Silvo Baznik: Vstani, čas je za novo turo v Julijcih, si rečem še 
v zvezdnati noči in vstanem. Cilj: 2417 metrov visoka piramidasta gora, prvi veliki vrh vzhodnega kraka Martuljkove skupine, Kukova špica.
Od doma do avtoceste srečujem ljudi, ki hitijo v službo. Na obvoznici je že gneča. Po avtocesti v smeri Gorenjske vozim enakomerno, z ne preveliko hitrostjo in zato me večina voznikov prehiteva. Na jesenicah zapustim avtocesto, ko se na obzorju pokažejo prvi obrisi gora. Zapeljem v Mojstrano in nadaljujem z vožnjo, polno tresljajev v dolino Vrat. Peljem mimo Peričnika do grape Velikega Črlovca, kjer je že parkiran avtomobil. Ustavim in se pripravim na pot, ko mimo pripelje drugo vozilo in nadaljuje vožnjo. Še pogled na avtomobil in ugotovim, da sem izgubil okrasni pokrov kolesa. Smola.
Severne stene gora nad Vrati samevajo v jutranji sivini, medtem ko moj cilj zažari v rdeči preobleki prvih sončnih žarkov. Iz Vrat je dobro viden drzen jugovzhodni raz, poln rogljev in škrbin. Poiščem pričetek poti na svoji levi, se povzpnem na iztek kamnite hudourniške široke grape in malce višje dosežem prečno lovsko stezo, ki me popelje iz škripajočega kamna na desno na gozdnati greben med obema grapama, Velikim in Malim Grlovcem. Vzpenjam se po stezici, polni odpadlega suhega listja, Noge me nesejo kot za stavo, da ujamem še novo barvno gorsko preobleko tega jutra. Vrhovi gora zasvetijo v škrlatno rumeni barvi. Čista poezija jesenskega jutra. Številne so stezice in prečnice, a hodim po najbolj uhojeni v ključih in po slabi uri hoda dosežem drugo prečno lovsko stezo, kjer zavijem levo. Zapustim gozd s spustom v grapo in nato prečim prostrana rušnata pobočja, da dosežem pobočje med Škrnatarico in Kukovo špico.
Tu nadaljujem vzpon Čez Dulce, sprva po travah in skrotju, nato po ali ob obsežnih meliščih, da čez skalnati skok dosežem travnike in sedlo Dulce ter pokukam na svet Za Akom. Čas je za okrepčilo iz nahrbtnika in kratek postanek. Nato stopim desno na vršna pobočja Kukove špice. Svet je precej strm in stopam previdno, nekoliko desno od glavnega grebena. V pomoč so mi številni možici. Pobočje se izravna tik pod vrhom. Na vrhu gore pohodnike čaka manjša piramida in skrinjica z vpisno knjigo. Mir in tišina rahlega vetriča sta bila moja sopotnika na večurnem sprehodu in tudi na vrhu ni nič drugače.
Z vrha je lep pogled na krnico Za Široko pečjo, imenovano tudi Amfiteater. Morda bi bil za spoznanje še lepši z grebena nad sedlom. Tja bom šel naslednjič, si obljubim. Ozrem se naokoli in občudujem krnico Za Akom in gore nad njo, Vrh nad Mužici, Sleme in oddaljeni Vrtaški vrh, zadaj so Karavanke, vidi se Mežaklja in vrhovi nad dolinami Vrat, Kota in Krme. Lepo je.
Previdno, kot sem prišel, tudi odidem. Na sedlu ponovno naredim odmor, nato pa se spustim do melišč. Pod menoj se vzpenjata pohodnici. Pomaham in nadaljujem svojo pot. Tokrat gre po meliščih hitro navzdol. En, dva, tri in sem na travnatem delu, kjer dosežem prečno stezico.
Po njej se vrnem do Črlovca, ga prečim in hodim po gozdnatem grebenu. Pokukam še na stran Malega Črlovca, kjer uzrem stezico, ki pelje na Sleme. Morda jo kdaj uberem po njej, kdo ve? Suho listje in strmo pobočje nista primerna za hiter spust in krajšanje poti, kar hitro občutim, ko mi prične drseti in se zato vrnem na stezico, ki sedaj v ključih pelje navzdol in me v spodnjem delu pripelje na kamenje grape Velikega Črlovca, od koder sem hitro pri avtu.
Odpeljem se do Peričnika in čeprav nisem imel namena, se ob pogledu na slap ustavim. Vzamem fotoaparat in stopim na označeno pot na desnem bregu potoka. Povzpnem se do prvega slapu, ki pada dvainpetdeset metrov globoko. Tokrat je impozanten v količini padajoče vode in bobnečem padcu v tolmun. Fotografiram in nadaljujem pot do zgornjega šestnajstmeterskega slapu, kjer pogled zastane na vodni zavesi okoli slapu.
Stopim pod previs, fotografiram in nadaljujem na drugi breg in nazaj. Občudovanja vreden pogled, a treba je nazaj. Po isti poti se vrnem do avta in se odpeljem. Nižje opazim na kupu peska ob cesti okrasni obroč. Ustavim. Pravi je in ga montiram na kolo. Hvala popotniku, ki ga je postavil na vidno mesto. Moja sreča.
Prižgem radio in vozim proti domu z mislijo na prehojeno pot v gorah.