Delo, Panorama - Simona Bandur: ... se izteka, sneg je baje naročen
Na začetku tedna so na Voglu oznanili, da so v poletni sezoni sprejeli že 101.000. obiskovalca, za njimi je bil tudi rekordni »poletni« vikend, čeprav se jesen preveša v zimo. »Jah, za ta teden smo še zmenjeni za lepo vreme, da v miru končamo priprave na zimo, za potem pa smo že naročili sneg,« je dobrovoljno napovedal vodja smučišča Vogel Igor Sodja.
V ponedeljek dopoldne je nihalka, ki je vso poletno sezono neutrudno delala, čepela ob spodnji postaji. Okoli nje sta se smukala vzdrževalca in pregledovala kolesa, kot je pojasnil Boštjan Klinar, tehnični vodja smučišča z več kot petdesetletno zgodovino. »Ali gresta zdajle gor?« jima je zaklical. »Ja!« V gondoli je čakal voziček z gradbenim materialom in orodjem, delovna obleka in roke vzdrževalcev so izdajale, da sta imela umazano delo.
Delavnica kot mnoge druge
»Vzdrževanje je odvisno od naprave do naprave. Za letni pregled gondole si vzamemo en mesec, to je ob koncu poletne sezone in pred začetkom zimske, vzdržuje pa se strogo po navodilih proizvajalca in po evropskih standardih,« je razlagal. »Pred zimsko sezono pregledamo, na primer, vse vrvi,« je nadaljeval ob pogledu na debele jeklenice, po katerih je drsela gondola. Pod njo je zevala globina, a prostora za pomisleke ni bilo – naprava je varna, so potrdili vsi trije zaposleni. »Za vsak del naprave obstajajo dnevniki. Za naprave, ki obratujejo vsak dan, opravljamo dnevne preglede, poleg tega imajo še tedenske, mesečne, polletne in letne,« je dodal tehnični vodja. Nihalka je stara štirinajst let in sodi med mlajše naprave na smučišču (najstarejše so iz leta 1966), a vse morajo izpolnjevati enake zahteve. »Imamo tri naprave, ki so toliko stare, da nimajo navodil proizvajalca, zato se ravnamo po evropskih standardih. Če imamo dvoje navodil, vedno upoštevamo strožje.«
Oboroženi z varnostnimi zagotovili smo izstopili na zgornji postaji ter kmalu sestopili tja, kamor je nezaposlenim vstop prepovedan, v delavnico. In ugotavljali, da delavnica za žičniške naprave ni prav nič drugačna od drugih delavnic – mize so obložene z orodjem in patino, ki izdaja kilometrino, osrednji stenski okras so koledarji z razgaljenimi damami. Kar je bilo posebnega, so bila velika železna kolesa, ki so čakala na popravilo. Tokrat v delavnici ni bilo nikogar. »Kadar je vreme lepo, so vzdrževalci na terenu,« je pojasnil Klinar.
Vogel se je kakor že ves teden tako obilno valjal v soncu, da bi zaposlenim na smučišču še najbolj zapriseženi pisarniški molj zavidal delovno mesto na dobrih 1500 metrih nadmorske višine. Ker obiskovalcev ni bilo, je okoli zgornje postaje in hotela Ski vladala tišina, kakršno imajo obiskovalci v lepem vremenu redko priložnost zaužiti. Učinek tihožitja je še poudarjal osamljeni teptalni stroj. »Poleti vse teptalce servisiramo: snamemo gosenice in priključke, menjamo olje, hidravlične cevi ..., skratka vse, kar se izrabi ali predvidevamo, da bi se lahko izrabilo.« Imajo tri teptalce (in enega v rezervi), ki jih upravljajo posebej usposobljeni zaposleni (ravno tako iz ekipe vzdrževalcev), kajti teren je na Voglu še posebno zahteven. Smučišče je namreč odvisno od naravnega snega in z njim imajo nenehno težave – tudi če ga je veliko, to ni še nikakršno zagotovilo, da bodo na smučišču zavladale idealne razmere. Prav lahko se zgodi, da ga bo veter čez noč odpihnil, Vogel pa je znan po tem, da čezenj rado zapiha, in je že pravi praznik, če je zgornji del smučišča odprt. Ali spodnji, če smo že pri tem, tam pa je ponavadi premalo snega, in tako je bil Žagarjev graben minulo sezono odprt samo dva dni, kot je pred obiskom smučišča povedal predsednik uprave družbe Žičnice Vogel Bohinj Boštjan Mencinger.
Prav zaradi težav s snegom so letos uredili vetrne ograje in upajo, da se bodo dovolj dobro obnesle, da jim bodo prihodnje leto dodali še kakšno. Dotlej so se poskušali na vse načine znajti, da bi na smučišču zagotovili vsaj malo snežne plasti. Sneg so prenašali, prevažali, še bolj pogosto teptali ..., a nič ni prav veliko zaleglo, kakor se radi razgovorijo vsi zaposleni. Poleg ograj so letos z več delovnimi akcijami na nekaterih delih s smučišča odstranili kamenje in ga nasuli s sekanci, da bi se čim prej zaraslo s travo in tako poskrbelo za boljšo podlago. Njihova želja je zasneževanje, a tudi predsednik uprave, ki sicer verjame, da jim bo to uspelo, cilja ne more napovedati na kratki rok.
Nenehne težave s snegom
Kakšne težave imajo s snegom, je dobro ponazoril tudi Janko Rutar, ki se je pripeljal z vrha smučišča, kjer je pregledoval izstopna mesta na vlečnici in prostore, kjer bodo delali sezonci (pozimi se število delavcev na smučišču več kot podvoji, takrat jih je več kot sto). Pred tridesetimi leti je moralo biti na spodnjem delu smučišča od metra in pol do dveh metrov snega, v zgornjem delu pa od pet do šest metrov. »Danes pa delamo, če imamo že 20 centimetrov južnega snega,« je ugotavljal Rutar. Na smučišče je prišel kot miner in strojnik mehanizacije. »Na Vogel smo morali spraviti buldožer, da smo malo izravnali teren, da bi lahko tudi pri manjši količini snega zagnali smučišče.« Dotlej je bilo smučišče povsem naravno in je že med obema svetovnima vojnama veljalo za turnosmučarski raj. Leta 1934 so na Rjavi skali postavili skalaški dom, vendar je bil med drugo vojno požgan. Leta 1958 je takratno podjetje Transturist začelo urejati projektno dokumentacijo za nihalno žičnico; za začetek so naredili tovorno, vendar je vanjo udarila strela in eno leto ni delovala. Leta 1962 so začeli graditi nihalko in 4. julija 1964 je kabina, ki je lahko sprejela 15 ljudi, pripeljala prve potnike. Jeseni 1964 je začela voziti vlečnica Križ, v dveh letih pa še sedežnici Orlove glave in Šija.
Veliko let, malo kilometrine
Leta 1966 so dobili prvi teptalec in kar dva tedna so potrebovali, da so ga spravili gor, je povedal Rutar. Ni le vzdrževalec, ampak tudi reševalec in aktivni član Gorske reševalne službe ter prepričan, da ima najlepše delovno mesto: »Spodaj Bohinj, na eni strani Triglav, zgoraj svež zrak ... Ampak moraš imeti veselje do gora.« Še dobro se spomni, kako sta leta 1964, ko so zgradili žičnico, z bratom skrivoma gledala, kaj za eno čudo gre gor. »No, potem pa se mu je želja iz otroštva izpolnila,« je dodal Boštjan Klinar, ki dela na smučišču 20 let. Oba sta domačina, kot večina sodelavcev, vsi so se dela priučili tam.
Med mlajšimi zaposlenimi sta Davorin Odar in Blaž Zupanc, ki sta delala na najmlajši napravi, to je štirisedežnica Orlove glave. Našli smo ju v njenem drobovju, kjer sta pregledovala vrvne prižeme klopi. »Vsako posebej morata do zadnjega koščka razstaviti, pregledati, sestaviti in vrniti na stol. V enem dnevu lahko pregledata največ dve prižemi, vseh pa je 69,« nam je poskušal približati njuno delo tehnični vodja. Na pregled je čakalo še deset sedežev, kar pomeni, da bosta v petih dneh končala, za vsak poseg morata voditi evidenco. Strojnika žičniške naprave se nista pustila preveč motiti, Davorin, sicer tudi reševalec, je imel delo s prižemo, Blaž je menjaval obrabljeni ležaj, stalna zvočna spremljava je bil radio, pomešan s hrupom, ki ga je oddajala naprava. Tudi sicer je bil zvok radia znak, da se na napravah nekaj dogaja. Okoli dvosedežnice Zadnji Vogel sta se motala Miha Pagon in Sašo Alič ter opravljala delo, ki ga je lahko prepoznal tudi nekdo brez znanja iz strojništva. V rokah sta imela čopiče in z njimi obdelovala sedeže, potrpežljivo drugega za drugim. Napravo so dobili leta 1991, vendar je imela za sabo že precej kilometrine, kupili so jo rabljeno iz Italije in je letnik 1974.
Šijin abraham
Med najstarejšimi tremi napravami je enosedežnica Šija, ki bo prihodnje leto praznovala abrahama. A kljub častitljivi starosti nima prav veliko obratovalnih ur. Klinar je pokazal na številko 13.000, ki je bila izpisana v nadzornem prostoru enosedežnice: »To je le malo več, kot ima za sabo obratovalnih ur štirisedežnica Orlove glave iz leta 2007.« Šija je na okoli 1800 metrih nadmorske višine in tam še posebno rado zapiha, pri 18 metrih na sekundo pa morajo napravo ustaviti – tudi če se zato kakšen smučar zelo pritožuje. Marsikdaj je namreč tako, da je ob vznožju smučišča na videz čisto mirno ozračje, najvišja sedežnica pa stoji. »Nič ne pomaga, takšni so predpisi!«
Dan na še zelenem smučišču smo sklenili z opazovanjem Andreja Cesarja, prav tako vzdrževalca, strojnika in reševalca. Opravljal je preventivni pregled ploščadi ob gondoli, stoječ na izpostavljeni lestvi, a dobro privezan. »Tu imam kotiček zase,« se je smejal. Pod njim se je raztezalo Bohinjsko jezero, dan je bil čudovit in napoved še naprej obetavna. Zato se bo poletna sezona nadaljevala tudi ta konec tedna.
Simona Bandur
Foto Leon Vidic