Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pri dveh mesecih na dvatisočaku

Večer, Reportaže, ljudje - Rozmari Petek: Mraz ni ovira, niti dojenček, da tudi pozimi ne bi osvajali slovenskih (in tujih) vrhov - Mateja Mazgan

Ni se mi še zgodilo, da bi kakšnega dojenčka iz spoštovanja najraje vikala, vendar... Še ne leto in pol stara Suzi Senegačnik je bila že na vsaj 150 slovenskih vrhovih in v nekaj podzemnih jamah. Če bi šteli še vse tiste vrhove, ki jih je z mamico preplezala, ko je bila še v hotelu all inclusive, tj. v maternici, je statistika vsaj še enkrat večja.
Suzi je namreč hči Mateje Mazgan, strastne alpinistke, jamarke, potapljačice, tekačice, turne smučarke ... Skratka, več kot naspidirane mamice, ki se je že od začetka nosečnosti zavedala, da, prvič, nosečnost ni bolezen, drugič, da otrok nikakor in nikjer ni ovira.
"Najenostavneje je bilo, ko sem še dojila, saj sem Suzi podojila kar iz nosilke. Potem sem vedno jemala s sabo termovko, da sem ji lahko naredila topel napitek, zdaj vzamem s sabo kašico, kakšno žemljico, sadje, pleničke in dovolj za obleči in to je to," preprostost njunih vse prej kot običajnih podvigov opiše Mazganova, medtem ko Suzi zraven pridno raziskuje vse, kar doseže z rokami. "Tako ali tako Suzi ne more biti dolgo pri miru, zato je najenostavneje, da jo mahneva na kakšen hrib," logičnost pohodov podkrepi sogovornica.
Da kdo od bralcev ne bi pozabil zapreti ust, hitro doda, da odkar hribolazi s Suzi, izbira primernejše, ne ravno zelo strme vrhove ali poti. Še vedno pa dvatiskočaki pri tem niso ovira. Na prvega se je Suzi povzpela pri rosnih dveh mesecih.
"Za večino smo neobičajni starši, ker z dojenčki hodimo v hribe. Mnogo je kritik, a še dosti več pohval. Večino zbegamo, prešinejo jih čudne misli, ne vedo, kaj bi si mislili o nas. Le kaj drugega bi si morali kot to, da je za tako majhne otroke nekaj najbolj zdravega, da preživijo veliko časa v naravi v tesnem stiku s starši! A še vedno je za večino bolj običajno, da videvajo starše z dojenčki v gostilnah ob kavi, ob prometni cesti, v centrih mest in nakupovalnih središčih kakor pa na vrhu dvatisočaka," pokomentira Mateja Mazgan, ki ji s hčerko Suzi že zmanjkuje bližnjih hribov, da bi jih osvojili. "Prehodili sva že večji del Zasavskega hribovja. To zimo nameravamo (večkrat gredo zraven tudi prijatelji) prehoditi Polhograjsko hribovje. Ker do Savinjske doline nimamo več nobenega hriba, vse je že prehojeno," doda Korošica, ki je zavoljo ljubezni postala občanka Slovenske Bistrice.

Ali ostane doma
Ampak ta ljubeznivi očka svoji damici le redko spremlja na gorskih popotovanjih. "Jernej je bil nekajkrat z mano na potovanju, to mu je všeč, jame in hribi pa mu niso najbolj všeč, ker ni vajen tega načina življenja," pojasni mamica. In ker po nekaj letih, odkar spremljam pot zaprisežene jamarke in alpinistke, že dobro vem, da je ta ženska ustekleničen adrenalin, se človek vpraša, kje drugje je partnerja sploh spoznala. "Preko plehmuzike," ustreli in me pribije na stol.
Od kod pa še to? In predvsem, kje ta ženska najde čas še za glasbeno udejstvovanje? "Od mladih nog igram prečno flavto. Bilo je neko srečanje godb na pihala, tam sva se spoznala. Poleg tega sva oba motorista, potapljača, potujeva rada skupaj, šport pa imam bolj zase. Aja, pa še obe najini družini se ukvarjata z oldtajmerji," doda.

Klene ženske štirih generacij
Mateja Mazgan je že pred rojstvom Suzi na več področjih izstopala. Tudi po tem, da jo je na daljših potovanjih (v lastni režiji, jasno) vedno spremljala babica. "Od osnovnošolskih let sem potovala z njo. Še lani, ko je bila stara 82 let, sva obiskali enajst držav." Zakaj potem ne potuje več z babico, ko pa otrok več kot očitno pri tem ne bi bil ovira? "Žal je babica zbolela, ima že premočno demenco in od potovanj ne bi imela nič. Gremo pa decembra mi trije na potovanje. Na Tenerife."
Končno sogovornica razkrije še eno veselo novico - vnovič bo mamica. A zaradi tega ne bo spremenila načina življenja, le nadgradila ga bo. "Že varčujem za tak voziček, da bom v njem lahko vozila oba. Za naslednje leto tako računam malo bolj na gorsko kolesarjenje, ker dveh ne bom mogla nositi. Ko bo Suzi stara tri leta, bo pa že na marsikateri hribček lahko prišla tudi sama. Drugo leto bom torej malo več kolesarila, tekla, tudi na smučeh, z dvema. Bo pač malo več kondicije," še prešerno doda adrenalinka.
Ob vsem slišanem človek ugotovi, da so ženske v tej družini nekaj posebnega. Popotniška prababica, podjetna in športna babica, čisto divja mamica (mimogrede, pred kratkim je vpisala tretji magisterij, ker ima jamarska reševalka, ljubiteljska fotografinja ... pač preveč časa?). Le kaj bo iz tebe, Suzi, se vprašam. "Jaz ji bom pokazala vse, kar počnem, potem pa naj se sama odloči," namesto malčice, ki še niti ne more govoriti, pojasni mamica.

Rozmari Petek

Fotografija: Pristen stik z naravo in družino - kaj je lahko lepšega (osebni arhiv)

Vecer.si 21.11.2015


Planet Siol.net, 15.11.2015 - Barbara Gradič Oset:
Mama, ki je tri tedne po porodu s hčerko šla v hribe

Mateja Mazgan, 14.11.2014
moja zgodovina potovanj sega dobrih sedemnajst let nazaj. Do sedaj sem bila v 68 državah

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

6 komentarjev na članku "Pri dveh mesecih na dvatisočaku"

Franci Savenc,

Brisal (iz 2. komentarja):

Še nasvet: če imate namen podreti kakšen rekord z otrokom v tej smeri, se prosim pred tem oglasite pri psihiatru!

PS: In obvestil o tem avtorja in "prizadeto"

ki je 22.11. 22:39 poslala: Pozdravljeni!

Sem videla, da je objavljen prispevek o meni in hcerkici o podvigih po hribih iz Vecera.

Ali lahko zaklenete komentiranje, ker se mi ne zdi na mestu, da kdo pise javno zaljivosti? Primer drugega komentarja... Pac sem mnenja, da zaljive vsebine tja ne sodijo.

Po obvestilu: Pozdravljena, / Ne moremo zapreti komentarjev, so pa vsi avtorizirani; dodajajo jih lahko le registrirani člani. || in še: Ponoči sem odgovoril povsem avtomatično ... / Potem pa sem obvestil avtorja in brisal zadnji stavek.

+ (23.11. 09:39) pa: Ok, velja. Saj me ne motijo njihova mnenja, pozitivna ali negativna, edino kar se mi ne zdi prav je žaljivost mene in pa tistega, ki je komentiral prvi. :)

V kratkem bom imela nekaj zanimivega za objavo na vaši strani. Člani Jamarske reševalne službe se bomo spuščali kot božički po pediatrični bolnišnici Maribor. :)


Franci Savenc,

Odgovor Matjaža Ferjančiča / Matjaz.Ferjancic@gov.si

morebiti je bil žaljiv, mogoče celo zato, ker je resnično na mestu ?

Sicer tega nisem v komentarju podal, se je pa resnično zgodilo:

Sepembra 2003 (mislim, da je bilo tega leta) se je v stotinji žensk na Triglav gibal tudi moški z otrokom/dojenčkom. Samostojno, ne v režiji 100 žensk/Triglav, se razume. Med prenočevanjem na Planiki je ponoči otrok jokal, oče pa ga je tolažil. Kaj otroku ni ugajalo lahko samo ugibamo, ponoči jokajo seveda tudi doma. Dogodek pa se je zgodil naslednjega jutra. Na območju Malega Triglava se je oče sklonil ker je imel nekaj opraviti pri tleh. Otrok mu je začel drseti iz nahrbntika in samo hitri reakciji bližnjega vodnika 100 žensk se lahko zahvalimo, da otrok ni padel očetu čez ramena na tla, morebiti tudi čez skalni skok/steno !! Kdo je bil GAJSTNI oče ne vem, mogoče celo avtor prejšnjega komentarja, ki se hvali z vzponom 10-mesečne hčerke na Triglav. Takšne iditoizme je treba preprečiti, samo ne vem kako. GRS ali GV nima zakonske podlage, da bi tako početje na pragu visokogorstva ustavil in poslal nazaj. Nato pa se najdejo celo novinarka, ki bi leto in pol starega otroka zaradi "hribovskih zaslug" najraje vikala ! Le kam smo prišli, a! :-(

Če želite, lahko zgornji komentar prilepite k mojemu včerajšnjemu.

Lep pozdrav in hvala za trud pri vzdrževanju G-L. / Matjaž


Primož Auersperger,

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP


Primož Auersperger,

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP


Bernard Štiglic,

Tudi v naši družini smo vedno hodili z otroki po gorah. In to že od malih nog. Otroku je pomembno samo to, da je z starši. Kje je to; ali pred televizorjem, ali na sprehodu po parku, ali na dvatisočaku, ga niti ne zanima. Vsekakor je v gorah bolje, kot v vozičku na hrupni in prometni cesti, ali v vozičku v nakupovalnemu centru.

Otrok v otroškem nahrbtniku ne bo samo spal, ampak se bo tudi razgibal in nadihal svežega zraka. Doma bo potem lažje zaspal.

Seveda pa so tudi omejitve, ki sem jih spoznal tekom let. Kjer je padajoče kamenje seveda z otrokom ne moremo hoditi, ali pa mraz. Otroka zelo kmalu zazebe v rokice in nogice.

Drugače pa čimveč z otroci v naravo, ne jih imeti samo doma v vatici.


Matjaž Ferjančič,

Brez skrbi, otroci bodo brez zamere počakali do tretjega leta, ko bodo prvič stopili na smučke ali pa na samostojno na nižji hrib, do petega leta ko bodo na umetni steni pričeli spoznavati plezanje, do 10 leta ko bodo sami pristopili na Triglav, par let kasneje tudi po Slovenski ali karkoli drugega v alpskih stenah… S tem, da jih še v plenicah nosite s seboj na podobne aktivnosti, samo kažete svojo zafrustriranost. Mamice in očkoti, če bi se radi dokazali, ni problema, niti en rekord ni prepovedano izboljšati, pa dajte, če ste tako GAJSTNI!

Smisel delitve doživetja (starši-otroci, naveza, prijateljska družba …) je, da ga vsakdo doživi na svoj način, na koncu ture ali pa med turo pa si to izmenjamo z besedami, pogledi … Kaj je otrok/štručka odnesel od 10 ali več urne nošnje (spanja) v nahrbtniku pač ne bi razglabljali!

In tudi nima smisla razglabljati, kaj lahko padajoči kamenček naredi otroški glavici, kako otrok v nahrbtniku amortizira zdrs starša na grušču, "blagodejen" učinek manjše vsebnosti kisika nad 2000 m (nekateri odrasli že tu čutijo višinsko omotičnost, znani so tudi že primeri začetka višinske bolezni), …

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti