem ji lahko naredila topel napitek, zdaj vzamem s sabo kašico, kakšno žemljico, sadje, pleničke in dovolj za obleči in to je to," preprostost njunih vse prej kot običajnih podvigov opiše Mazganova, medtem ko Suzi zraven pridno raziskuje vse, kar doseže z rokami. "Tako ali tako Suzi ne more biti dolgo pri miru, zato je najenostavneje, da jo mahneva na kakšen hrib," logičnost pohodov podkrepi sogovornica.
Da kdo od bralcev ne bi pozabil zapreti ust, hitro doda, da odkar hribolazi s Suzi, izbira primernejše, ne ravno zelo strme vrhove ali poti. Še vedno pa dvatiskočaki pri tem niso ovira. Na prvega se je Suzi povzpela pri rosnih dveh mesecih.
"Za večino smo neobičajni starši, ker z dojenčki hodimo v hribe. Mnogo je kritik, a še dosti več pohval. Večino zbegamo, prešinejo jih čudne misli, ne vedo, kaj bi si mislili o nas. Le kaj drugega bi si morali kot to, da je za tako majhne otroke nekaj najbolj zdravega, da preživijo veliko časa v naravi v tesnem stiku s starši! A še vedno je za večino bolj običajno, da videvajo starše z dojenčki v gostilnah ob kavi, ob prometni cesti, v centrih mest in nakupovalnih središčih kakor pa na vrhu dvatisočaka," pokomentira Mateja Mazgan, ki ji s hčerko Suzi že zmanjkuje bližnjih hribov, da bi jih osvojili. "Prehodili sva že večji del Zasavskega hribovja. To zimo nameravamo (večkrat gredo zraven tudi prijatelji) prehoditi Polhograjsko hribovje. Ker do Savinjske doline nimamo več nobenega hriba, vse je že prehojeno," doda Korošica, ki je zavoljo ljubezni postala občanka Slovenske Bistrice.
Ali ostane doma
Ampak ta ljubeznivi očka svoji damici le redko spremlja na gorskih popotovanjih. "Jernej je bil nekajkrat z mano na potovanju, to mu je všeč, jame in hribi pa mu niso najbolj všeč, ker ni vajen tega načina življenja," pojasni mamica. In ker po nekaj letih, odkar spremljam pot zaprisežene jamarke in alpinistke, že dobro vem, da je ta ženska ustekleničen adrenalin, se človek vpraša, kje drugje je partnerja sploh spoznala. "Preko plehmuzike," ustreli in me pribije na stol.
Od kod pa še to? In predvsem, kje ta ženska najde čas še za glasbeno udejstvovanje? "Od mladih nog igram prečno flavto. Bilo je neko srečanje godb na pihala, tam sva se spoznala. Poleg tega sva oba motorista, potapljača, potujeva rada skupaj, šport pa imam bolj zase. Aja, pa še obe najini družini se ukvarjata z oldtajmerji," doda.
Klene ženske štirih generacij
Mateja Mazgan je že pred rojstvom Suzi na več področjih izstopala. Tudi po tem, da jo je na daljših potovanjih (v lastni režiji, jasno) vedno spremljala babica. "Od osnovnošolskih let sem potovala z njo. Še lani, ko je bila stara 82 let, sva obiskali enajst držav." Zakaj potem ne potuje več z babico, ko pa otrok več kot očitno pri tem ne bi bil ovira? "Žal je babica zbolela, ima že premočno demenco in od potovanj ne bi imela nič. Gremo pa decembra mi trije na potovanje. Na Tenerife."
Končno sogovornica razkrije še eno veselo novico - vnovič bo mamica. A zaradi tega ne bo spremenila načina življenja, le nadgradila ga bo. "Že varčujem za tak voziček, da bom v njem lahko vozila oba. Za naslednje leto tako računam malo bolj na gorsko kolesarjenje, ker dveh ne bom mogla nositi. Ko bo Suzi stara tri leta, bo pa že na marsikateri hribček lahko prišla tudi sama. Drugo leto bom torej malo več kolesarila, tekla, tudi na smučeh, z dvema. Bo pač malo več kondicije," še prešerno doda adrenalinka.
Ob vsem slišanem človek ugotovi, da so ženske v tej družini nekaj posebnega. Popotniška prababica, podjetna in športna babica, čisto divja mamica (mimogrede, pred kratkim je vpisala tretji magisterij, ker ima jamarska reševalka, ljubiteljska fotografinja ... pač preveč časa?). Le kaj bo iz tebe, Suzi, se vprašam. "Jaz ji bom pokazala vse, kar počnem, potem pa naj se sama odloči," namesto malčice, ki še niti ne more govoriti, pojasni mamica.
Rozmari Petek
Fotografija: Pristen stik z naravo in družino - kaj je lahko lepšega (osebni arhiv)