Silvo Torkar: Méngore (na Méngorah) je poimenovanje 453 metrov visoke vzpetine med Mostom na Soči, Volčami in Tolminom, znane zaradi romarske cerkve Marijinega imena.
France Bezlaj se o tem imenu v svojem opusu ni izrekel, Dušan Čop ga je, sicer brez glasoslovne utemeljitve, izvajal iz *Medgore (1975: 30), medtem ko je Marko Snoj (Jezikovno svetovanje, januar 2013) ob pomanjkanju srednjeveških zapisov in narečnih podatkov ter glede na zapis Menkara iz leta 1780 podvomil, da imamo v imenu opraviti s prvino gora.
Cerkev na Mengorah se prvič omenja že v urbarju 1377 kot cerkev sv. Sobote (sancte Sabade) s kmetijo na Poljancah (in villa de Poglanica). Vas Poljanica, danes ledinsko ime Peljance na prevalu pri Kozarščah, je obsegala 1,5 kmetije, od tega je ena kmetija pripadala cerkvi sv. Sobote, pol kmetije pa oglejski cerkvi (Kos 1948: 60). V listini iz leta 1419 se cerkev navaja kot cerkev sv. Marije »de Sabottina« (Stafuzza 1978: 17, Höfler 2001: 83). Ustanovna listina oz. dovoljenje za gradnjo nove cerkve (na Mengorah) iz l. 1493, ki jo je v čedajskem Kapiteljskem arhivu našel F. Rupnik, objavil pa J. Kragelj (1993: 6), ne vsebuje imena Mengore.
Tolminski urbar 1523 (hranijo ga v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, mikrofilm v ARS) v popisu dajatev pri župi Doblar navaja (fol. 61) cerkev Zwischen pirg genant in windisch Namengorach (Trpin 2001: 117).
Cerkev Matere božje se omenja v vizitaciji 1570: della Mengora sub plebe Volzanae (Portia 1570, gl. Höfler 2001: 83).
Popis škofij, proštij itd. iz leta 1668 (hranijo ga v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, mikrofilm v ARS) locira cerkev in Mengora. Tudi vizitaciji 1755 in 1756 poznata le zapis Mengora (Attems 1994: 449, 487).
Jožefinski vojaški zemljevid iz leta 1780 piše Menkara (Jožefinski 1997: 239).
Na zemljevidih Franciscejskega katastra iz l. 1822 (k.o. Čiginj in Kozarišče) zasledimo več zapisov imena Mengore, ki se nanašajo na mikrotoponime na prevalu med vasema Kozaršče in Modrejce in pa na hrib s cerkvijo (FK 1822).
Pod cesto iz Kozaršč proti Modrejcam je ledinsko ime U Mengari, prečrtano z rdečo, nadpisano: za bregom. Še za spoznanje niže, še zmeraj desno od ceste, je ledinsko ime Na peljanceh, znano še iz urbarja 1377. Nad cesto je ledinsko ime na mengorjeh.
Točno nad vasjo Kozaršče se dviga hrib s cerkvijo, z dvema napisoma: zgoraj Mengore, tik pod njim Na Mingoriech.
Očitno je, da je treba izhajati iz ledinskega imena U Mengari, ki označuje prehod iz kotline s Kozarščami v Soško dolino proti Modrejcam. Tu bi bilo poimenovanje *medgore oz. *medgorje smiselno. Premena -dg- > -ng- je nastopila zaradi olajšanja izgovora sklopa dveh zapornikov, gre torej za disimilacijo po zapori. Ta tip disimilacije je dokaj redek, saj v enakih primerih navadno izpade -d-, npr. v kr. i. Pogara (< *Podgora), Poklanče (< *Podklanče), Pokljuka (< *Podkljuka). Nekateri srednjeveški zapisi za zaselek Medgore pri Žetalah v okolici Ptuja (1451 Neygoramen) ter koroške Medgorje (1322 Meygor) in Megorje (1305 Meygöriach) kažejo na variantno obliko *medjigorьe, ki je v slovenskem glasovnem razvoju dala pričakovano obliko *Mejgorje, po izpadu -j- Megorje.
V toponimiji je izpričanih le malo primerov disimilacije dg > ng. Tako je grad Podgrad pri Vranskem v jožefinskih vojaških opisih 1780 večkrat zapisan kot schloss Pongrad (Jožefinski 1999: 140, 143, 144), čeprav so srednjeveški zapisi 1376 Podgrad, 1431 Podgradt in Vranzker pharr itd. Sem verjetno spadata tudi kr. i. Napóle, nem. Nampolach v Ziljski dolini (pri Melvičah), kraj. pog. Na Pólah, tož. Na Pólane, nar. nem. Lämpelach (Zdovc 2008: 80), 1469 Lämpellacher veld, in kr. i. Näpplach na že ponemčenem Koroškem, 1152 Namplach, 1529 Naplach, ki ju Kranzmayer (1958: 162) in Kronsteiner (1982: 68) sicer razlagata iz *napoljane. Vendar se zdi bolj smiselno izhajati iz *nadpoljane, ker je s tem mogoče razložiti -m- v nem. obliki Nampolach in zapisu Namplach 1152 za Näpplach. Gre za disimilacijo -dp- > -mp-, ki je podobna disimilaciji -dg- > -ng-.
Občno ime *medgorje je izpričano v različnih slovanskih jezikih bodisi neposredno bodisi samo v toponimiji, npr. v srbohrvaščini (Medjugorje), češčini (Mezihoři), slovaščini (medzihorie), poljščini (Międzygórze), ruščini (mežigor'e), ukrajinščini (mižgir'ja), njegovo praslovansko rekonstrukcijo *medjigorьe/*medjugorьe zato navaja tudi ESSJa (1993: 49). Glede na pomen v stari poljščini je mogoče nasploh rekonstruirati pomen 'polje med dvema gorama', kar v celoti ustreza stanju, kot ga izkazuje katastrski zemljevid Kozaršč iz leta 1822.
Ime Méngore je torej nastalo iz *médgore, kar je posamostaljeni tožilnik smeri od predložne zveze *med gorama, pomenilo pa je 'prostor med dvema gorama', v našem primeru na prevalu med Kozarščami in Modrejcami. Vzpetina, sicer del Bučenice, je prejela ime po tem prevalu. Ime Mengore je disimilirana oblika imena *Medgore, ki je tvorjeno enako kot Neverke (< *Medvrhe) in Medvode (l. 1744 še zapisane Med vodame).
Literatura
ČOP, Dušan: Slovenska krajevna imena in priimki na Koroškem in vzh. Tirolskem. Onomastica Jugoslavica 5, 1975, 21–33.
ESSJа 1–38–: Этимологический словарь славянских языков. Праславянский
лексический фонд. Под редакцией академика О.Н. Трубачева. Москва: Наука, 1974–2012–.
KOS, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek drugi. Urbarji Slovenskega Primorja. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1948.
KRAGELJ, Jožko: Mengore. Ob 500-letnici tolminske božje poti 1493 – 1993. Založil avtor. Gorica, 1993.
KRANZMAYER, Eberhard: Ortsnamenbuch von Kärnten I-II. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1956–1958.
KRONSTEINER, Otto: Die slowenischen Namen Kärntens. Mit einer Einleitung von Heinz Dieter Pohl), Wien, Österreichische Geselschaft für Namenforschung, 1982.
SNOJ, Marko: Jezikovno svetovanje, http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/svetovalnica/izvor-imena-mengore#v, januar 2013.
STAFUZZA, Bruno: Vertenza tra Modrea e Volzana ai primi del 1419. Gorizia, 1978.
TRPIN, Drago: Tolminska na začetku habsburške oblasti in njen urbar iz leta 1524. Nova Gorica: 2001 (rkp.).
ZDOVC, Pavel: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Celovec: Drava, 2008.
Viri
ATTEMS, Carlo M.: Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije 1750–1759. Gorica: Istituto di storia sociale e religiosa, 1994.
BARTOLOMEO DE PORTIA: Vizitacijsko poročilo Bartolomea de Portia, opata v Možacu in apostolskega vizitatorja oglejske dieceze za avstrijski del, Biblioteca Civica Udine, 1570. V: Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska. Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška škofija. Nova Gorica: Goriški muzej, grad Kromberk, 2001.
FK 1822: http://www.arhiv.gov.si/ (http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=203852, citirano 23. IX. 2014.
JOŽEFINSKI 1997: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (1804). Opisi, 3. zvezek. Redakcija V. Rajšp, transliteracija in prevod D. Trpin. Ljubljana: ZRC SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1997.
JOŽEFINSKI 1999: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Opisi, 5. zvezek. Redakcija V. Rajšp, transliteracija in prevod M. Grabnar, A. Serše, V. Kološa. Ljubljana: ZRC SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1999.