Delo, Zadnja stran - Polona Malovrh: ... iz ptičje perspektive
Na dimniku Teta Ali Google earth v živo – 360 metrov nad Savo, 1400 klinov visoko
Trbovlje – »Nora izkušnja. Splača se, pa če greš samo do prvega podesta,« je bila navdušena Štajerka Vanja Milosavljevič, ko je po uri vzpenjanja na 360-metrski dimnik trboveljske termoelektrarne znova stala trdno na tleh. Arhitektka po prepričanju in športna plezalka po duši je tako kot še dvajset častilcev višin v nedeljo premagala vseh 1400 klinov lestve do vrha in nazaj. Vmes je srečala kanjo in na vrhu bi jo veter skoraj odpihnil ...
Če je Vanja Milosavljevič kot prava Celjanka doslej že zaradi Ka(n)juha, pesnika, ki nosi ime po ujedi, prisegala le na kanje, ki jadrajo visoko na nebu, bo po osvojitvi nove plezalne trofeje, dimnika Teta, drugače. »Videla sem kanjo iz ptičje perspektive. To je neponovljivo. In na tretjem podestu pikapolonice,« je navdušeno pripovedovala ena redkih žensk, ki so se zadnje tedne vzpele na zasavski in evropski ponos. Da bi na vrhu nihal za cel meter, kot pravi legenda, ni opazil nihče. Čeprav po uradnih podatkih trboveljski ponos ob močnem vetru na vrhu res niha za okrog 60 centimetrov, moč prepiha v njem pa lahko dvigne breme, težko sto kilogramov.
Do živega mu ne bi smel niti potres desete stopnje
Dimnik, ki je zadnji mesec postal vaba vseh vrst plezalcev, avanturistov in izzivalcev, so sredi doline smrti, kot so v prejšnjem stoletju zaradi močne onesnaženosti imenovali Zasavje, postavili leta 1976. To je bil čas, ko so Zasavci na leto vdihali tudi do dva milijona ton emisij žveplovega dvokisa. Veljal je za najvišjega v Evropi; v času gradnje je deset metrov višji stal le v Kanadi. Vanj je po besedah »glavnega referenta za plezanje« Matjaža Macerla, enega od dobrih štiridesetih ljudi, ki so po lanski likvidaciji Teta obdržali delo, vgrajenih skoraj 12.000 kubičnih metrov betona, več kot tisoč ton betonskega železa, 950 ton šamotnega in izolirnega materiala, odlično je vzdrževan in po atestih mu do živega ne bi smel niti potres desete stopnje po Mercaliju. Žveplovi plini so se po njem nazadnje vili 17. septembra lani ...
Nekoč so se po dimniku Teta »sprehajali« le vzdrževalci, v glavnem zunanji. Za druge je bilo plezanje nanj strogo prepovedano. V vseh letih sta se zgodili le dve izjemi: na njegovem vrhu je leta 1997 zaplesal domačin, ustanovitelj skupine En Knap Iztok Kovač, pred štirimi leti pa se je mimo varnostnikov uspelo prebiti dvema pustolovcema. Zagledali so ju šele, ko sta se s padali vračala z bližnje planote. Potem so se letos nanj še napol v ilegali povzpeli češki alpinisti. Čeprav v Tetu možnosti adrenalinskih vzponov ne obešajo na velik zvon, kaj šele, da bi jih poskušali tržiti kot turistično ponudbo, so družbena omrežja opravila svoje, ugotavlja Matjaž Macerl. V zadnjih tednih je izjavo, da gredo na dimnik na lastno odgovornost, podpisalo 112 posameznikov: »Zadeva nas je preprosto prehitela. Prej ali slej bomo morali poiskati najemnika objekta, ki ima registrirano ustrezno dejavnost, da iz njega napravi zgodbo, kot si jo Tet zasluži.«
Da ima dimnik najboljše temelje za slovensko plezalsko meko, se strinja tudi skupina Litijanov, športnikov, ki imajo za seboj na tisoče preplezanih metrov. Na podvigu, kjer »je mogoče angelčke srečat«, so bili prvič. »Samo plezanje je enolično, drugačno kot v gorah, a tudi veliko bolj varno. Kot če bi v kletki plezal. Omahniti ne moreš,« so svojo izkušnjo popisali Samo Peskar, Denis Planinšek in Rok Virant.
In kaj, če človeka sredi te »enosmerne ulice« vendarle zvije? Naj kliče vojaški helikopter, gorsko reševalno? Angelčke? »Kličeš nekoga, ki te dobro psihično pripravi, da se vrneš,« pravi Milosavljevičeva, ki se na domači dimnik še ni povzpela. »Sem kar takoj naskočila najvišjega,« se je smejala.
V soboto se je pet plezalcev vendar premislilo. Nekateri že na prvem podestu, trideset metrov nad tlemi. Sobota je sicer prinesla dva rekorda: največji obisk doslej – 40 ljudi, večinoma Trboveljčanov, in najhitrejši neuradni vzpon – 37 minut. Postavil ga je specialec, osebni varnostnik v slovenskem državnem vrhu, ki je obljubil, da bo na to »ekstra preizkušnjo« pripeljal tudi svoje sodelavce. V Tetu zaradi zadnjih množičnih naskokov intenzivno iščejo institucionalne okvire varnosti. V prihodnjih dneh pride »teren« strokovno preverit Gorska reševalna služba.
Evropski adrenalinski park
Energetska dolina ob Savi ima vse možnosti postati adrenalinska, z nekaj desettisočaki vlaganj in veliko podjetniškega duha utegne prerasti v evropski adrenalinski park za vseh vrst podvige. »Lahko postane tudi tehnični muzej zasavske industrijske dediščine, karkoli, samo da ne gre v staro železo,« si želi Macerl, ki se še spominja cinizma, s katerim so Zasavci nedolgo od tega sprejemali ideje o čistem turizmu, ki se lahko razvije prav okrog – ostankov umazane industrije. Jeklenica z dimnika na katero od bližnjih planot ali še bolje po Savi navzgor do Trbovelj, v kombinaciji z raftanjem po reki navzdol, do hrastniških brodarjev, utegne v bližnji prihodnosti meso postati. »Le tržiti se moramo Zasavci še naučiti,« pravi Macerl.
»Prašno in vetrovno je na vrhu, ampak razgled odtehta vse,« je komentiral Trboveljčan Aljoša Kolar in si hitel čistiti hlače. Leta se je vozil mimo dimnika in vedno si je želel nanj. In če je Aljoša, ki je tudi poklicno veliko na višini, kot za šalo dimnik naskočil takoj, ko se je pokazala priložnost, kaj je v množico skoraj profesionalnih plezalcev, »štromarjev« in specialcev pritegnilo mizarja Anžeta Šinkovca? »Morda lestev,« se nasmeje, resno pa pristavi: »Tekma s seboj, ki je najhujša.« Aljoša in Anže sta bila najbolj izstopajoč par nedeljske plezalne povorke: vrh sta osvojila v fluorescentno rožnatih in zelenih pajkicah z živalskim vzorcem, ki pri soplezalcih, ko so se razvrščali za skupinsko fotografiranje, ni ostal neopažen ...
A kot povsod je tudi pri plezanju čar očitno v – detajlih. Ali v primeru Teta: v dimniku, s katerega se celo na kanje odpira pogled v – ptičji perspektivi.
Polona Malovrh Fotografije Aleš Černivec