Luka Pintar, Andrej Seliškar: Cvetje slovenske dežele : Florula Slovenica. Kranj : Narava, 2015
Pred kratkim sem v eni od predstavitev knjig o naravi zapisal, da, sodeč po knjižni beri, zanimanje za naravo narašča. In ko je predme prišlo Cvetje slovenske dežele (z latinskim podnaslovom Florula Slovenica), sem z navdušenjem odprl še eno lepo tovrstno knjigo.
Že razprti cvet kovačnika je kar zadišal z naslovnice, ko pa sem začel listati, se je cvetlični vrt slovenske dežele kar razcvetel, razbohotil v eno samo podobo lepote …
Saj nekako v tem tonu je tudi uvodna beseda, ki jo je prispevala dr. Nada Praprotnik. Kar petina evropskega rastlinstva uspeva pri nas, četudi na tako majhnem prostoru na prehodu alpskega, mediteranskega in panonskega sveta. Ni čudno, da se človek, ko prebira opise rastlin in spoznava botanike, ki so bodisi odkrili bodisi prispevali prve opise ali popravke uvrstitve rastline (to se kar pogosto dogaja), navdušuje. Kajti velik del teh botanikov je vsaj na določen način povezan s Slovenijo, mnogi so tu tudi živeli. Očitno je Slovenija botanično izjemno zanimiv prostor.
In zakaj tako poudarjam prav botanike? Ko človek bere (ali gleda) novo knjigo, se vedno vpraša: "V čem je drugačna od predhodnic?" In Cvetje slovenske dežele je drugačno prav po tem, da pri tako rekoč vsaki rastlini razloži izvor imena, ki ga je najpogosteje "zakrivil" prav eden od botanikov, ki je rastlino odkril ali opisal. Še več, po vzoru dela Flora Alpina poleg slovenskega in latinskega imena ta knjiga ponuja imena rastlin v še štirih evropskih jezikih (angleško, nemško, italijansko in francosko). Zelo uporabno! Tudi sicer so opisi, ki jih je prispeval mag. Andrej Seliškar, daleč od suhoparnosti. Četudi sem prebral že veliko podobnih knjig (pa je že gledanje le-teh navdušujoče), sem tu vedno znova odkrival stvari, ki jih še ne poznam. Da denimo skromna triglavska neboglasnica, ki si mesto izbori na skalnih grebenih, tam obstane tudi do trideset let. Da beseda mezereum (v latinskem imenu za navadni volčin, daphne mezereum) pomeni smrtno nevaren in je perzijskega izvora (ne torej latinskega!). Da je potonika (kot tudi številne druge rastline) latinsko ime peonia officinalis dobila po opisovalcih iz dobe antike - Karl Linne je uporabil kar to, kar so zapisali grški učenjaki, ki so rastlino poimenovali po mitološkem zdravniku Paianu, ki je zdravil bogove (npr. Marsa, Plutona). In skoraj ni rastline, pri kateri ne bi izvedeli neke podobne zanimivosti. Tako da knjiga ni le priročnik, je tudi učbenik. Sicer pa opisi vsebujejo še navedbo rastišča, razširjenost (znotraj Slovenije), čas cvetenja in podatek o življenjski obliki in velikosti rastline, pri ogroženih rastlinah pa tudi njihov naravovarstveni status. Rastline so v knjigi razvrščene po barvi cvetov - od belih preko modrih, rumenih, rdečih do zelenih in rjavih.
In ko smo pri barvah, smo pri - fotografijah. V tej knjigi je nekoliko drugačno tudi oblikovanje, kar odličnim fotografijam (vse je prispeval dr. Luka Pintar) da večjo izrazno moč in knjigo naredi bistveno bolj "živahno". Namreč, fotografije so lepo umeščene med besedilo, različnih velikosti, kar omogoči poudarek določenim značilnostim rastline, obenem pa tudi nekoliko umetniško pričara svet rastlin (npr. "goreči" ruj na str. 186), takih primerov je kar veliko. Pravi užitek je listati knjigo Cvetje slovenske dežele, ker se v njej vedno "nekaj dogaja". Od privlačne fotografije do zanimivega opisa. In ker iz knjige nemalokrat "zadiše" sredogorski in visokogorski cvetovi, bo v veselje ne le vsem ljubiteljem narave, ampak jo bo za svojo prejel tudi, kdor zahaja v gore.
Marjan Bradeško
Fotografije: Luka Pintar