Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Najnovejši dosežek tolminskih jamarjev

PD Tolmin - Žarko Rovšček: Povezava sistemov Primadona in Migovec, 24. oktobra 2015

V soboto, 24. oktobra 2015, so tolminski jamarji dosegli nov zgodovinski uspeh in uresničili preroške besede načelnika Jamarske sekcije PD Tolmin, Zdenka Rejca, iz leta 2013: »Popolnoma realno je naše pričakovanje, da bomo v kratkem priključili najdaljši jami še tretji sistem Primadono


O prvih vtisih sta spregovorila Dejan Ristić in Andrej Fratnik.

Andrej Fratnik: Povezali smo zahodni sistem Monatip, U bend in Primadono z vzhodnim Sistemom Mig (sestavljen iz M18, M2 - Kavkna jama, M16, Vrtnarije in Vilinske jame).
Ob 10. uri v soboto, 24. oktobra 2015, smo vstopili v Monatip, kjer smo opremili na zadnji akciji odkrito brezno do police, ki nas je pripeljala v fosilno galerijo velikih dimenzij. Po njej smo prišli do podora, ok. 20 metrov, kjer smo okrog 17. ure uspeli prekopati prehod in se tako znašli v M18, to je v Jami strgane srajce. Od tam se lahko spustiš v M2, to je Kavkno jamo, ali pa v Promenado, to je galerijo, ki je del sistema in se poveže z M 16. Izbrali smo to zadnjo varianto in bili zunaj okrog 20. ure. Nato smo preko površja prečili nazaj do vhoda v Monatip po nahrbtnike in proti planini Kal, kamor smo prispeli okrog 22. ure.
Sama povezava je le okrog 150 metrov pod površjem in predstavlja Level 1. V sistemu sta še Level 2 in Level 3. To so fosilne galerije, katere prečijo plato v dinarski smeri in z brezni tvorijo sistem, ki je do sedaj dolg 35.800 metrov.
Ker smo ob iskanju povezave zanemarjali druge rove in brezna, se za nove kilometre ni treba bati. V ekipi smo bili Iztok Možir - Izy, Dejan Ristić - Rile in jaz.
Jamarstvo je skupinska dejavnost in dosežki so predvsem rezultat vztrajnosti delovanja mladih, starih, prejšnjih in zdajšnjih generacij. Res pa je da vedno rabiš nekoga, ki »vleče«. Migovec se raziskuje od leta 1974 in danes žanjemo rezultate raziskovanja nekoristnega sveta (razen vodooskrbnega območja, vendar to je za nekatere enako nekoristno).

Dejan Ristić: Nisem se veliko ukvarjal s podrobnimi raziskavami že odkritih sistemov, raziskovalnimi tabori skupaj z Angleži, ampak me je ves čas gnala želja po povezavi med Primadono in Monatipom. Nekaj časa je to zanimalo naše mlajše jamarje, vendar je njihov začetni elan malo popustil, pa sem se odločil, da jih malo potegnem naprej. Tako sem večkrat hodil z njimi, z nami pa je bil vedno tudi Andrej Fratnik. Enega izmed kaminov pa so nam pomagali splezati tudi koprski jamarji. Nekateri naši kolegi so že obupavali, češ, namesto horizontalne povezave bomo prišli zgoraj, blizu površja, v kakšne druge jame, ki niso toliko zanimive; sam pa sem kar vztrajal. Leta 2007 sem šel v ta del prvič. Naleteli smo na določene prelome in so nekateri dejali, da to ne bo šlo dalje, da raje poberemo ven vso opremo in se usmerimo drugam. Ti prelomi niso zelo globoko, so na 100-200 metrov globine in prekinjajo vzporedne galerije. Torej ne greš v brezno navzdol, ampak napreduješ horizontalno pod površjem. Vmes smo npr. prišli do kamina in je bilo potrebno tudi plezati. Išče se samo ključni del horizontalne povezave, jama pa poteka lahko navzdol v globino do 500 m. Primadona je globoka kakih 500-600 metrov, vendar nas tokrat to ni zanimalo, saj niti še ni raziskana v celoti. V njej je odprtih še veliko možnosti pridobivanja nadaljnjih kilometrov. Napredovali smo po sistemu galerij, občasno smo si ogledali situacijo na računalniku in ugibali, ali je smer prava ali ne. Ves čas smo zaznavali prepih, ki nas je tudi usmerjal. Podor je bil že proti koncu te povezave. Angleži so tudi že iskali povezavo. Šli so na globino kakih 150 metrov in prišli do podora, kjer so z raziskavo zaključili. Tam so našli povezavo s sistemom Mig in je nadaljevanje ostalo malo zanemarjeno.
Preko sistema galerij je naša trojka Andrej Fratnik, Iztok Možir in jaz torej prišla do podora. Ves čas smo čutili prepih skozi horizontalne ožine, vendar ne moreš vedeti ali bo povezava ali ne. Povezavo smo pričakovali že pred tremi leti, pa ni bilo nič.
Od leta 2007 smo opravili okrog 30 akcij. Enkrat je obupaval eden, drugič drugi, pa smo vseeno nadaljevali. Kaj smo pravzaprav naredili: 150 metrov novega rova. Spustili smo se iz enega novega brezna, kjer smo zadnjič končali. Spustili smo se 30 metrov in zanihali in kar naenkrat smo iz tega ozkega dela »padli« v glavno galerijo, po kateri smo nadaljevali. Nam je bil cilj le to, da najdemo povezavo.

Po 150 metrov horizontalne poti smo prišli do podora, kjer smo sprva mislili, da ni naprej nobene povezave, čutili pa smo prepih. Smer smo približno preverjali s kompasom. Najprej smo se mislili kar vrniti, da bi opravili meritve. Nato pa smo se z rokami lotili kopanja tam, kjer smo slutili rov. Sproti se je material usipal. Bilo je grobo in oglato kamenje, grušč. Večkrat smo mislili prenehati, nadaljevati prihodnjič, a smo ponovno poizkusili. Malo smo se izmenjavali. Poizkusil sem sam, ostala dva sta se pripravljala za izmero. Za menoj je poizkusil Iztok, ki je bolj suh od mene in je prišel skozi. Malo se mu je odprlo, a ožina je bila še vedno. Poizkusil je še Andrej in podor je bil že mimo.
Prišli smo mimo prvega dela podora v manjšo razširitev. Spet je bilo vse naloženo in pa nekakšna luknja. Potem sem prišel skozi še jaz – spet sem se slekel (pas in opremo) in prišel do njiju. Fratnik je ogledoval luknje in se končno zbasal v eno ozko zadevo. Napredoval je še 10 -15 metrov po rovu. Midva z Izyjem sva si mislila, saj je verjetno konec in bomo morali drugič nadaljevati. Saj nima smisla, da se silimo.
Nato se oglasi Fratnik: »Danes pa bo nekaj!« Opazil je nekakšne pike, kot bi bile od karbida. Pa sem dejal, da bi bil zame dokaz, da smo prišli na »staro« mesto, edino kakšen »štrik«. Karbid lahko prinese od nekod tudi voda. Fratnikov glas je bil vse bolj vesel, češ nekaj pa je. Tudi midva z Iztokom sva nadaljevala za njim. V ožini je bilo kar mučno. Vmes sva odmaknila še kakšen kamen, da sva se prerinila skozi.
Kar naenkrat smo prišli iz tistega dela, ki je bil lahko kakih deset metrov dolg, potem razširitev, pa spet skozi kakih deset metrov, skupaj 30 metrov ključnega dela. V nadaljevanju smo prišli do »štrikov«. Fratnik je ta del prepoznal, ker je tam že bil. Tudi Izy se ga je spomnil.

Jamarstvo na Tolminskem ima že dolge korenine

Začetniki speleološki raziskav v Posočju so člani ilegalnega Planinskega kluba Krpelj, ki ga je znani primorski rodoljub Zorko Jelinčič skupaj s tovariši ustanovil leta 1924 na Poreznu. Poleg začetne planinske usmeritve so se z jamarstvom začeli ukvarjati povsem naključno in zaradi narodnoobrambnih smotrov. Težke politične razmere na Primorskem in kasnejša vojna so posamezne člane kluba raztresle vsepovsod in njihovo organizirano delo je po letu 1928 začelo ugašati. Zapustili so več objavljenih zapisov in načrtov jam, s katerimi so se pojavili celo v takratni italijanski strokovni literaturi.

Jamarska sekcija PD Tolmin ustanovljena leta 1971

Konec šestdesetih let preteklega stoletja je bil pod vodstvom Inštituta za raziskovanje krasa Postojna na planini Polog organiziran jamarski raziskovalni tabor. Cilj raziskav je bila Pološka jama, ki je bila leta 1970 med petimi najglobljimi jamami na svetu.
Dogajanje je pritegnilo tudi nekatere domače fante, ki so se začeli udeleževati raziskovanj. Brane Bratuž, Stanko Breška, Alfonz Fischione in Zoran Lesjak so leta 1971 pod okriljem planinskega društva tudi formalno ustanovili Jamarsko sekcijo Planinskega društva Tolmin (JSPDT), kar je pri nas redka posebnost. Sekcija je že kmalu postala tudi članica Jamarske zveze Slovenije in že naslednje leto poslala v Kataster JZS prve zapisnike in načrte raziskanih jam.

Do svoje 40-letnice (2011) so tolminski jamarji registrirali 141 jam, do danes pa še veliko več. Zanje so poleg popolnih osnovnih zapisnikov z načrti jam, posredovali še veliko dopolnilnih zapisnikov z rezultati bioloških, hidroloških, meteoroloških, geoloških, seizmoloških in drugih raziskavah. Začetki so bili skromni, vsaj kar se tiče vedno manjkajoče opreme, ki so jo z veliko inovativnosti izdelovali kar sami. V stiku z drugimi jamarskimi društvi so se neprestano strokovno izpopolnjevali in po letu 1978 začeli uvajati vrvno tehniko (plezanje po enojni vrvi). Ta jim je šele omogočila raziskovanje globljih jam in brezen, ki jih je v Posočju veliko, predvsem v osrčju Tolminskega Migovca in Kanina.

Kanin in Tolminski Migovec – glavni lokaciji številnih raziskav

Ob raziskovanju različnih manjših jam na Tolminskem, je jamarska sekcija največ svojega dela posvetila dvema temeljnima projektoma: masivu Kanina, kjer je odkritje Male Boke l. 1974 odprlo ogromne, še danes neizčrpane možnosti raziskav; osrčju Tolminskega Migovca s tremi sklopi, sistem Mig (Kavkna jama, Jama strgane srajce – M 18, M16), Vrtnarija (Vilinska jama), sistem Primadona (U-bend, Monatip). Delo na teh dveh glavnih lokacijah prerašča zmožnosti enega samega kluba, zato brez sodelovanja z drugimi jamarji, bodisi doma ali iz tujine, ni šlo.

Posamezniki so s svojimi podvigi kronali delo številnih raziskovalcev

Vsak spust v votlo kraško podzemlje je podvig in osebni uspeh, vsak pa rojeva tudi nove možnosti, odpira pot novim dosežkom, budi raziskovalni nemir, ki je glavni motor vseh večjih podvigov. Tudi med tolminskimi jamarji so posamezniki, ki stremijo vedno globlje in dlje ter iščejo nove povezave. Le peščici je namreč dano določenega dne, v določenih razmerah okusiti slast prvenstva, doživeti zmagoslavne trenutke ob novem odkritju, ki je rezultat dolgotrajnega dela številnih raziskovalcev. Nekaj odmevnejših dosežkov posameznikov, ki so kot pika na i v dolgoletnih prizadevanjih številnih zagnancev:
Andrej Fratnik je leta 1988 v Črnelskem breznu na Rombonskih podih skupaj z italijanskimi jamarji kot prvi Slovenec na slovenskem ozemlju presegel magično mejo 1000 m globine. Istega leta so tolminski jamarji prvi na svetu smučali na ledeniku pod zemljo in to tudi posneli z VHS kamero. Leta 1992 je Dejan Ristič sam preplezal brezno Čehi 2 do globine 1200 m. Kasneje so tolminski jamarji sodelovali pri raziskavah še v dveh breznih, globljih od tisoč metrov.

V letu 2005 je bilo večletno naporno raziskovalno delo številnih domačih in tujih jamarjev v masivu Kanina kronano s povezavo sistema »Mala Boka - BC4« v skupni dolžini 6656 m in globini 1319 m. Poljski jamarji, ki so raziskovali brezno BC4 na Kaninskih podih, so slutili, da bi lahko brezno vodilo k Mali Boki. Tolminski jamarji so z italijanskimi in slovenskimi kolegi nadaljevali raziskave na koncu tega brezna in se prebili skozi do Male Boke. Še isto leto so tolminski jamarji (Fratnik, Cuder) sodelovali tudi pri prvem prečenju sistema v enem zamahu, med jamarskimi prečenji je bila to druga najgloblje prehojena pot na svetu. Raziskovalni dosežki v masivu Kanina so prikazani v zborniku Zapiski o Mali Boki (Kronologija jamarskih dogodkov 1968 – 2007), ki ga je uredil Dejan Ristić (JSPDT, Tolmin 2011).

Tolminski Migovec – »Votla gora«

Naslov knjige o raziskavah na Migovcu, z zgovornim imenom »Votla gora«, ki sta jo leta 2006 izdala JSPDT in ICCC (Imperial College Caving Club) iz Velike Britanije (The Hollow Mountain, 1974 - 2006), pove vse o tem, kakšna je notranja struktura Migovca.

Tolminski jamarji so se v te visogorske globine prvič podali leta 1974 in pričeli z raziskavami Kavkne jame (M2). Delo na Migovcu so po letu 1985 začasno opustili, saj so dali prednost Mali Boki v Kaninu. Do leta 1986 so na Migovcu raziskali in dokumentirali 17 jam. Po globini sta izstopali brezni M16 in Kavkna jama. Leta 1994 je skupina študentov iz ICCC navezala stike z JSPDT in izrazila željo, da bi skupaj raziskovali na Migovcu. Prvemu baznemu raziskovalnemu taboru, ko so obnovili raziskovanje starih jam in iskali nove vhode, so sledili naslednji. Sistematičnost, znanje in vztrajnost jamarjev so dajali odlične rezultate.
Raziskovanje je olajšala ureditev pastirskega stanu na planini Kal. Pod naravnim mostom na planoti Migovca pa je bil postavljen tudi bazni tabor. Poleti leta 1995 so ponovno obiskali jami M16 in Jamo strgane srajce (M18), odkriti v prejšnjem letu. Ob velikem trudu so počasi napredovali in dosegli globino -232 m. V veliko pomoč pri napredovanju jim je bil podzemni tabor.

Na Migovcu je bilo do leta 2011 raziskanih in registriranih 25 jam in brezen, več manjših jam ter tri visokogorski jamski sistemi (Jamski sistem pomeni podzemno povezavo najmanj dveh neodvisno raziskovanih jam). Dno jam sega do vse do vasi Tolminske Ravne oz. do približno 912 m nadmorske višine. V zadnjih letih so jamarji poleg vseh ostalih raziskav intenzivno iskali tudi možne povezave.

V kasneje poimenovanem sistemu Mig, je bila naprej raziskana Kavkna jama, ki se ji je pridružila M 16 in Jama strgane srajce (M 18). Vsi vhodi vanj so z vrha planote Migovca. Skupna dolžina podzemnih delov je 11.532 m, višinska razlika med vhodom in dnom pa znaša 970 m.

Drugi največji sistem je Vrtnarija z 11.000 m dolžine in 889 m višinske razlike. Združuje brezno Vrtnarija in Vilinsko jamo, ki ležita pod vzhodnim robom planote.
Ko je končno uspelo povezati oba jamska sistema, Mig in Vrtnarijo, v povezan sistem, so ga poimenovali sistem Migovec. S tem smo dobili najdaljši jamski sistem v Sloveniji v skupni dolžini 25,5 km in z višinsko razliko 972 metri, ki je pravi labirint. Vertikalni rovi na določenih globinah preidejo v vodoravne dele. To dokazuje nastajanje podzemnega sveta skozi različna časovna obdobja. V spodnjih delih jamskega sistema, kjer so se trenutna raziskovanja končala, pa so raziskovalci naleteli na vodo. Zato v prihodnosti načrtujejo jamske potope v najbolj obetavnih sifonih.

Tretji pa je sistem Primadone. Leži pod zahodnim robom planote Migovca, v zelo strmem in skalovitem pobočju nad izvirom Tolminke. Združuje stopničasto brezno Primadono, U-bend in Monatip, s skupno dolžino raziskanih delov 3974 m in 644 m višinske razlike.
Poletni jamarski raziskovalni tabor z angleškimi jamarji je postal že tradicionalen. Tridimenzionalni načrt vseh raziskanih jam je nakazoval veliko bližino podzemnih rovov vseh treh sistemov. Tako so bila pričakovanja, da bi z vztrajnim delom našli povezavo in se lahko ponašali z najdaljšim jamskim sistemom v Sloveniji, opravičena.

Jamarska sekcija PD Tolmin je leta 2011 prejela nagrado Viljema Puticka, ki jo podeljuje Društvo za raziskovanje jam Ljubljana za najboljši jamarski raziskovalni dosežek preteklega leta. Nagrada je priznanje za odkritje v sistemu Vrtnarija na Migovcu in je plod skupnega dela na jamarskem raziskovalnem taboru »Vodna sled 2010«.
Na raziskovalnem taboru z imenom »Sledi vetra« leta 2012 so jamarji samo v Vrtnariji odkrili skupaj nad 2,5 km novih delov ter tudi ponovno naleteli na neslutene podzemne lepote. Sreča pa se jim je nepričakovano nasmehnila prav na koncu pettedenske odprave na globini -572 m (kar odgovarja nadmorski višini 1205 m), ko sta Karin Rutar in madžarski jamar Ambrus Gergeley našla povezavo med sistemom Mig in Vrtnarijo.
Poudariti velja, da bi bil njihov poletni raziskovalni tabor »Sledi vetra 2012«, ki je potekal od 13. julija do 19. avgusta, tudi brez te povezave zelo uspešen. Na novo je bilo raziskanih in izmerjenih kar 2703 metrov novih rovov, za bodoče raziskovalce pa je ostalo na voljo še veliko neraziskanih mest.

Osvajanje Primadone

Poletje 1999: Dejan Ristić, Tomaž Tivadar in še trije nejamarji najdejo vhod, na katerega jih je opozoril Stane Jarc. O odkritju sicer pišejo, da vhod jame ni bil podoben pripovedovanemu.
12. 07. 2000: uradno prva raziskovalna akcija z izdelavo A zapisnika za registracijo nove jame.
18. 07. 2001: registriran drugi vhod v Primadono (Tomaž Tivadar, Tadej Beguš) z imenom U-bend. Povezavo z že raziskano jamo so našli na globini 67 m. Tako je nastal sistem Primadona.

Do konca leta 2002 je bilo več medklubskih akcij, in sicer z jamarskimi kolegi iz ICCC, iz društev JDDR Ajdovščina, JD Dimnice Koper, Speleos Siga Velenje idr. Jamo so raziskali do globine 579 m v skupni dolžini 2570 m.
Prva akcija z namenom povezave sistemov Primadona in Mig je bila organizirana 21.10.2006, naslednja pa 28.07.2007. Na zadnji akciji sta šli dve skupini jamarjev v Primadono, ena skupina pa v sistem Mig ( v isto galerijo M 18, kjer je letos nastala povezava).
Po zapisnikih so jamo Mona tip odkrili Metod Kos, Špela Leban in Aljoša Bončina na terenski raziskovalni akciji 31.07.2007.
Povezavo s sistemom Primadone so odkrili 8. 8. 2008 tolminski jamarji na skupni akciji s člani ICCC in to kar na dveh mestih.

Sledil je manjši premor do 31.10.2012, ko je bilo na sicer pričakovanem mestu odkrito nadaljevanje. Sledilo je še pet merilno raziskovalnih akcij do točke, kjer so nadaljevali odkritelji povezave s sistemom Migovec.

Neskončnost podzemlja

Leta 2013 so tolminski jamarji skupaj z jamarskimi kolegi angleškega kluba ICCC ponovno izpeljali že tradicionalni jamarski raziskovalni tabor na Migovcu, ki so ga imenovali »Z Miga na Kuk«. Naslov je nakazoval bistveni cilj raziskav pod zemljo, prodreti iz sistema Migovec (Vrtnarije), pod Tolminski Kuk. Raziskanih je bilo več kot dva kilometra novih podzemnih delov sistema.

Leta 2014 so izvedli raziskovalne akcije v sistemu Primadone in v breznu Monatip, da bi odkrili realno pričakovano povezavo s sistemom Migovec. Skupaj z jamarskimi kolegi ICCC so izvedli tradicionalni jamarski raziskovalni tabor na Migovcu, ki so ga imenovali »Skozi zrcalo«. Predvideno potapljanje v sifone najglobljega dela sistema je zaradi prevelike količine padavin odpadlo. Raziskali pa so preko 1,2 kilometrov novih podzemnih delov sistema.

Vsi navedeni uspehi jamarjev so kot nekakšni etapni zmagovalni dosežki, saj v tako votlem podzemskem svetu nobeno dejanje ni dokončno. Pustimo se presenetiti in pričakujmo nove podvige tolminskih jamarjev in njihovih kolegov.

Žarko Rovšček 
Foto: Izok Možir in arhiv  JS PDT  


Povzeto po virih:
Zdenko Rejec: 40 let delovanja JSPDT, Krpelj - 2011/17, str. 4
Jana Čarga: Kratka zgodovina jamarskih raziskovanj Tolminskega Migovca, Krpelj - 2011/17, str. 8.
Sporočilo Zdenka Rejca, 27. 10. 2015,
Sporočilo Andreja Fratnika 30. 10. 2015,
Tonski zapis izjave Dejana Ristića 27. 10. 2015.

PD Tolmin 25.10.2015




Doslej nepovezani sistem Primadona, srednji je Migovec in desni Vrtnarija. JSPDT


K 18 Sistem Migovec - Iztegnjeni profil
 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti